Primož Blaha: Vsaka tura v naših hribih je lepa, vsaj tiste, na katerih sem jaz zraven!
A vsake toliko je kakšna še prav posebno doživetje. Doživetje zimskih gora, uživanje v lepotah narave, brez hitenja v dolino. Res pa je, da se je za takšno uživanje treba dostikrat kar pošteno pomatrati ...
Lep vikend smo torej izkoristili za ponovitev lanskega, delno uspelega poskusa. Vedeli smo, da je tura dolga in naporna, letos še toliko bolj, saj cesta ni splužena niti do Kovinarske koče, tako da je izhodišče v Radovni. Torej nas je čakalo kar nekaj dodatnih kilometrov po dolini.
Anže, Duško, Rok in jaz smo se odpravili ne posebno zgodaj, s počasnim in enakomernim tempom, z Anžetom težko obložena z vso opremo za udobno noč na vrhu. Ves čas navzgor po dolini Krme, pod mogočnimi stenami, preko ogromnih plazovin, preko globoko zasnežene pokrajine, ki je skorajda nerazpoznavna. V zatrepu doline smo se odcepili od magistralke na Kredarico in začeli s prečenjem v nasprotno smer - ni čudno, da je tako daleč, ko pa je treba narediti tak ovinek!
Sonce je močno žgalo, a v tistih širnih belih planjavah se nam ni mudilo. Takrat smo šele končno zagledali cilj in kmalu nato prišli pod Teme. Vse do tja je bil sprehod (četudi dolg), za vzpon do vrha pa je potrebno priti preko strme in izpostavljene skalne zapore. Snega v običajnem (tudi letnem, brezpotnem) prehodu je bilo manj kot smo upali, zato smo se odločili za levo varianto skozi kratko grapco in po strmem pobočju naravnost do vrha.
Po dobrih šestih urah smo si torej za zadnjih 500 višinskih metrov na hrbte naložili še smuči ... Še dobro, da sta bila zraven Duško in Rok, ki sta polna moči in lažje otovorjena zgazila do vrha, da sva za njima prisopihala še z Anžetom. Dolga in naporna, ampak končno smo na vrhu! O razgledih in lepotah ne bi izgubljal besed.
Duško in Rok sta se kmalu odpravila navzdol, saj ju je čakal še dolg sestop, Rok je celo odsmučal z vrha po smeri vzpona! Z Anžetom pa naju je čakal zaslužen počitek, za glavno nagrado pa uživanje v čarobnostih sončnega zahoda, vzhoda in opazovanja zvezd.
Rjavina je pozimi praktično povsem zapostavljena, tako da sva imela dovolj prostora in sva se utaborila kar na samem vrhu! Za začetek je ena šotorska palica izginila neznano kam (ker je ni bilo na vrhu, je bil edini možen sklep, da je pač odšla po bližnjici v Krmo. A s smučmi, cepini in vrvico sva ga uspela kar lepo postaviti - še dobro, saj je del noči precej pihalo. Še prej pa seveda večerja, poslavljanje od sonca, Anže pa je še dolgo slikal kot obseden in pri tem spuščal vse mogoče zvoke navdušenja.
Noč je bila temno črna, brez lune, le daleč v dolini nekaj luči in pa seveda nešteto zvezd. Sicer pa kar mrzla in vetrovna in šele proti jutru, ko se je veter umiril sva zares zaspala. A kaj ko je bilo treba kmalu spet na mraz pozdravit sonce! Vidljivost je bila sicer dokaj slaba, a jutranje barve so vseeno pričarale krasno vzdušje. Kmalu je spet začel veter, zato sva šla nazaj v šotor, še malo dremala in čakala, da sonce zmehča najino smučišče.
Če ne bi bilo vetra, bi morda čakala še dlje in imela bolj optimalne razmere, tako pa sva malo po deseti odsmučala po čudoviti, razgledni flanki proti Temenu. Edina slabost je, da se zaključi s prepadom nad Krmo. Previdno, a brez težav sva odsmučala, potem pa ujela prehod v desno v spodnje nadstropje. Kar zoprno, delno kopno in izpostavljeno. K sreči je prehod dokaj kratek, vseeno nama je vzel kar nekaj časa.
Nato pa spet na smuči, nižje ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem vetru, sonce je že žgalo s polno močjo. Razmere dobre, kakšno uro kasneje bi bile idealne. No, v Krmi je bila še senca in je bilo trdo, nič kaj prijetno. Za konec pa še daleč daleč po cesti do izhodišča ...
Pod črto bi torej lahko naštel več napornih trenutkov, neugodja, skrbi kot pa užitkov, a kaj ko ti užitki odtehtajo vse ostalo! Če so trdo prigarani, pa so po svoje še toliko več vredni. Do naslednjič torej.
Primož Blaha