Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Avantura

 31.03.2014
Avantura na samem vrhu Rjavine
 

Več fotografij (Anže Čokl) na Freeapproved

ponedeljek, 31. marec 2014, ob 18:08, Franci Savenc, ogledov: 2184

Freeapproved - Anže Čokl: ... na samem vrhu Rjavine - Hop cefizelj, pa te mam!

Ali pa: v tretje gre rado!
Tako nekako se mi je zabliskalo v glavi minulo soboto! A pojdimo lepo po vrsti ...

Po uvodni najavi na društveni skupini za obveščanje, je napovedana dvodnevna turnosmučarska vikend tura z bivakom pod zvezdami naletela na lep odziv. Ko pa so sledili moji odgovori o tem, da je do tja (iz križišča v Radovni do kamor je urejena cesta) dobrih 18 kilometrov in slabih 1800 višinskih metrov, pa so večinoma prihajali povratni emaili v stilu: dobro hodite pa srečno! In točno tako smo tudi naredili, ko smo se Duško, Rok, Primož in jaz ob 9. uri pričeli raztezati na relaciji od Radovne do travnika pred Kovinarsko kočo. Vsakič znova, ko se čez Krmo dvigam v višja nadstropja se mi pot vleče. Tudi letos ni bilo nič drugače, naravnost obupno je. Do planinskega stanu celo zelo dolgočasno, čeprav je letos snega res veliko in je dolina lepa in bela. Vreme nam je lepo služilo, ves čas je pihljala rahla sapica, ki se je izneverila samo v delu poti, ko se po ozki dolinici usmeri proti Rjavini. Tam je bilo kot v kotlu, a vsaj sneg je bil mnogo boljši kot leto prej in leto pred prejšnjim.
Da - pravilno ste prebrali - to je bil moj tretji obisk te zapostavljene gore med Kotom in Krmo. Gor grede smo jo ubrali čez precej velike plazovine, ki smo jim rekli fosili. Tako lepo so se namreč v klobčiče zvijali kosi mokrega snega, da so zgledali kot gigantski polžki. Vsi že precej žejni po smo si nahrbtnike dodatno obtežili s smučmi in zagrizli še v zadnjo, dobrih 200 višinskih metrov dolgo grapo in nekoliko bolj strmo pobočje in v popoldanskem času, po dobrih sedmih urah sopihanja prišlo do zasluženega razgleda za bogove ...
Dušan in Rok sta odšla v dolino, pri čemer je slednji odsmučal prav z vrha v smeri vzpona (kar je mimogrede zgledalo še kar strašno) in s temo prispela do avta. Medtem pa sva se šla s Primožem soško fronto v malem in kopala jarke, obzidja, straniške in dva platoja za postavit stativ (hvala Roku za transport banan in Dušanu za Gitzo za fotografiranje in snemanje. Ko gledaš čez objektiv, čas mineva drugače in kot bi mignil in je postalo temno. In hladno!
Navlekla sva še par kosov oblačil in z nekaj praktičnega znanja postavila miniaturen šotorček z eno samo palico. In kako sva se razveselila šotorčka, ko je ponoči neusmiljeno nažigal severozahodnik! Rajši nisem pomislil kako slabo bi spala, če ne bi bila v tej najini mali trdnjavi. Snega za snežno luknjo pa je na vrhu namreč premalo. Če bi kopal še malo globlje bi namreč skopal direktno v dolino Kot.

Noč je minila ob fotografiranju in pogostem preobračanju, saj je veter zganjal precejšen nemir. Zjutraj naju je razveselilo pričakovano sonce in ponavljajoči se kičasti prizori na vse strani razen na SZ, kjer nama je prizore zastirala velika opast. Ker nama je že prejšnjega dne zmanjkalo plina se zajtrka nisva veselila, še manj tistega 1 dL tekočine, ki sva ga zjutraj popila. Namesto zajtrka sva bila vesela sončnih žarkov in se še malo zabubila v spalni vreči. Medtem je sonce malo omehčalo (premalo) pobočje, potem pa sva vse vsak po svoje z različnimi hitrostmi in vsak v svojem slogu spravila v dolino. Doživetje je bilo v marsičem posebno in enkratno, več pa bodo povedale fotografije.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker