Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sijajni gorski starec

nedelja, 30. september 2007, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 5050

Polet – Željko Kozinc: Veliki macesen, tisočletno drevo med dolinama Tamar in Mala Pišnica

Objavljeno: Polet, četrtek, 27.09.2007 – Na svoji zemlji


Veliki macesen, tisočletno drevo med dolinama Tamar in Mala Pišnica.

Sijajni gorski starec

Slovenski gozdarji gojijo do svojih drevesnih prvakov občudovanja vredno pripadnost. Ta drevesa so visoka pesem njihove stroke in kot živa bitja tudi predmet njihovega skrbnega varovanja. Naše najdebelejše (Najevska lipa), najstarejše (Solčavska tisa), najvišje (Kraljica Roga) drevo – in še številna druga častitljiva drevesa – so skrbno opisali in kot nacionalne dendrološke spomenike zavarovali pred človekom. Kot del narave pa so seveda tudi ta drevesa prepuščena njenim zakonom rodovitnosti in odmiranja.

S podatki o našem največjem macesnu gozdarji skoparijo. Razen tega raste na težko dostopnem mestu. Tudi zato njegovo življenje poteka popolnoma nemoteno, v pragozdnem zatišju pod grebeni, ki ločijo doline Tamar in Mala Pišnica, pod velikanskimi gorskimi pleči Slemenove špice (1911m). Zelo redki planinci se lahko pohvalijo, da so ga obiskali. Macesen ima pri njih nekakšen mitični sloves: da pač nekje stoji in raste skrit kakor Bedanec, nekje nad Malo Pišnico, pod Mojstrovko ... S Pišnico pa da ni dobro češenj zobat. Nekateri so se v njej izgubili in tudi pogubili.

Pot do macesna pa vendarle ni preveč zahtevna in je v lepem vremenu pravi blagoslov za planinsko srce. Pot sicer ni nadelana, še celo sledov človeških korakov, ki bi pripeljali do macesna, ni mogoče odkriti. A ker gre za orjaško bitje, mora obiskovalec logično pomisliti, da ga bo s kakšnega mesta zagledal in se potem v naravnani smeri prebil k njemu. Svetujem od prevala Grlo spust 100 korakov nekoliko v desno, dokler v ostrem kotu med grebenoma Zadnjega Robičja in Vavovja ne zagledate konico Špika v Martuljkovi skupini. V črti med vašim stojiščem in Špikom boste iz gozdnega rastja čisto blizu, kar naenkrat, ugledali nekoliko nizek in odlomljen vrh mogočnega macesna. Dostop pa ne bo čisto (pre)lahek. Plezali boste čez padla drevesa, se tu in tam pomujali čez ruševje, se pa obenem kdaj pa kdaj razveselili čistin pod mogočnimi bukvami. Da, svetloljubni macesen na tej višini mirno prenaša konkurenco sencovzdržnih listavcev. Tudi v prišleka se naseli blagodat sence in sonca, vsakega v njegovem popolnem miru in preprostem bivanju. Tenke bukve na gosto osvajajo zemljišče okoli Velikega macesna, kakor da ga oblegajo, on pa se, kaže, bojuje za sonce le še z redkimi zgornjimi vejami, tam, kjer je bil kdovekdaj v silnem viharju prelomljen. Le še nekaj mogočnih vej poganja na vrhu, ki pa so tako debele, kakor so macesni v okolici. Omamno lepi svet naokoli je kotanjast, rebrast, režast, sitast, na nekaterih mestih se strmo lomi v dolino Male Pišnice. Grčasti in kuštravi macesni se grejo večno medsebojno lepotno tekmovanje in so povečini višji kot Veliki sredi njih. Nekateri mu sledijo in se umikajo iz tekme, zgubljajo kožo in meso s svojih debel in vej, a so tudi v fantastičnih gestah svojega umiranja lepi; kakor je presunljivo lep mogočni starec.

Na dveh mestih ima kakšnih 6 metrov obsega debeli macesen luknjici, ki sta sledi vrtanj, s katerima so gozdarji ugotavljali njegovo starost: okoli 1050 let so ugotovili! Več kot tisočletje našteli v enem bitju! Dobro se ga je dotakniti, starca, obtolčenega, okleščenega, občutiti njegov po slovensko skriti ponos, se za trenutek podrevesiti. Si od njega sposoditi občutek biti zdrav in miren, močan in potrpežljiv. Imeti kakor on »me telo, i mo dusu, i moja zlouveza, i me delo, i mo vouliu, i mo vueru, i moj sivout ...« (svoje telo in svojo dušo, svoje besede in svoje dejanje, svojo voljo, svojo vero in svoje življenje ...), kakor piše v Brižinskih spomenikih. Ko je neznani menih v 10. stoletju prvi zapisal slovenske besede, je Veliki macesen bil macesnek, v viharjih pohleven, v dežju lakoten, v jeseni hvaležen sam sebi, da je izgubil zlate šopke iglic, s katerimi je nahranil mršavo mel, iz katere mu je bilo poganjati »sivout«, kakor smo baje Slovenci takrat govorili.

Besedilo in foto Željko Kozinc

eXTReMe Tracker