Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odmevi planinskega dne v Kranju

Slovenec (1924) - A. Cvenkel: Kako velike važnosti je planšarstvo, nam je pokazala velika udeležba planincev od mrzlih Rateč in Bohinja, iz Selške doline, Sorice pa noter do zadnje, bujne kamniške planine.

Nehote mi je prišla na misel prelepa zdravica Vodnikova: Pridi Gorenj'c z mrzle planine!
Poročila gg. poročevalcev, planinskih odborov ter cela debata pa nam je povedala tudi jasno in glasno, da je planšarstvo za gorenjskega kmeta in njegov obstoj življenjskega pomena in da čaka, kakor je šlo danes svojo rakovo pot, ne sme in ne more iti več dalje. Žal, da so ravno pašniki in planinske razmere pri nas tako zelo zamotane in zanemarjene kakor nobena druga panoga našega gospodarstva.
Težka je naloga, ki so jo prevzeli planinski odbori; zboljšati našo planine, povzdigniti planšarstvo na ono stopinjo, na katero mora priti, ako hoče biti vir našega blagostanja. Priznati pa moramo, da so vsi merodajni možje pokazali res dobro voljo in to nam daje nov pogum, da pridemo enkrat, četudi ne tako hitro, do svojega cilja. Na planinskem dnevu smo začrtali na široko naše smernice. Ako jih stvarno in vsestransko premotrimo, bo stvari sami gotovo le v korist in vseobči želji, da se ta vprašanja obravnavajo tudi v časopisju, ustreženo.
Naše visoke gorenjske planine, posebno one v Bohinju, so nekaj posebnega, nekaj tipičnega. Na meji so med toplim primorskim in mrzlim alpskim podnebjem. V njih se hitro menja vročina in mraz. V juniju in celo v juliju ni nič čudnega, oko zjutraj najde planšar svojo živino ležati v snegu. Večinoma so strme in razdrapane, tudi lepe planjave in kotline z res pravo planinsko pašo, ki je silno tečna in zdrava. Ozke doline in male kmetije na Gorenjskem morejo živino pač prezimiti, nikakor pa je ne morejo preživiti čez poletje. Brez planinske paše bi gorenjska živinoreja bila takoj uničena, ker bi nehala izrejati planinsko plemensko goved, planinsko zelo čislano konje, pa tudi mlekarstvo in sirarstvo bi bilo namah uničeno. Gorenjec je in mora biti navezan na svojo planino, kakor Dolenjec na svoj vinograd, ker brez planine nikakor ne more izhajati.

VZROKI ZA PROPADANJE PAŠNIH PLANIN
Veliko število naših krasnih planin nam priča, da so naši pradedje dobro umeli veliki pomen planin in planšarstva. Gradili in napravili so planine prav povsod, kjer je bila lega in zemlja za to količkaj pripravna. Žal da poznejša doba ni imela smisla za planine in veliko število planin je propadlo, veliko je popolnoma zaraslih z drevjem in grmovjem, veliko je zanemarjenih. Prejšnja avstrijska gozdna uprava je ščitila gozd in gozdarstvo na škodo planin in pašnikov. To vidimo in občutimo vsepovsod. Samo nekaj drastičnih primer. Planina »Vodice« na Jelovici je imela prvotno pašnih pravic v eraričnih gozdovih verskega zaklada in gozdnega erarja za 123 glav živine in se je v resnici tudi toliko glav tam prepaslo in preredilo v poletni pašni dobi. Pozneje pa je zemljiškoodvezna in vravnalna komisija vravnavala ali bolje rečeno vodno in večkrat reducirala to število in se je leta 188.1 to število znižalo na 21 glav govedi. Pa še za to število živine so skrčili pašno dobo in jo določili samo do konca avgusta. Kajneda, res lepo podpiranje živinoreje in planšarstva! Takoj sosedna planina »Kocijanarca« je preredila 40 glav govedi, danes ne preredi niti treh repov več. Zopet sosedna planina »Bodlajka« je popolnoma opuščena in le še nekaj kamnov nam priča, kje da je stala planinska koča in je vrvelo veselo planinsko življenje. Preje lepa planina je sedaj zaraščena popolnoma z gostim smrekovim gozdom. Erarična gozdna uprava je pritiskala z močnim obročem od vseh strani: z nasadi, prepovedi paše po golosekih, z vednimi pretnjami in kaznimi. Že itak težko stališče kmeta-planinca je popolnoma zrahljala. Končno je lahka stvar pokupiti servitutne pravice od posameznih kmetov, spretno izrabljajoč njih ozko sebičnost. Posamezni planinci so se sicer trdovratno upirali, toda temu toku časa niso bili kos. Omagali so drug za drugim. Dobro podkovanemu in organiziranemu gozdarstvu je neorganizirano planšarstvo moralo podleči. Planine so se zaraščale in pogozdovale — paše in planin je bilo vedno manj. Vsak zaveden planinec je gledal z žalostjo in skrbjo v bodočnost. Temu nesmiselnemu početju je storil deloma konec kranjski deželni zakon iz l. 1911 za katerega se je najbolj trudil tedanji deželni poslanec gosp. župnik Piber. Ta zakon prepoveduje planine v splošnem zasajevati in jih uporabljati za druge namene kot planine. Tedaj šele se je naše planinstvo zavedlo, kam plove. Nasprotje med gozdarstvom in planšarstvom pa je poostrilo tudi način gozdarstva in deloma narava sama. Sedanje gozdarstvo je usmerjena v pridobivanje skoro izključno le trgovskega stavbenega in rezanega mehkega lesa, torej v gojitev igličastega drevja. Ko so si naši predniki gradili planine, so večinoma še listnati gozdovi pokrivali Jelovico, pa tudi po Karavankah so bili večinoma listnati ali zelo mešani gozdovi. Ker še ni bilo železnic, ni nikdo gojil mehkega lesa, ker ni bilo mogoče izvažati ga v tujino kot stavbeni ali rezani les. Za tu na Gorenjskem zelo razvito fužinarstvo v Bohinja Kropi, Kamni gorici, na Jesenicah, v Tržiču, pa se je porabilo ogromno oglja. Zato je bilo po vseh gozdih silno veliko kopišč za kuhanje, oglja tako tudi po eraričnih gozdih in namen tedanjega gozdarstva je bil dobiti iz gozda kolikor mogoče več in lepega oglja. Zato niso: pustili nikdar bukovemu drevju se debeliti, ker je srednje debel les najboljši za oglje. Golosekov in kopišč je bilo dovolj, pa tudi paše pod tako razredčenim in listnatim drevjem ni zato nikdar primanjkovalo. Zato vidimo, da se je tedaj na majhnih planinah, ki pa so imele servitutne pašne pravice v takih gozdovih, preredilo nenavadno veliko število živine. Prav poseben dokaz za to so n. pr. zgoraj navedeno tri planine, ki imajo le po par hektarov odkazane planinske zemlje, servitutne pašne pravice po velikem kompleksu eraričnih gozdov.
Ko pa so se razmero spremenile, in se je začel izvažati mehki stavbeni in rezani les, se je z državnimi sredstvi močno začel gojiti igličasti gozd. V sklenjenem gozdu in pod igličastim drevjem z gosto, skoro neprodirno senco, z gostimi, površnimi koreninami, z vedno odpadajočimi iglami pa je paša popolnoma izgubljena. To vidimo pri ravnokar omenjenih planinah. Čimbolj je oklepal črni, igličasti sklenjeni gozd mali planinski prostor, tembolj se je zmanjševalo število živine in, ko ga je oklenil popolnoma, je bila planina skoroda uničena. Taka tla so vsled odpadajočih igel in površnih korenin kisla gozdna tla in trava tam tudi po večini kisla in slaba. Zalo tudi vi razredčenem, igličastem gozdu ni pričakovati dobre paše. — Jutri izpregovorimo o pašnih ovirah.

Slovenec, 5. april 1924
 

05.04.1924

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45895

Novosti