AR 5/1980 - Nada Mlač: (še ena zgodba za konec serije o Piz Badile)*
Če alpinist omeni goro Piz Badile, potem večina plezalcev pomisli na severni greben ali pa na izredno velikokrat ponovljeno Cassinovo smer v severovzhodni steni. Toda mlajša generacija plezalcev, ki nenehno išče nove možnosti po stenah, ni tako zagledana v ti dve smeri. Skrajno strme plošče, zajede in koti vzhodne stene nad ozebnikom Cengalo so v zadnjem času ponudile pot kar trem novim smerem. Prvo, Angleško smer sta leta 1968 preplezala Dick Isherwood in Mike Kosterliz, ki sta pravzaprav poskusila najti in ponoviti zagonetno Cortijevo smer. Ta smer zavije proti levi že zelo nizko, Angleža pa sta nadaljevala naravnost navzgor in tako preplezala zelo lepo smer. Ponovila sta jo Ruedi Homberger in Hansjörg Wellenzohn, še vedno pa čaka na drugo ponovitev.
Bratovsko smer (»Via del Fratello«) sta preplezala brata Rusconi pozimi leta 1970. Smer poteka levo od Cassinove in ima manj kot deset ponovitev. Septembra 1973 so Tiziano Nardella in soplezalci (Scarabelli, Martinelli in Chiappa) zapolnili vidno vrzel med obema smerema. Tako imenovani Vzhodni steber je postal zelo znan. Smer poteka po slabo opaznem sistemu poči in podobno kot druge izstopa po strmem vršnem skalovju po žlebovih in ozebnikih. Ker so večinoma poledeneli, je dobro, da imajo plezalci s seboj tudi pravo opremo!
Pokojni Toni Holdener takole opisuje prvo ponovitev Nardellove smeri:
»Po telefonskem razgovoru s Chamonixom, ki je uničil najine načrte s slabo napovedjo - s sneženjem in grdim vremenom, sva se z Ruedijem Hombergerjem odločila za skok v Bregaglio. Čeprav tudi tu ni bilo najboljše vreme, so bili vremenski obeti za južni predel Alp kar dobri - toplo in dobre razmere. Neki večer sva že bila v koči Sass Fura. Začuda je bilo le malo ljudi. Bilo je oblačno, tudi veter ni kazal na kakšno izboljšanje vremena, midva pa sva trmasto vztrajala pri prvi ponovitvi vzhodnega stebra.
Budilka naju je zbudila ob treh zjutraj. Hombi je pogledal vreme. Ni kazalo slabo, tako je izjavil! In res, oblake je razpodil severni veter in na nebu so mežikale zvezde. Ob treh sva že izginila v temo. Bledi polmesec je boječe razsvetljeval veličastne kulise - granitna velikana Cengallo in Piz Badile. V koči Sciora sva opazila življenje oziroma prve lučke, medtem ko sva sestopala na ledenik Badile. Kmalu je Hombi spoznal, da kaj malo pomaga mesečina, zato je prižgal baterijo. Kot ponavadi sva tudi tokrat imela s seboj le najnujnejšo opremo. Glede na vrsto in značaj smeri, še posebno če gre za skalno, s seboj ne vzameva nahrbtnika, tako da s seboj resnično nimava odvečne krame - to imenujeva »metoda anorak«. No, s seboj sva imela poleg nepogrešljivih anorakov še bivak vrečo, prvo pomoč, dolge spodnjice in majice, poleg tega pa še jurišno hrano. Na nogah sva imela vsak le desno derezo, ko sva se vzpenjala po strmem snegu pod vstop v steno. Ob svitu sva že prečila ozebnik Cengalo. Hombi je že preplezal Angleško smer, jaz pa Bratovsko, tako sva oba približno vedela, da mora smer izstopiti nekako med tema dvema. To pa je bilo tudi vse, kar sva vedela. Severni veter ni prinesel samo lepšega vremena, temveč tudi mraz. Prav zaradi njega se ni v steni stopila ali odlomila nobena ledena sveča. Tudi močni sončni žarki, ki so predirali podeče se oblake, niso naredili nobene »škode«. Strupen mraz je rezal do kosti kar ves dan, tako sva na stojiščih imela na rokah najine tople volnene rokavice.
Sam vstop ne vzbuja prav nobenega upanja. Serija klinov naju je povedla v prečnico proti levi, tako da sva se nevarno približala Angleški smeri. Zato sva se raje vrnila. Ob 7. uri sva končno našla pravi vstop, ki je približno 20 metrov levo od vstopa »Via del Fratello«. Malce višje je smer že hudimano težka. Telesi sva imela otrpli, prste na rokah pa premrle. V tem delu je le malo klinov, zato je težko najti pravo smer. Prav pomujal sem se, da že v prvem raztežaju nisem zabil nobenega novega klina. Hombiju se je odlomil majhen oprimek in toliko, da ni izgubil ravnotežja - telesnega in ne duševnega! V tretjem raztežaju so nama kazali pot svedrovci preko strme in razpokane granitne plati. Ponovno veliko ugibanje. Ko sva prišla preko lažjega sveta, sva se odločila, da prečiva v levo proti zajedi. Pri tem sva se morala celo spustiti. Hombi je plezal kot prvi v tem prečenju. Vmes je nekaj ljubkih mest z oceno IV in V, praktično brez klina, kljub temu sva le prišla do zajede, ki je kmalu pokazala zobe zaradi svoje spoštljive navpičnosti, v njej pa je prav malo klinov! Po njej poteka nekaj raztežajev, nato pa sledi ozka polička, ki sva jo imenovala »nahrbtnikova polička«, ker sva na njej našla velik nahrbtnik, poln opreme (šotor za bivakiranje, klini, vrvi in čutare). Na polico sva prišla opoldne. Stena pred nama je bila še bolj navpična. Stala sva točno pod predelom, ki se šopiri navzven kot velikanska mišica. Pogled na vrhnji del te strme stene zapirajo majhni previski. Dolomitska izpostavljenost naju je povedla prvih 40 metrov navzgor. To pa še ni bila »prava strmina«, ki je značilna za ta del, kljub temu pa plezanje poteka skoraj prosto! Z vznožja stene izgleda ta predel nekako medel, zato naju je ta prosta plezarija resnično presenetila. Tako sva bila zavzeta s tem delom, da sva pozabila na mraz. Stena je dokončno odkrila svoje karte: majhni previsi, kratke poči. Prvi plezalci so izbili vse kline - isto sva storila midva, vsekakor je bilo kar dovolj naporov in težav. Le počasi sva napredovala po prečnicah, ploščah in previsih. Čas je brzel, čim višje sva se vzpenjala, tem bolj naju je mrazilo, tem bolj je pihalo. Oba sva bila že precej zmrznjena, ko sva okrog petih popoldne prišla na vrh strme stene, pred nama pa je bila še dolga pot do vrha gore. Čakalo naju je še okrog deset raztežajev, ki so bili večinoma zasneženi in poledeneli. Preplezala sva še 80 metrov, ki potekajo po manjši stebrasti zasneženi steni med lednimi ozebniki, nato pa sva se bila prisiljena spustiti z vrvjo v strašen, mrzel in mračen ledeni žleb. Plezanje je sedaj potekalo po sneženih počeh in poledenelih plateh, kjer nama je veliko pomagalo Hombijevo ledno kladivo. Ta del je od naju ponovno zahteval vso pozornost in največjo zbranost. Garala sva proti vrhu in s premrzlimi prsti, skoraj v temi in v hudem vetru sva ob osmih zvečer stopila na vrh Piz Badile.
Ko sva zagledala ljubke, tople in suhe odeje v bivaku na vrhu Badila, sva kaj hitro pozabila na najino misel o nočnem sestopu po severnem grebenu. Celo najina mini večerja naju ni spravila ob misel na spanje. Nisva želela niti pomisliti na mrzle in neprijetne ledene ozebničke, ki so naju čakali pri sestopu; tako sva srečna in brezskrbna zaspala.«
Nada Mlač
* Po vsaki predstavitvi glavnih sten in vrhov bomo objavljali priredbe zanimivih zgodb s teh področij, skice in opise nekaterih smeri. Osrednji članki pa so povsem originalno delo in ne le priredba ali celo prevod.
Komisija za alpinizem
Piz Badile - severovzhodna stena
Janez Gradišar: V zadnjih letih so v tej znani steni češkoslovaški plezalci opravili tri prvenstvene smeri (Glej skice na 2. strani, poleg tega tudi tretje nadaljevanje o Piz Badile v Alpinističnih razgledih številka 3, stran 14.).
A. Rožna smer
Plezala Igor Koller in Stanislav Silhan v času od 22. do 23. avgusta 1978 leta. Višina stene 900 m, ocena V+.
Smer v spodnjem delu poteka levo od Cassinove smeri - 10 raztežajev. Trije raztežaji so nato po Cassinovi smeri, zgornji del pa je desno od klasične smeri.
B. Bela zajeda
Plezala Igor Koller in Stanislav Silhan 26. avgusta 1978 leta. Višina 900 m, ocena VI-, A1.
C. Čehoslovaška smer
Plezala Andrej Belica in Igor Koller, 31. avgusta do 2. septembra 1975 leta, ocena V+, A1, višina stene 900 m.
Janez Gradišar