AR 5/1980 - Andrej Dernikovič: Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril.
Bil je dan, da takega nikoli. Z mrzlim jutrom, ki je ovesilo naravo z bledo-belo slano v zameno za sneg, ki bi moral ležati, pa ga ni bilo kljub zimi. Ravno prav naju je segrel lahkoten tek in ko so se mokri madeži še sušili, sva vstopila. Bila je to nekaka pokončna grapa, pravzaprav topokotna zajeda s platasto levo steno in z razbito desnico. A. je doma v teh krajih in sem bil njegov gost, zato me je hotel varno voditi po svoji steni. Po nekaj metrih sva bila oba navdušena, izpostavljenost je rasla. Trdni oprimki za blazinice prstov in hrapavost plati za noge. Opazoval sem A.-jevo zbranost in popoln užitek, ki ga je na stojišču seval njegov obraz. Ko da bi božal kamen pod seboj, je čudovito preplaval še zadnjo plat. In ko sem mu sledil, se mi je zazdelo, in danes to še globlje občutim, še bolj sem prepričan, da sem vsrkal nekaj njegove zamaknjenosti. Le kanček, za trenutek, tako kot nas preleti senca oblaka in že je ni več. Spust po vrvi je ostal v spominu le kot nepomembna motnja. Hvala ti, A.!
Ne! To ni opis neke plezarije v steni z dvema urama dostopa in toliko ali več sestopa. Niti ni same stene več ko za dva (2) raztežaja. In one plati ne leže nekje med vršaci, temveč ob spodnjem toku Savinje. V kamnolomu, ki že dolgo ni več kamnolom.
Sedaj se bo dvignil gnev pravovernih in vse podoživljanje opisanega bo dejano v nič, nepreklicno in z omalovaževanjem.
Toda, prosim vas: A. zahaja redno v »prave« stene, enako pokončne, kakor one plati, z nekaj urami dostopa, oborožen s tako in drugačno kovinsko galanterijo. Celo čelado ima na glavi (kar sem videl na fotografiji!), le na nogah ima morebiti copatke (pa ne vem zagotovo, ker mu je noge fotograf odrezal nekje pod kolenom).
Je že bolje, kajne? Če je onile kamnolom le za trening, potem je O. K. Ampak bognedaj, da bi kdo užival le v previsnih (ali pa tudi ne, po želji) balvanih in bi mu bil to že cilj in ne le eno od sredstev. Porušil bi naš miselni sistem, razvrednotil bi olimpske vrednote zaprtega krožka ponižnih zmagovalcev pravih sten.
Hiša, ki zadobi veliko odprtin, nudi takoj precej prepiha in kdo bi le uspel trdno mašiti vsa vrata. Ste že kdaj opazili, da vrata, ki dolgo niso bila uporabljana, ostanejo lepo zaprta, in ne odprta, seveda v urejeni hiši. Mar se kdo boji za hišo ... drugače rečeno: prepovedi ne odvračajo, izganjanje hudiča ne pomaga, odpadlo bo samo, kar nima prave vsebine.
P. S. Govorim o prostem plezanju (»free climbing«) ter o plezanju po balvanih. Sam seveda tovrstnih izkušenj nimam, niti ne sodim med zgornjo polovico »ta pravih« alpinistov, toda nikomur ne odrekam pravice do svojega »prav«, če le (v našem primeru) s tem ne pospešuje človeške selekcije kar po Darwinu.
Andrej Dernikovič
Ne bodite pozorni na kritike; še nobenemu niso postavili spomenika.
Jan Sibelius