Mladika - Janez Jalen: Med božičnimi prazniki je padlo v dolini snega za dobro ped, v rovtih in na planinah precej nad koleno, gore so bile pa kar gladke.
Nobene skale ni bilo več videti. Težak in južen sneg je po svetili Treh kraljih kakor rog trdo zamrznil. Čez nekaj dni je pridivjala burja in potisnila še zadnje gamse v lesove.
Pod kapom za hlevom na Razgledni planini je kakor sneg bel gorski zajec izbrskaval uvele bilke trave. Pred vrata pastirske koče je privohala lisica, smrček je dvigala komaj za palec visoko nad zmrzli sneg. Zajec se je potuhnil kakor mrtev za zamet, lisica se je pa potegnila med ruševje, obstala, prisluhnila, posegla z mehko šapko tik poleg veje pod sneg. Zacvilila je miška. Drobna kapljica krvi je zažarela na lesketajočem se snegu. Rdečkasta roparica je pa odbrzela v goščavo in najostrejše oko bi ne prepoznalo v zamrzlem snegu njenega sledu. Še pes bi moral imeti dober nos, da bi jo dvignil iz ruševja. Zajec je spet oživel in znova pričel stikati okrog hleva.
Počasi je vstajalo izza gora mrzlo in veliko zimsko sonce in čezdalje niže ovijalo zasnežene gore v ognjeno rdeč soj. Ne kaj prida daleč za bohinjskimi gorami so se zamolklo oglasili topovi: »Bum, bumm, bumm.« Previdno na vse kraje se razgledujoč, kakor srnjak, ki se namerja, da se gre past na odprt svet, je stopil iz gošče na pol dorasel fant, Alešev Joža. Iz obsežnega nahrbtnika mu je dokaj čez glavo štrlelo močno toporišče. Ko se je prepričal, da ga prav nihče ne more slišati, je zamrmral: »Le kako si morejo v tem mrazu, v visokih, od sonca tako rožnato obsevanih gorah ljudje streči po življenju. Človek pa še žival tako težko ubije.«
»Bum, bumm, bummm,« mu je odgovorilo iz daljave. Zajec se je postavil kakor majhen, v bel kožušček oblečen možic, pomigal z ušesi, spazil človeka, udaril s skoki ob zamrzli sneg, odskakljal v višavo in se kar zgubil v bleščečem se snegu. Ne zavoljo zajca, zavoljo gamsov, ki so se pasli med zadnjimi macesni, se je Joža po prstih bližal koči in tiho vstopil. V noge ga je zeblo. Ni imel kaj prida čevljev in lačen je bil. Zakuril je na prostornem ognjišču, se sezul, dejal sušit obutev in si grel noge. Ogenj je dogorel v perišče žerjavice. Alešev je zagrebel vanjo dva, komaj za dober oreh debela krompirja. Iz pograda je potegnil pest slame, jo zatlačil v čevlje in jih kar na boso nogo spet obul. Stopil je k oknu: »Eden, dva, tri ... Enajst jih je. Levi kozel bo imel še največ mesa. Da imam boljšo puško, bi ga kar skozi okno podrl.« Potegnil je iz goljufivega toporišča cev, jo privil na kopito, dvignil prazno puško in pomeril skozi okno na gamse. Sedel je na tnalico, nabijal puško in se molče sam s seboj pogovarjal: »Sedaj me je mama doma že pogrešila, ko me od nikoder ni. Zasluti, pogleda za dimnik, ne najde tam več puške in bo koj vedela, kje sem. Tako ostro mi je prepovedala, ko sem samo namignil. To jo bo skrbelo. Ne morem pomagati, nisem mogel poslušati. «
»Včeraj sem videl ženske, katerih možje trpe v vojski, celo taka je bila vmes, ki so ji moža že ubili, videl sem jih piti vino, da je od mize teklo. Podpore, podpore! Zato pa je lahko vojska.«
»Naš ata je pa tri tedne pred začetkom vojske umrl. Oh, nas je ostalo z mano vred kar sedem in izmed vseh otrok najstarejši sem jaz, ki jih še šestnajst nisem dopolnil. Zemlje pa niti za ped, glave skrivamo pod tujo streho, denar pa komaj poznamo. Mislim, da na fronti ne more biti dosti huje. ali pa nič. Seveda, nas nihče ne vidi, ker jim ne pomagamo ubijati. Podpora, podpora! Imam pa že rajši ata doma pokopanega, kakor pa podporo. Prav za prav sem pa po podporo danes kar sam prišel.«
Dobro, da ga nihče ni videl, ker je bilo kaj smešno videti, ko je sestradani, premraženi in ves zašiti nedorasli fantič potrkal s staro, rjasto puško ob tla kakor zrel mož, katerega je skrb za družino pognala med upornike.
»Mama se boji, da me zaloti stari nadlovec, ki zna komaj nekaj besed po naše. Naj me. Kaj prida me ne morejo zapreti. Bom že prestal. Če bi pa streljal name, bom pa še jaz nanj. Mislim, da izmed vseh vojska, kar se jih sedaj vojskuje, ni nobena tako pravična kakor bi bila moja.«
»Še bolj se pa mama boji, da mi puške ne raznese. Hudo narobe bi se naredilo. Samo, mama, jaz ne morem več gledati v vedno lačne oči svojih bratcev in sestric. Saj ti še ne veš, kako jih imam rad. In, mama, če nam še ti omagaš? Saj se na vse strani bojim, saj imaš prav, pa jaz ne morem drugače. Kar bo, pa bo.«
Stopil je k oknu. Kakor bi gamsi čutili njegovo stisko, so se primeknili čisto blizu koče. Joža je prislonil in pomeril. »Pok! -ok, -ok, -ok,« sta se razlegla strel in odmev po zasneženih gorah. Razkadil se je dim. Kmalu nad kočo je ležal v krvi levi kozel, najtežji izmed tropa enajsterih. Joža je stekel navkreber, pritisnil usta h krvaveči rani in pil gorko kri. Ne zato, da bi laže hodil po gorah, kakor je slišal praviti, ne, lačen je bil. In krvi je bilo škoda. Enkrat bo le manj treba jesti, da bo več ostalo za male.
Dokaj pozno po Mariji šele je stopil Joža z nalepljeno brado in brki, kakor starček, ves sključen pod težkim nahrbtnikom, na domači prag. Otroci so že vsi spali, mama ga je pa še čakala. Voščil je dober večer. Mama pa: »Ti smrkavec ti! Kaj sem ukazala? Sem mislila, da me bo od same skrbi konec. Hitro puško sem, da jo stolčem in vržem v peč.« Ko je pa Joža povedal, da je puško pustil kar na Razgledni planini, in da ni več otrok in da bodo za njen god na svečnico jedli meso, ko ga za božične praznike niso, in da pojde še in še in si kar sam vzame podporo, ni mama vedela, ali bi jokala, ali bi se od veselja smejala.
Še dvakrat je moral Joža tisto noč na Razgledno planino. Gams je bil težak, Joža je pa šele tisti dan nehal biti otrok. Vojska se je že davno umirila, ko se je šele razvedelo, da je najemnik lova, Švicar po rodu, ukazal tujemu nadlovcu, naj vsako leto vsaj petdeset živali postreli in meso razdeli lačnim revežem. Reveži so dobili na ta ukaz z gora samo toliko mesa, kolikor so si ga sami znali vzeti. Druga divjačina je pa romala na ne ravno prazne gosposke mize. Nadlovca od takrat ni več v naših krajih. Čudni časi so bili včasih.
Aleševemu Jožu so že večkrat ponujali službo lovca, pa je ne sprejme, ker se morebiti še povrnejo taki časi, da bo ta ali oni moral sam hoditi za majhne otroke s puško v gore po podporo. In če bi bil izmed sto samo eden tak, kako naj ve, koga naj ne preganja. Tisto staro, rjasto puško, katero je Bog ve kdo nekdaj pozabil vzeti izza dimnika, ko se je selil, je pa dal Joža dodobra osnažiti. V njegovi sobi visi kot dragocen družinski spomin. Ne rabi je več in je vesel, da lahko svojini dobrim otrokom drugače reže kruh.
Janez Jalen
Mladika, februar 1934