Delo, Kultura - Igor Bratož: ... nad podvige v veličastju sten
29. avgusta leta 1931 je moralo biti v veliki dvorani Grand hotela Union precej slovesno: vabljeni so si prišli ogledat premiero filma V kraljestvu zlatoroga režiserja Janka Ravnika.
To je tradicija, na katero ni pozabil tudi letošnji mednarodni Festival gorniškega filma Domžale.
Letošnja osma izdaja mednarodnega Festivala gorniškega filma Domžale (festival se je nocoj sklenil v Cankarjevem domu s podelitvijo nagrad), ki je ponudila petdeset ur programa, štiriinštirideset filmov v tekmovalnem sporedu, med katerimi so bili na ogled številni najboljši gorniški filmi zadnjih dveh let, zmagovalci in prejemniki nagrad na največjih tovrstnih festivalih po svetu, še šest izjemnih stvaritev pa v retrospektivi, je znova potrdila nespregledljivo slovensko povezanost z gorami.
Tudi in predvsem filmsko: po kratkih posnetkih Karola Grossmanna v Ljutomeru na začetku stoletja sta bila kar dva slovenska filmska dosežka pred drugo svetovno vojno v celoti povezana z gorami. Najprej leta 1931 V kraljestvu zlatoroga režiserja in snemalca Janka Ravnika, narejen po scenariju Juša Kozaka, v črno-beli tehniki posnet nemi igrano-dokumentarni film, delo članov fotografske sekcije Turistovskega kluba Skala, ki ga štejejo za prvi slovenski celovečerni film.
Pravzaprav je bil film, ki so ga pripravljali več let (največ potrebnih sredstev je prispevala hrvaška potovalna agencija, del denarja pa je prišel iz kabineta takratnega ministrskega predsednika dr. Antona Korošca), izjemna uspešnica, izkupička je bilo dovolj, da so si člani kluba Skala lahko privoščili postavitev svoje planinske koče na Rjavi skali (danes na tem mestu pri zgornji postaji žičnice Vogel stoji hotel).
Leto kasneje se je slovenskim ljubiteljem gora spet lepo godilo: režiser Ferdo Delak je decembra dal na ogled Triglavske strmine, prav tako nemi igrano-dokumentarni film, narejen po scenariju Janeza Jalna, v katerem je kamero podpisal Metod Badjura. Z Milko Badjura, ki je v filmu igrala, sta v šestdesetih letih iz ohranjenega materiala zmontirala ozvočeno verzijo, za katero je glasbo napisal Bojan Adamič. Ta film je bil na ogled v retrospektivnem programu letošnjega festivala, organizatorji pa so v program dodali še manj znan film Vihar na Kočni režiserja Ivana Bolleta, prav tako iz leta 1932.
Za dobro mero si je ljubljansko občinstvo lahko ogledalo najstarejši tak izdelek, šestminutni film anonimnega avtorja Cervino iz leta 1901 o vzponu na Matterhorn, in Vihar na Montblancu Arnolda Fancka iz leta 1930, prvi zvočni film prominentnega režiserja tega žanra, v katerem je glavno žensko vlogo zaupal Leni Riefenstahl. V tistih časih, dodajajo organizatorji festivala, je bila zelo podjetna tudi Pavla Jesih, odlična alpinistka in lastnica verige kinematografov pred drugo svetovno vojno. Njen vzpon in padec Pavla nad prepadom si je občinstvo lahko ogledalo v Slovenskem mladinskem gledališču.
Niz odmevnih stvaritev
Po imenitnih začetkih se tovrsten slovenski žanrski film lahko pohvali z nizom odmevnih stvaritev, po besedah direktorja festivala Silva Kara so se, na primer, skoraj vse slovenske himalajske odprave vračale domov z dokumentarnim gradivom na filmskem traku, med njimi je vreden posebne pozornosti film pokojnega Aleša Kunaverja, ki je z Zoranom Jerinom leta 1962 prepotoval velik del goratega Nepala, naredil film, ki pa se je potem za več desetletij izgubil.
Letošnji festival je ponudil na ogled tudi film Steber, obelisk Joži Čopu in Pavli Jesih, po katerem sta se povzpela še utrujena od vojne leta 1945, za dobro voljo pa je poskrbel večni Kekec iz leta 1951.
Ko so pred dvema desetletjema – takrat na Bledu – priredili mednarodni festival gorniškega filma, je bilo kaj videti, v tekmovalnem sporedu so predstavili šestnajst filmov, od tega jih je bila polovica slovenskih: Gamsi in No fiesta Pablo Matjaža Fistravca, prvi o dejavnosti gorskih enot Slovenske vojske, drugi dokumentarec o vzponu Pavla Kozjeka na Huandoy v Andih, vzpon prek južne stene Cerro Torreja je dokumentiral film Boštjana Korbarja, Igor Likar je posnel dokumentarec Utrdbe pod Krnom za televizijsko serijo Razgledi slovenskih vrhov, dokumentarec o Arktiki je podpisal Tone Frelih, Marjeta Keršič Svetel je podpisala poetični portret alpinista Milana Romiha, Triglavski narodni park je glavni igralec dokumentarca Jožeta Mihelčiča.
Med imenitnimi dosežki žanra je vsekakor tudi nefilmska kurioziteta iz srede osemdesetih let Pajek pod previsom, ko je nacionalna televizija s petimi kamerami pod vodstvom režiserja Bena Hvale pripravila neposreden televizijski prenos plezanja Tadeja Slabeta in Sreča Rehbergerja v veliki steni v Ospu.
Kaj morda ljubitelji pogrešajo v slovenskem gorniškem filmu? Pisatelj Tadej Golob pravi, da si je pred kratkim ogledal nemški celovečerni igrani film o tragediji v Eigerju pred prvim uspešnim vzponom in bil navdušen. »Ker sem tudi sam preplezal to steno, sem ves čas čakal na neizogiben 'Aha, tole so pa posneli na nekem bližnjem kuclju ...', pa ga nisem izrekel. Nenehno sem imel občutek, da so v pravi steni, na pravih mestih, da je dogajanje podano precej realno. To bi si želel od slovenskih gorniških filmov – avtentičnost.
Rad bi si, recimo, ogledal dokumentarni ali igrani ali dokumentarno-igrani (vseeno) film o, recimo, Pavli Jesih, v katerem bi nas kamera popeljala v severno steno Velikega Draškega vrha, v njeno Centralno smer, na ključno mesto, na katerem še vedno tiči približno polmetrski klin, ki bi skoraj gotovo moral biti njen. Vem, da je zaradi sestave naših sten in njihove poličaste strukture težje posneti atraktivne plezalske prizore kot v kakšnih navpičnih počeh nad Chamonixom, ampak mislim, da bi se vendarle dalo. Saj je tudi Eiger precej poličast, pa še apnenčast.«