Razgledni vrh nad nesrečnim krajem
Janez Mihovec: Žalosten pogled na jezero pod nami
Planinsko polje je bilo dolga stoletja ena izmed najvažnejših prometnic v Sloveniji. Glavna prometna pot iz Panonske nižine preko Ljubljane teče mimo vasi Planina v smeri Postojnskih vrat in še naprej proti morju. Vas Planina ob istoimenskem kraškem polju je bila tako vedno kraj, ki je živel od tovorništva. Najbolj znana je bila po spravilu ladijskega lesa po jamborni poti iz gozdnate Notranjske preko golega Krasa do cesarskega pristanišča Trst. V času med obema svetovnima vojnama pa po meji z Italijo in številnih vojaških utrdbah v okolici.
Nekdanjega vrveža ob magistralni poti že dolgo ni več. Avtocesta in železnica sta ubrali pot na drugi strani kraškega polja in v vasi je že dolgo mir.
Poplavljena Planina
Žal se je ta v zadnjem času temeljito skalil. Večji del leta po dnu kraškega polja teče spokojna rečica Unica. Priteče iz Planinske jame, meandrira po kraškem polju in pod Logaško planoto ponikne v slikoviti katavotrononih oziroma Putickovih štirnah. Letošnja neprizanesljiva zima z obilnimi padavinami in strahovitim žledom je vse skupaj postavila na glavo. Unica je s sabo prinesla obilo plavja. Veje so zamašile številne požiralnike, da niso več zmogli odvajati vode, ki je pritekla na kraško polje. Planinsko polje jeseni in spomladi stalno poplavlja, a tokrat so poplave precej obsežnejše. Zaradi tega je nastalo enajst kvadratnih kilometrov veliko presihajoče jezero. Domačini so poplav navajeni in zato sta obe vasi ob kraškem polju postavljeni visoko v breg. Vendar nihče ni pričakoval tako obsežnih poplav, ki so poplavile del vasi Planina in Laze na drugi strani jezera.
Ni prav lepo pasti radovednost v času, ko voda mnogim ljudem povzroča veliko škode, a se je kljub temu vredno povzpeti na Planinsko goro nad jezerom. Začnemo tik pred Kačjimi ridami in zavijemo proti vasi Studeno. Takoj za Planino je na desni strani precej obsežen kamnolom. Od tod se povzpnemo po markirani poti na vrh. Do vrha Planinske gore je štiristo metrov višinske razlike in običajno uro hoda. Letošnji žled je vzpon temeljito otežil. Bolj kot hoji je podoben premagovanju ovir. Ob vsepovsod razmetanem vejevju resnično ni kaj dosti možnosti, da kogarkoli srečamo.
Naporna in strma pot se na višini kakih 800 metrov nekoliko izravna in nas pripelje do gotske cerkvice svete Marije. Od tod preko senožeti do vrha ni več daleč. Vrh Grmade z višino 873 metrov je pokrit z gozdom in na njem stoji le nekakšna betonska miza. Zato pa velja razgled z bližnjega razgledišča. Od tod se odpre pogled na Planinsko polje globoko pod nami, na širne gozdove za njim, na Slivnico in nekoliko višje ležeče in še bistveno obsežnejše Cerkniško jezero.
Dandanes na žalost naš pogled velja jezeru pod nami. Obe cesti proti Lazam in Uncu sta že davno zaliti. Strugo Unice se da bolj slutiti kot videti. Voda je pridrla do spodnjih delov vasi Laze in Planina in skorajda do ruševin gradu Haasberg.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Kralj Karavank
Boris Strmšek: Stol je najvišji vrh razvlečenega pogorja Karavank
Če pogledamo dolgo verigo gora, ki se vleče po meji, ki deli našo deželo od sosednje Avstrije, dobimo dve različni podobi. Odvisno, s katere strani jih gledamo. Na avstrijski strani so gore strme in razčlenjene, na naši strani so pobočja zaobljena in prijazna. Avstrijska stran je bolj senčna in zahtevna, z naše strani pa nas večinoma pozdravlja sonce in ture so lahko primerne tudi za manj izkušene gornike. Seveda so tudi izjeme, še zlasti pa moramo biti previdni pozimi, saj so tudi sončna in travnata pobočja izpostavljena plazovom, zato naj nas v zimskem času vselej vodi previdnost. Pred turami skrbno preverimo razmere.
Karavanke se razprostirajo med Trbižem v Italiji pa vse do Uršlje gore in Pece nad Slovenj Gradcem. Gorstvo je nekak južni rob Dravske doline, ki se nadaljuje s Pohorjem. Najvišji vrhovi segajo nekoliko čez 2000 metrov nadmorske višine, najvišji vrh pa je Stol v osrednjem delu Karavank, ki sega 2236 metrov visoko in mu tam delajo družbo Vajnež, Vrtača, Begunjščica in nekaj manj izrazitih vrhov. To področje je zanimivo tako za turne smučarje kot tudi za običajne pohodnike, vendar pa znova velja opozorilo, da je treba pred turo zelo dobro preveriti, kakšne so razmere na področju, kamor se odpravljamo. Nekateri predeli so izpostavljeni plazovom, v letošnji zimi pa so razmere še posebej neprijetne in je treba izbiro cilja ter tudi smer vzpona prilagoditi temu.
Izhodišče poti na Stol si bomo izbrali glede na način vzpona. Če se odpravimo s smučmi, bo naše izhodišče Završnica ali pa mejni prehod Ljubelj in Zelenica, nad katero je še nekaj drugih zanimivih smučarskih ciljev. Tura z Ljubelja mimo Zelenice, kjer je sedaj nova gorniška postojanka - Planinski dom na Zelenici in Gorniški učni center (1536 m) -, je precej dolga, prečimo pa južna pobočja Vrtače, kjer velja previdnost, saj smo ob neugodnih razmerah izpostavljeni plazovom. Pozna ura ob sončnih dneh, še zlasti v drugem delu zime in spomladi, je lahko prav tako vzrok, da se snežna podlaga razmehča in na južnih pobočjih pogosto plazi. Možnost je tudi, da se od Doma na Zelenici spustimo v Završnico in od tod nadaljujemo pot. Če se odpravimo iz Završnice, nas pot vodi mimo najprej na Smokuško planino ter mimo Doma pri izviru Završnice (1425 m), nato pa na sedlo Šija (1693 m) in dalje do sedla med Malim (levo) in Velikim Stolom. Med pohodniki je najbolj priljubljen vzpon od Valvazorjevega doma (1181 m), ki poteka, za razliko od prej omenjenih možnosti, z vzhodne strani povsem po južnih pobočjih. Sicer je izhodišče precej na levi strani gore, zato je treba najprej prečiti od zahoda proti vzhodu. Imamo pa dve možnosti. Žirovniška pot gre z Žirovniške planine naravnost navzgor in mimo tako imenovane Prižnice, razglednega mesta skoraj 1500 metrov visoko. Tukaj imamo v zimskem času dve možnosti. Lahko sledimo poteku letne poti skozi zasneženo ruševje ali pa se spustimo levo navzdol do grape, ki nas bo nato privedla v loku proti desni na sedlo med Malim in Velikim Stolom. Druga pot, Zabreška pot, gre z Žirovniške planine še daleč proti desni na Zabreško planino in nato navzgor čez Staro planino ter v ključih mimo tako imenovane Finžgarjeve skale proti Prešernovi koči (2174 m) pod vrhom Malega Stola. Koča je pozimi zaprta. Od tod se spustimo v sedlo med obema vrhoma in nato je do vrha le še kratek in dokaj položen del. Z vrha, ki leži na meji med Slovenijo in Avstrijo, se nam odpira razgled na vse strani, ob dobri vidljivosti vse od Kamniško-Savinjskih Alp do najvišjih vrhov Julijskih Alp, na avstrijski strani pa daleč do Visokih Tur in schladminškega pogorja.
Tudi ta možnost je lahko ob ustreznih razmerah primerna za turne smučarje, vendar je pogosto treba v spodnjem delu smuči nesti. Potrebna je tudi previdnost v grapi nad Prižnico, saj je lahko izpostavljena plazovom in padajočemu kamenju. Vsekakor pa nam bodo ob dobrih razgledih na poti velikokrat delali družbo gamsi, ki so tukaj dokaj pogosti. Ne smemo pa pozabiti na zimsko opremo; brez derez in cepina se pozimi ne odpravimo v gorski svet.
Boris Strmšek
Priznanja alpinistom in športnim plezalcem
V okviru 8. mednarodnega festivala gorniškega filma so v sredo pripravili Alpinistično-plezalni večer in na njem podelili priznanja najuspešnejšim alpinistom in športnim plezalcem za dosežke v letu 2013.
Najuspešnejša alpinistka v letu 2013 je bila Anastasija Davidova (AO PD Ljubljana-Matica), najuspešnejši alpinist Luka Krajnc (AO PD Celje - Matica), za najperspektivnejšega alpinista je bil izbran Martin Žumer (AO PD Radovljica).
Najuspešnejša športna plezalka je bila Mina Markovič (PK 6b Ptuj) in najuspešnejši športni plezalec Domen Škofic (ŠPO PD Radovljica). (boz)