Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Izpis člankov iz Medicinskih razgledov

ponedeljek, 4. maj 2015, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1729

Raziskovalni in strokovni članki ter klinični primeri iz prakse v povezavi z alpinistično in široko planinsko dejavnostjo.

Na spletnih straneh MR so trenutno dosegljivi naslednji članki:


Fiziološke in bolezenske spremembe dihanja na velikih višinah

Fležar Matjaž: Višina nad 2500 metrov nad morjem je meja, nad katero se že lahko začnejo pojavljati simptomi akutne višinske bolezni, višinskega pljučnega edema in višinskega možganskega edema.
Hipoksija, kombinirana s hipokapnijo, nepravilenventilatorni odgovor, telesni napor in hud mraz pri osebah, ki so nagnjene k nastanku višinske bolezni, sprožijo zaporedje dogajanj v organizmu,ki nujno zahteva takojšen spust za vsaj 400 višinskih metrov. Pomembna sta preventivni učinek zdravil in pravilna aklimatizacija na višino, kar v veliki večini primerov prepreči nastanek višinskega pljučnega edema in višinskega možganskega edema, hiperbarična vreča pomaga premestiti kritični čas do spusta. Predvsem zaradi visokogorskih smučišč je treba simptome vseh treh bolezni dobro poznati in tudi ukrepati ...
Medicinski razgledi. 2002; 41: 117–120.
(PDF)


Kronični očesni bolnik v gorah

Polona Jaki: Članek je pregled najpogostejših težav z očmi oz. z vidom, ki jih imajo lahko gorniki na višini. Poseben poudarek je na kroničnih očesnih boleznih, ki se lahko stopnjujejo v gorah. Težave z vidom so pogosto reverzibilne, kot naprimer motnje refrakcije, snežna slepota in nekatere oblike višinske retinopatije. Lahko pa pride do trajnih posledic za vid, kot na primer pri višinski retinopatiji s krvavitvijo v rumeni pegi. V članku zaključujemo, da nobena kronična očesna bolezen ne predstavlja absolutne kontraindikacije za gorništvo. Večja pozornost pa je potrebna pri ljudeh, ki imajo kronično herpetično vnetje oči, pri močno kratkovidnih in pri ljudeh, ki so imeli očesno operacijo ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 121–5. (PDF)


Patofiziologija možganske oblike akutne višinske bolezni. Pregled literature.

Fajko Bajrović: Akutna višinska slabost in možganski edem sta možganski obliki akutne višinske bolezni, ki lahko prizadaneta neaklimatizirane osebe med hitrim vzponom na veliko nadmorsko višino. Kljub dobro znani klinični sliki in razmeroma učinkovitem zdravljenju, patofiziološka podlaga za možgansko obliko akutne višinske bolezni ni znana. Novejše raziskave kažejo, da se v razmerah hipobarične hipoksije med hitrim vzponom na visoko nadmorsko višino v možganihrazvija vazogeni edem že pred razvojem simptomov in znakov akutne višinske slabosti. Vzroki za povečano prepustnost hematoencefalne pregrade bi lahko bili mehanični dejavniki (izguba avtoregulacije in povišan kapilarni tlak), ishemija, nevrogeni vplivi in biokemični mediatorji. Vazogenemu edemu se ob napredovanju bolezni verjetno pridruži tudi citotoksičen edem. Vse bolj je sprejeto mnenje, da sta akutna višinska slabost in klinična entiteta “možganski edem” le različni stopnji možganske oblike višinske bolezni z isto patofiziološko podlago. Simptomi, ki nastopijo ob možganski obliki akutne višinske bolezni so posledica povečanega intrakranialnega tlaka. Zdi se, da jerazvoj simptomov odvisen od podajnosti kraniospinalnega prostora ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 163–8. (PDF) 


Učinek hipoksije na prekrvljenost kože pri človeku

Petra Golja, Igor Mekjavić: Nekatera opažanja nakazujejo, da je izpostavljenost poškodbam zaradi mraza večja na večji nadmorski višini. Ker je za nastanek poškodb zaradi mraza ključen pretok krvi skozi tkivo, bi lahko dejavnik, ki bi lokalno pospešil ali ojačal vazokonstrikcijo, povečal izpostavljenost poškodbam zaradi mraza. V raziskavi smo skušali ugotoviti, ali in kako hipoksija vpliva na prekrvljenost kože. Koža kot mejna plast je namreč organ z največjim tveganjem za poškodbe zaradi mraza. Pretok krvi skozi kožo smo spremljali posredno z merjenjem temperature kože in infrardeč o termografijo. Uporabili smo različne temperature okolja (10°, 24°, 28° in 35°C) in različne nadmorske višine (0, 4.000, 5.600 in 6.300 metrov). Višinsko okolje smo posnemali z dihanjem plinskih mešanic z različno vsebnostjo kisika. Rezultati raziskave kažejo, da v koži temperatura okolja prevlada nad lokalnimi vazokonstrikcijskimi učinki hipoksije v hladnem ali toplem okolju. V koži hipoksija sicer sproži vazokonstrikcijo v termonevtralnem okolju, vendar je učinek majhen in prehodnega značaja. Sklepamo, da hipoksija lokalno ne more povečati izpostavljenosti poškodbam zaradi mraza, saj v hladnem okolju ne ojača z mrazom izzvane vazokonstrikcije ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 169–71. (PDF)


Spremembe porabe kisika med obremenitvijo

Matjaž Fležar: Telesna obremenitev od organizma zahteva izkoriščanje funkcijskih zalog dihalnega, srčno-žilnega in mišičnega sistema. Opisani so mehanizmi povečanja porabe kisika v telesu med telesno obremenitvijo. Kisikov status organizma je razdeljen na različne faze prenosa kisika in patološke mehanizme, ki se v različnih fazah pojavljajo. Opisan je tudi mehanizem porabe kisika na velikih višinah ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 173–6. (PDF)


Hipoksična soba v Ratečah

Bogdan Vrhovec, Jurij Gorjanc, Igor Mekjavič: Prilagajanje na višino lahko izvedemo z izpostavljanjem hipoksiji v hiperbarični komori ali pa z vdihavanjem hipoksične plinske mešanice pri normalnem zračnem tlaku. Opisan je razvoj hipoksične sobe, v kateri hipoksično mešanico vzdržuje generator dušika. Generator, ki deluje po principu izmeničnega prisrkavanja in izsesavanja, zmanjša vsebnost kisika v zraku na 5 %. Plinsko mešanico, ki vsebuje 95 % dušika, črpamo v zaprt prostor. Koncentracija kisika v prostoru je stalno nadzorovana in ne more doseči vrednosti, nižjih od 11 %. Že upade pod želeno vrednost, se generator dušika izklopi, v prostor pa se prične vpihavati zunanji zrak. Istočasno se vključi zvočni alarm. Hipoksično sobo so uspešno uporabljali športniki, udeleženci olimpijskih iger v Salt Lake Cityju in alpinisti pred odpravami v visoke gore ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 177–81. (PDF)


Merjenje toplotne izolacije gorniških čevljev

Igor Mekjavić, Martin Tomšič, Samuel Rodman: Razvit in izdelan je bil model stopala za določanje toplotne izolacije obuval. Model določa toplotno izolacijo desetih posameznih delov stopala – segmentov. Vsak posamezen segment je oblečen v bakreno pločevino, na katero sta pritrjena električni grelec in temperaturno tipalo. Toplotna izolacija posameznega segmenta je izračunana iz temperaturne razlike med segmentom in medijem, ki obkroža obuvalo, ter moči, porabljene za vzdrževanje konstante, vnaprej določene, tipične temperature segmenta. Primerjane so vrednosti, pridobljene s pomočjo modela stopala, in: a) vrednosti, izračunane iz hkratno merjenih temperaturnih razlik med segmenti modela stopala in okolico ter merjenih toplotnih tokov; b) vrednosti, pridobljene na enak način kot (a), vendar na človeškem stopalu. Vrednosti toplotne izolacije, določene z modelom stopala na oba zgoraj opisana načina, so primerljive. Opažena so bila odstopanja na določenih segmentih med modelom stopala in človeškim stopalom. Razlike so pripisane različni kakovosti stika med čevljem in modelom ter človeškim stopalom ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 183–6. (PDF)


Alu folija kot pripomoček za toplotno zaščito podhlajenih: da ali ne

Igor Mekjavič: V pričujoči raziskavi smo ocenili toplotno zaščito, ki jo nudi alu folija gornikom v različnih simuliranih pogojih. Zdravi moški preiskovanci (N = 4) so sodelovali pri 11 poskusih. Pri vsakem poskusu smo posnemali določene pogoje. Med 2-urnim poskusom smo merili rektalno temperaturo, temperaturo v požiralniku, štiri kožne temperature, porabo kisika, minutni dihalni volumen in posneli elektrokardiogram. Na podlagi meritev smo izračunali izgubo telesne toplote. Samo povprečna kožna temperatura je bila značilno višja med poskusi, pri katerih so preiskovanci nosili alu folijo. Na podlagi rezultatov smo zaključili, da alu folija zmanjša konduktivno in konvektivno izgubo toplote, vendar ne vpliva značilno na radiacijsko izgubo toplote. Zmanjšani konvektivna in konduktivna izguba toplote nista povezani z reflektivnostjo materiala, ampak z nepropustnostjo za vodo in zrak ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 187–93. (PDF)
 


Zdravljenje zmrzlin s hiperbarično oksigenacijo – poročilo z odprave Si.mobil Ski Everest 2000

Jurij Gorjanc, Igor Mekjavić, Polona Jaki Mekjavić, et al: Zmrzline so poškodbe perifernih tkiv zaradi zmrznjenja. Ključni mehanizem njihovega nastanka je vazokonstrikcija krvnih žil periferije in posledična hipoksija tkiv. S hiperbarično oksigenacijo dosežemo boljšo preskrbo s kisikom v tistih tkivih, ki še niso nepopravljivo okvarjena. Članek prikazuje primer zmrzlin in njihovo zdravljenje ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 211–4. (PDF)


Vpliv hipoksije na vedenjsko termoregulacijo – poročilo z odprave Simobil Ski Everest 2000

Igor Mekjavić, Polona Jaki Mekjavić, Jurij Gorjanc: Na odpravi Si.mobil Ski Everest 2000 smo preverjali hipotezo, ki pravi, da hipoksija vpliva na zaznavo temperature. Vseh pet članov odprave (N = 5) je subjektivno zaznavo temperature opredelilo s pomočjo lestvice s sedmimi možnostmi in občutek termalnega ugodja s pomočjo lestvice s štirimi možnostmi. Merili smo nasičenost arterijske krvi s kisikom (SaO2, %), temperaturo pod pazduho (Tax) in temperaturo na bobniču (Tty). Meritve smo izvajali v baznem taboru (BT, 5.360 m), na taboru 1 (T1, 6.050 m), taboru 2 (T2, 6.500 m), taboru 3 (T3, 7.300 m) in taboru 4 (T4, 7.950 m) in sicer vedno ob 21.00 uri, ko so alpinisti že ležali v spalni vreči v šotoru vsaj 30 minut. Povprečna SaO2 (± SD) se je zmanjšala iz 75 % (± 8) v BT na 65% (± 5) v T3. Kljub temu, da se je temperatura okolja z višino znižala iz -9,6 °C v BT na -27 °C v T3, pa nismo izmerili pomembnih razlik niti Tax [BT: 36,1 °C (± 0,1); T1: 35,7 °C (± 0,5); T2: 35,9 °C (± 0,8); T3: 36,8 °C (± 0,8)] niti Tty [BT: 36,9 °C (± 0,3); T1: 36,6 °C (± 0,5); T2: 36,8 °C (± 0,8); T3: 36,6 °C (± 0,8)] izmerjenih v različnih taborih. V nasprotju s tem pa sta bili pomembno različni (p < 0,001) tako zaznava temperature, od 4 (nevtralno) do 2 (hladno), kot tudi termalno ugodje, od 1 (zelo udobno) do 3 (neudobno). Ko so na višini začeli dihati kisik, so vsi člani odprave dobili občutek toplote. Ker so bile izmerjene telesne temperature podobne pri vseh merjenjih sklepamo, da hipoksija vpliva na temperaturno zaznavo in na občutek toplotnega udobja ...
Medicinski razgledi 2002; 41: 219–23. (PDF)


Prehranski dodatki in prehrana v visokih hribih

Nada Rotovnik Kozjek: Prilagoditev na višino in telesni napor na višini sta fiziološko zelo zahtevna. Pri telesnem napo­ru na višini z normalno prehrano težko zadostimo potrebam telesa po hranilih in tekočini. Neustrezen odziv telesa z žejo in lakoto še dodatno prispeva k hitri dehidraciji in izgubi telesne teže na višini, če posebej ne pazimo na zadosten vnos hranil in tekočine. Dehidraci­ja še poslabša simptome višinske bolezni in vodi do še manjšega vnosa hranil. Prvi in najbolj učinkovit prehrambeni ukrep je zaužitje vsaj 3–5 litra tekočine na dan, ki naj vsebuje vsaj 200–300 g ogljikovih hidratov poleg tistih, ki jih dobimo s hrano. Za povečanje vnosa energije, protei­nov in mikrohranil (še posebej antioksidantov in železa) si pomagamo s hrano, ki ima povečano gostoto hranil in jo najlaže zaužijemo v obliki prehranskih dodatkov. S prehranskimi dodat­ki si lahko pomagamo v pogojih (npr. težavno plezanje), ko je normalen vnos hrane otežen. Na ta način laže preprečujemo dehidracijo, izboljšamo energetsko bilanco, izboljšamo spo­sobnost prenosa kisika, nadomeščanje glikogenskih zalog v mišicah in zaščitimo funkcionalno telesno maso ...
Medicinski razgledi 2004; 43: 291–6. (PDF)


Hipoksija oslabi zaznavo hladnih dražljajev

Petra Golja, Igor B. Mekjavić: Izpostavitev hipoksičnemu okolju spremeni vidno in slušno zaznavo ter vpliva na miselne sposobnosti pri človeku. Ker je ustrezna zaznava toplotnih dražljajev nepogrešljiva za pra­vilno vedenjsko zaščito pred mrazom tako v nižini kot v visokogorskem okolju, smo testirali, če in kako hipoksija vpliva na zaznavo hladnih dražljajev pri človeku. Zaznavanje hladnih dra­žljajev smo testirali na prvih dveh prstih na nogi med izpostavitvijo normobarični hipoksiji, enkrat v hipokapničnih in enkrat v normokapničnih pogojih. Poskus smo izvedli v dveh serijah. Preiskovanci (N = 13) so vsakokrat dihali plinsko mešanico, ki je ustrezala 5.500 m nadmor­ske višine (PIO2 = 0,10 atm). V eni seriji (normokapnija) smo v dihalno mešanico dodajali CO2, tako da smo vzdrževali običajen, normokapničen delež CO2 v izdihanem zraku. V drugi seri­ji (hipokapnija) v dihalno mešanico nismo dodajali CO2-ja. Prag za zaznavo hladnih dražljajev smo v obeh serijah določili pred izpostavitvijo hipoksiji in po 10 minutah dihanja hipoksične mešanice. Med hipoksijo je prag za zaznavanje hladnih dražljajev značilno narasel tako v hipokapničnem kot v normokapničnem poskusu. Prag za zaznavo hladnega dražljaja je narasel s 4,7 (3,2) °C na 6,3 (3,5) °C med hipokapnijo in s 4,7 (3,2) °C na 6,2 (3,2) °C med normokapnijo. Občutljivost za mraz se je torej med hipoksijo zmanjšala, saj je bilo zaznavanje hladnih dražljajev poslabšano. Rezultati raziskave kažejo, da hipoksija oslabi zaznavanje hladnih dra­žljajev, kar lahko posledično vodi v večjo izpostavljenost hipotermiji in poškodbam zaradi mraza v višinskem okolju ...
Medicinski razgledi 2004; 43: 297–301. (PDF)


Preživetje v primeru snežnih plazov – načini zdravljenja, tehnike samoreševanja in varnostna oprema za smučarje po neoznačenih progah

Hermann Brugger: Srednja vrednost letne stopnje umrljivosti zaradi snežnih plazov, ki so bili beleženi v 17 drža­vah ICAR od leta 1981 do leta 1998, je bila 146. Švicarski podatki navajajo stopnjo umrljivosti 52,4 % pri popolnoma zasutih osebah, v primerjavi s 4,2 % pri delno zasutih ali nezasutih ose­bah (n = 1.886). Verjetnost preživetja pri popolnoma zasutih osebah na odprtih predelih (n = 638) upade z 91 % 18 minut po plazu na 34 % 35 minut po plazu (akutna zadušitev ponesrečen­ca, če ni zračnega žepa), potem pa ostaja precej stalna do drugega padca po 90 minutah (latentna faza za ponesrečence z zračnim žepom). Prelomna točka krivulje verjetnosti preživetja pri 35 minutah kaže na to, da ponesrečenci, ki so popolnoma zasuti pod snežnim pla­zom, ne morejo preživeti dlje kot 35 minut brez zračnega žepa. Prospektivna, randomizirana študija pri prostovoljcih (28 testov), ki so dihali v umeten zračni žep (s prostornino 1 l ali 2 l) v snegu, je pokazala da je obkrajna nasičenost s kisikom SpO2 upadla iz srednje vrednosti 99 % na 88 % (p < 0,001) v 4 minutah. Tlak ogljikovega dioksida na koncu izdiha se je povečal iz srednje vrednosti 38 na 51 mmHg (p < 0,001), s posledično respiratorno acidozo. Sklepamo, da je stopnja hipoksije po zasutju v plazu odvisna od prostornine zračnega žepa, gostote sne­ga in neznanih osebnih značilnosti posameznika, vendar je daljše preživetje možno že z majhnim zračnim mehurčkom. Kombinacija hipoksije, hiperkapnije in hipotermije pri osebah, zasu­tih pod plazom z zračnim žepom in s prostimi dihalnimi potmi, se imenuje »sindrom trojnega H«. Uvajajo se standardizirane smernice za reševanje ponesrečencev izpod plazov na tere­nu. Strategija reševanja je odvisna predvsem od dolžine zasutosti pod snegom, temperature jedra ponesrečenca in prisotnosti zračnega žepa. Če je bil ponesrečenec zasut manj kot 35 minut, je njegovo preživetje odvisno od preprečevanja zadušitve s hitrim izkopom in takojšnjim sproščanjem dihalnih poti ter s kardiopulmonalnim oživljanjem za nezavestne ponesrečen­ce s spontanim dihanjem. Če je bil ponesrečenec zasut pod plazom dlje kot 35 minut, postane najbolj pomemben boj proti hipotermiji. Obvezen je torej previden izkop, snemanje EKG in spremljanje temperature jedra ter toplotna izolacija. Ponesrečence, ki se ne odzivajo, je tre­ba intubirati. Ce smo izključili očitno smrtne poškodbe, je treba vse ponesrečence izpod plazu, ki so imeli zračni žep in proste dihalne poti, a so v hipotermiji in brez pulza, zdraviti opti­mistično (temperatura jedra < 32 °C, [89.6 °F]). Skušamo jih ogreti v specialistični enoti z opremo za kardiopulmonalni obvod ...
Medicinski razgledi 2004; 43: 303–11. (PDF)


Padec pri varovanju s plezalno vrvjo: ali tip varnostnega pasu vpliva na vzorec in resnost poškodbe?

Peter Mair, Martin Lutz: Na podlagi eksperimentalnih podatkov je razširjeno prepričanje, da lahko vsak večji padec pri varovanju s plezalno vrvjo povzroči smrtno nevarne poškodbe, če plezalec uporablja le sedalni varnostni pas, predvsem zaradi nevarnosti poškodb prsne in ledvene hrbtenice in trebu­šnih organov pri hiperekstenzijski poškodbi, pa tudi zaradi tveganja, da bo plezalec obvisel v položaju z glavo navzdol. Cilj te retrospektivne študije je bil ugotoviti, ali vzorec poškodb, ki so ga pokazali eksperimentalni podatki, resnično najdemo pri dejanskih primerih nesreč in ali vrsta varnostnega pasu prispeva h obolevnosti in umrljivosti pri teh ponesrečencih. Analizirali smo skupaj 57 plezalcev, ki so v preteklosti padli v plezalno vrv. Od tega jih je 41 upo­rabljalo le sedalni varnostni pas, 16 pa kombinacijo sedalnega in prsnega varnostnega pasu. Pri nobenem od plezalcev, ki so uporabljali le sedalni pas, niso našli ne motenj na prsni in ne na ledveni hrbtenici ne poškodb trebušnih organov zaradi hiperekstenzijske poškodbe, kljub dolgemu padcu do največ 65 metrov. Vzorec in resnost poškodb plezalcev, ki so uporabljali le sedalni pas, se nista razlikovala od tistih, ki so uporabljali kombinacijo sedalnega in prsne­ga varnostnega pasu. Položaj z glavo naprej je bil med takimi padci pogost (33 % vseh primerov), vendar ni bilo nobenega ujemanja z vrsto pasu, ki ga je plezalec uporabljal. Visenje z glavo navzdol po padcu je bilo manj pogosto in je nastopalo le, če plezalec ni uporabljal prsnega varnostnega pasu. Opažali smo, da je največ primerov smrtno nevarnih poškodb in multisistemske poškodbe na lažjih plezalnih smereh, vzorec poškodb pa je kazal na udarec ob skalo med padcem kot osnovni mehanizem teh poškodb. Nismo torej našli nobenih znakov ali doka­zov, da bi vrsta plezalnega pasu značilno vplivala na vzorec poškodb ali resnost poškodb pri padcih med plezanjem. Naši podatki kažejo, da so hude in smrtno nevarne poškodbe pri nesre­čah med plezanjem predvsem posledica udarca ob skalo med padcem in so pogostejše na lažjih smereh ...
Med Razgl. 2004; 43: 313–17. (PDF)

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker