Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika noč v Severni Triglavski Steni

Velika Noč v Severni Triglavski Steni


Planinski vestnik, 1934/4

petek, 20. april 1934, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2338

Planinski vestnik (1934) - Uroš Župančič: Lanskega leta je bilo. Prišla je v deželo zopet zelena pomlad ...

Mlado popje je sililo iz dreves. Po lokah je bilo že vse zeleno prav tja do temnih gozdov. Barva travnikov je bila raznobarvna — vzklile so cvetlice. Dolina je doživljala vstajenje. V gorah je pa vladala še trda zima. Lepo je prebujenje narave v dolinah, a tudi snežnobele planine v tem času vabijo ljubitelja.

V mesečni noči sem šel sam. Ob poti sem srečaval snežene lise in popje, ki je klilo iz zemlje. Kmalu sem prišel v Vrata — v stari koči sem dobro prespal noč. Na Veliki Četrtek 13. aprila sem korakal zgodaj zjutraj proti Pragu. Čim više sem šel, tem več je bilo snega. V Bistričini strugi sem stopil na plaz, ki je pridrvel s »ta velike stene«. Na trdih kepah plazu sem se ustavil in zrl pred seboj Steno. Polno snega je ležalo po ozkih laštah, police so bile strmo zamedene. Po robeh in stolpih so pa sedele visoke, nagnjene opasti. Skrivnosti te Stene poleti so mi znane, a zima skriva v njej nekaj novega — nepoznanega. Vabila me je Stena, notranja želja planinca se zbudi in zahoče se mu, da gre vasovat k njej...

Dekle ti iz radosti nad obiskom pritisne na čelo poljub. Kako me bo sprejela Stena? Poleti je bil njen poljub vroč; zdaj pa ...

Pred deveto uro sem stopal po plazu preko slovenskega vstopa. Polno snega je bilo nanešenega iz kaminov. Zavil sem nad vstopom po strmo zasneženi gredi na desno proti Zimmer-Jahnovi grapi. Prečiti sem moral strm lijak, ki so ga naredili plazovi, padajoči iz grape. Previdno sem ga prečkal in bil sem pod spodnjim Nemškim stebrom, ki ga je prvi preplezal pokojni dr. Jug. Ob 9. uri sem zaplezal v okovankah navzgor. Pričela se je borba. Vsak oprijem zasnežen, stopnje nesigurne, a moral sem iti k njej — bliže k njenemu srcu — kvišku. Snažil sem police in tipal za prijemi, v kaminih sem sekal s cepinom stopnje v led. Počasi, toda varno sem se dvigal po robu navzgor. Dela je bilo mnogo, mnogo, preden sem se dvignil par metrov. Poleg težkega terena sem bil še malo v skrbeh, kakšen bo konec podviga. Varnega se tudi nisem počutil v Steni po zimskem premoru. Prvi del stebra ni strm; zato sem imel mnogo dela z odmetavanjem snega. Više gori pod prvim stolpom pa pleza že poleti ni tako enostavna. Stena je gladka, z majhnimi in redkimi oprijemi in poleg tega izpostavljena nad grapo. Iskal sem preudarno lažjih prehodov, prav radi tega sem se nekajkrat pošteno zaplezal. Stena, pokrita s snegom, nudi popolnoma drugačno sliko, nego jo kaže poleti gola. Iz nepričakovanih zagat sem se le s težavo izvlekel.

Ko sem se v strmo steno po polici iz leve zaplezal, je nekaj metrov šlo; kmalu sem stal z nogami na slabih stopih, leva roka je držala dober prijem. Da bi se dvignil, sem iskal z desno roko višjega oprijema — zaman. Za hip se dvignem na levi roki, da pogledam skalo nad sabo: gladka je bila, brez rešilnega višjega oprijema. Stal sem slabo. Z zadnjimi silami se še enkrat dvignem — pojemale so moči. Noge so začele popuščati in tudi leva roka je nehote spustila ... Zdrsnil sem navzdol. V trenutku sem se v zraku obrnil od stene in že sem sedel na spodaj ležeči polici v debelem snegu. Ko sem se malo opomogel strahu, sem pogledal pod seboj v globino. Gotova smrt me je čakala, da me ni ustavil debeli sneg na polici. Umaknil sem se nazaj po polici okoli robu in zaplezal v kamin. Pričelo me je zebsti, omagal sem sredi kamina — zato umik na polico. Ko sem si roke ogrel in dobil v telo novih moči, sem z vso voljo ponovno naskočil.

Prehod sem s prerivanjem in počivanjem srečno izsilil. Vrh kamina pa me je čakala nova zapreka: snežena previsna kapa. Grozila mi je — kako preko nje? Pričel sem delati. S cepinom in z glavo sem ustvaril skozi njo predor. Dalje sem plezal po ozki polici na levo, tik nad grapo. Nato zopet navzgor v kamin. Strašil me je. Široko stoje na polici, sem počival in zrl za prijemi in stopi v kaminu. Srečno sem ga zapustil in bil sem tik pod »gradom«. V krušljivem delu je bilo polno snega, brez skalnih opor in prijemov. Sneg je bil moker in bal sem se, da z lastno težo ne sprožim plazu. Nič hudega pa ni bilo, samo veliko napora. Globoko sem se udiral v sneg na strmini; komaj sem čakal, da dosežem zgornji rob snega in primem za masivno skalo.

Ko sem prišel do skal, sem moral presekati še snežen odlom od stene, ki je tvoril previs. Še mnogo snega sem moral z rokami objeti in z nogami premleti, preden sem prišel na prvi stolp. Skozi že narejeni predor v sneženi opasti sem prišel do klina za spuščanje v škrbino. Cepinovo zanko sem nataknil nanj in se spustil do dobrega stojišča; niže se ni dalo priti. Premišljujem. Poleti je v škrbini luknja obdana z dvema pokončnima skalama. Danes sem gledal sneg. Tvegal sem! Skočil sem v škrbino, udrlo se mi je do pasu in dalje. Hotel sem se izmotata iz neprostovoljne sužnosti — zaman. Stoje sem se odpočil. Pomaranča in košček čokolade sta mi dala moči; začel sem kopati s cepinom, a z rokami odmetavati sneg okoli sebe; z naporom sem se oprostil.

Drugi stolp sem obšel na desno, kakor poleti. Nato sem zavil na grebenček, ki je poleti kaj nedolžen, a popolnoma drugačen v snegu. Kratek je in izpostavljen. Na levi se vidi v grapo, na desni pa strmo pada proti Gorenjski in Bavarski smeri. Strehe na njem so visele na obe strani. Počasi in previdno sem prišel preko njega na strmo pobočje, ki tudi poleti ne nudi sigurnosti. Kopal sem se v snegu navzgor in večkrat sem pogledal navzdol, kam bom odskočil v slučaju padca. Od tu sem vstopil v kamin; na zgornjem robu sem naletel na streho, spustil sem jo v dolino.

Dalje sem plezal po grebenu do temena tretjega in zadnjega stolpa. Sekal sem strehe vseskozi. Največ dela mi je dala kopa na vrhu stolpa — visela je navzven. Presekal sem jo in šla je isto pot ko mnogo drugih — cel plaz sem sprožil ž njo! Solnce je vplivalo na sneg. Začeli so grmeti plazovi, ki jih prej pri plezanju nisem slišal, ker sem imel preveč dela. Sedaj, ko sem počival in se krepčal, sem gledal in poslušal: povsod je grmelo. — Iskal sem si nadaljnjo smer. Po položni grapi sem šel po zbitem snegu na desno navzgor do pod Okna. Motili so me plazovi, ki so padali preko Zimmer-Jahnovega istopa. Po polici, ki je poleti dokaj široka, sem šel po strmem snegu zopet na levo pod tem izstopom, ki me zaradi padajočih plazov ni prav nič mikal. Zato le naglo dalje po polici proti Slovenski grapi! Ko sem bil tik nad Zimmer-Jahnovo grapo, je završalo nad menoj. V velikem strahu, ki je bil tudi upravičen, se naglo v strmem snegu z nogami globoko zakopljem, cepin zasadim do ročaja in čakam. Zagrmelo je za mojim hrbtom. Usoda, kateri sem se vdal, mi je prizanesla; le piša in snežene prhe sem bil deležen. Gotova smrt pa je v obliki ogromnega plazu grmela v dolino.

Naglo sem si pomagal naprej iz nevarne okolice. Ob 12 sem bil na robu Slovenskega stolpa. Po polici sem zavil in bil kmalu v dnu Slovenske grape. Prečil sem dalje na levo navzgor, skozi strm, snežen žleb k izstopu. Nevarnosti ni bilo, zato pa tem večji napor v izmučenem telesu na strmini. Globoko sem se udiral v mokri sneg. Počasi sem se dvigal s počivanjem k izstopu. Prav mi je prišla voda, ki je tekla po skali. Ko sem ob pol 2 izstopil na sneg pod ledenikom, sem bil čudno močan in svež. Zadovoljstvo mi je vrnilo moč in silo: bil sem na varnem. Duševno svež in telesno močan, sem z zmago prišel na Kredarico med prijatelje. Bilo mi je toplo sredi njih, po prestani samoti. To je bilo moje vstajenje v letu 1933.

Uroš Župančič
Planinski vestnik, 1934/4

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker