AR 5/1980 - Franci Savenc: V biltenu UIAA je bil maja 1979 objavljen novi opis težavnostnih stopenj v treh jezikih (nemškem, angleškem in francoskem).
V uvodu je predsednik Pierre Bossus zapisal: vrednost dosedanjih stopenj ostane, kot je opredeljena že desetletja, VII. stopnja je preprosto stopnja več. Torej tudi nam ne preostane drugega, kot da opise v prevodu sprejmemo tudi mi. Problem je torej le izrazoslovne narave, zato bi bilo prav, da se oglasite s tovrstnimi pripombami.
Pri opisu težavnostnih stopenj pomeni I spodnjo stopnjo težavnosti plezanja v kopni skali, VII pa trenutno (1979) najvišjo. Vse vmesne stopnje izražajo enakomerno stopnjevanje.
I - Lahko, majhne težave. Najenostavnejša oblika skalnega plezanja
(Ne velja za hojo po poteh!). Roke uporabljamo le za zagotovitev ravnotežja. Začetnike varujemo z vrvjo. Strmina je že tolikšna, da ni za vrtoglave.
II - Srednje težko, zmerne težave. To plezanje že zahteva uporabo
pravila treh opornih točk.
III - Težko, srednje težave. Priporočljivo je vmesno varovanje na
izpostavljenih mestih. Navpična mesta ali previsi (ki so dobro razčlenjeni) zahtevajo že moč v rokah. Izurjeni in izkušeni plezalci zmorejo take težave še brez varovanja z vrvjo.
IV - Zelo težko, precejšnje težave. S to stopnjo označujemo začetek
resnejšega, zahtevnejšega plezanja. Potrebne so že znatne plezalne izkušnje. Daljši odstavki zahtevajo več vmesnih varovanj. Tudi izurjeni in izkušeni plezalci običajno mest s to oceno ne plezajo brez varovanja z vrvjo.
V - Izredno težko, zelo velike težave. Praviloma naraste število
vmesnih varovanj. Naraste zahteva po telesni moči, obvladanju plezalne tehnike in izkušnjah. Dolge smeri pete stopnje v visokogorju se uvrščajo med velike ture.
VI - Skrajno težko, izredno velike težave. Plezanje zahteva nadpovprečno znanje in odlično telesno pripravljenost. Izpostavljenost je velika, stojišča večinoma majhna. Mesta takih težavnosti je normalno mogoče preplezati le v dobrih razmerah. Take težave so često vezane na tehnično plezanje - A 0 do A 4.
VII - Težave, ki so ocenjene s to stopnjo, premaguje plezalec lahko
le po poostrenem treningu in z najboljšo opremo. Vsaka vrsta kamenine zahteva tudi od najboljših plezalcev specialni trening, da se usposobijo za premagovanje takih težav. Plezanje je na meji padca. Zahteva akrobatske plezalne sposobnosti ter do potankosti izpiljeno varovalno tehniko.
Tako torej opisuje bilten UIAA težavnostne stopnje (besedilo je le stilistično prirejeno po dobesednem prevodu Stanka Klinarja) in kot člani organizacije v sklopu UIAA smo vezani, da se tega opisa držimo. Vprašanje pa je, ali je dovolj jasen in podroben, še posebno, ker moramo upoštevati še podstopnje (+/-). Nereda in nejasnosti na tem področju namreč že sedaj ne manjka.
Morda bi veljalo za obširnejšo študijo »Opisovanje in ocenjevanje alpinistične ture«, ki je v pripravi, zato pripraviti še dodatna tolmačenja in tabelo značilnih mest. Ne več smeri, kot smo jih dajali za primerjavo v preteklosti, ker so premalo karakteristične. Mesta pa bi morala biti seveda čimbolj značilna in splošno znana. Na dan s predlogi!
Franci Savenc