Med Grintovci: Sonce je že ožarjalo venec okoliških gora. Peter in Marjan sta se pripeljala do manjšega parkirišča, ustavila sta in veselo stopila iz avtomobila.
Obetal se je lep dan, mraz je skoraj že popustil. Veselo sta poklepetala s planinci in plezalci, ki so se prav tako pripeljali in se že skoraj opremili za nameravano turo. Beseda med njimi je živo tekla. Ob primernem trenutku sta vprašala, če je še kdo namenjen na plezarijo v sedaj že zelo popularno smer, ki se je sicer prijel bolj zlovešč sloves. Planinci in plezalci so jima povedali, da so tisti alpinisti verjetno že odšli, saj se po glasovih odmevajočih nad zatrepom, da razbrati, kje so. Peter je pomignil Marjanu in plezalca sta pohitela. Opremo sta imela že pripravljeno, preobula sta še čevlje in pozdravljajoč ostale sta odkorakala.
S ceste sta zavila v gozd in hitro sta bila pod prvim skokom ter visokim stožcem nanesenega snežnega plazu. Peter in Marjan sta se vzpela po stožcu, si pod skalami nadela dereze in odpela cepina z nahrbtnikov. Peter je iz vrečke vzel majhen sendvič, ki sta si ga razdelila. Pogled se jima je odpiral čez kopen skalni skok in trave nad njim. Šele zgoraj nad njimi je bil viden snežni trak, ki je privabil prve plezalce že pred tremi tedni. Od takrat se jih je zvrstilo že kar precej, saj takšne priložnosti res ne gre zanemariti.
Brez besed sta plezalca pojedla in namestila plezalne pasove. Vrv sta še pustitla v nahrbtniku, saj bosta tako prihranila nekaj časa. Zaplezala sta v ozek žleb zakrit s snegom in hitro sta bila čez strmo stopnjo. Tiho sta nadaljevala po neizraziti grapi, po kateri se je vsake toliko časa prikotalila kakšna kepa, ki se je utrgala spod nog plezalcev v skokih nad njima. Pri naslednjem skoku sta se navezala. Sneg je bil potegnjen čez skalo, na nekaj krajih je bil že dodobra napokan.
Peter je prvi zaplezal. Po že dobro uhojenih stopinjah je hitro napredoval, občasno namestil varovalo in se nad strmim delom ustavil. Sidrišče je uredil v skali in zaklical Marjana. Ta je bil še hitreje pri njem. Tako sta napredovala, izmenjaje se v vodstvu. Pod seboj sta zaslišala še nekaj glasov, tudi zelo glasnih, kar je pomenilo, da se je še nekaj navez odpravilo za njima …
Preden sta Peter in Marjan preplezala polovico smeri, je sonce že prišlo izza grebena in prvič obsijalo pobočja nad grapo. Ravno sta stala v grapi, na od zemlje umazanem snegu. Drobne zbite kepe so se nabrale v kratki izravnavi. Prvič danes ju je zaskrbelo. Črv jima je zaglodal še bolj, ko je vanju butnil topel zrak. Navez nad seboj nista več slišala in tudi pod njima je po burnem dogajanju, ki se je odvilo pred dobre pol ure, postalo vse tako neznosno tiho. Vsake toliko je zamolkel pok odjeknil na kateri od gora, ki so jima stale nasproti. Prvič sta se zavedla, da postaja zelo nevarno, vendar sta vedela, da bi umik lahko še bolj zapletel situacijo, v kateri sta se znašla. Zaplezala sta naprej. Nekaj skokov ju je zamotilo, plezanje ju je zaposlilo in pozabila sta na črne misli. Pomikala sta se naprej po plitko izbrazdanem žlebu, varujoč drug drugega ob drobnih macesnih, ki so rastli ob grapi.
Sonce je povsem obsvetilo levi rob žleba, le v njem je senca še vztrajala. Plezalca sta vztrajno plezala navzgor po grapi, ki se jima je že pošteno vlekla. Žejalo ju je že pošteno in na sidrišču, ki ga je Marjan opremil še z dodatnim klinom in povezal s starim, sta si v senci privoščila kratke požirke vode. Na nebo se je počasi navlekla tanka koprena in vnesla neznatno sivino v okolje. Razgled na drugo stran, kjer se je vseskozi bleščalo od snega na gorah, je postajal za plezalca znosnejši. Vsak s svojimi mislimi sta ugotavljala, koliko jima še preostane do odrešilna škrbine, od koder se bosta po lažji grapi spustila na drugo stran gore.
Grapa se je že položila. Povsem zasuta s snegom je vabila in utrujala. Peter si je popravil rokavice in spodbudil Marjana: »Pojdiva!« Varovala se nista več, le vrv se je vlekla med njima. Trije macesni so skoraj kot simboli stali na drugi strani. Vsak bi jima lahko povedal svojo zgodbo, vendar te govorice človek ne razume. Le zrcalo Marjanovega fotoaparata se je ustavilo za droben trenutek in jih ujelo. Nad njim se je pogled še bolj odprl in sneg na skalnem čoku je izoblikoval posebno obliko. Tik nad skalo je drobec snega manjkal. Nastala je podoba z očesom, nenavadnim očesom. Plezalca sta zakorakala še nekaj metrov po stopinjah, takrat je z leve zašumelo … Peter je zavpil, Marjan se je še ozrl in …
Boris Štupar