Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bernadette McDonald

25.02.2014
Bernadette McDonald: Gore narekujejo moje življenje 

 

 

sobota, 1. marec 2014, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2567

ONA, Intervju - Manca Čujež: ... kanadska pisateljica in poznavalka gorniške kulture - Gore narekujejo moje življenje

Dvajset let prva dama uglednega gorniškega filmskega in knjižnega festivala v kanadskem Banffu ter mednarodno uveljavljena avtorica gorniške literature, ki se podpisuje tudi pod biografijo Tomaža Humarja, Slovenijo izpostavlja kot eno velesil gorniške kulture.

Goram in v njenih nedrjih navdihnjeni kulturi zapisana McDonaldova, ki se na sončno stran Alp vrača že dobra štiri desetletja, se trenutno posveča monografiji slovenskega alpinizma, v teh dneh pa je v Ljubljani kot članica žirije na 8. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale, o katerem poznavalsko pravi, da je eden resnejših in konkurenčnejših tovrstnih festivalov na svetu.

V Slovenijo se vračate že vrsto let. Kdaj ste jo obiskali prvič? Je na sončni stran Alp kakšen kotiček, ki vas pokliče vedno znova?
Ob mojem prvem obisku je bila Slovenija še del Jugoslavije. To je bilo leta 1972, ko sem si po končanem študiju glasbe in angleške književnosti vzela poletje za potovanje. S tremi prijatelji smo se odpravili od Slovenije prek Hrvaške proti jugu, vse do Grčije. Moj drugi obisk je bil povezan z udeležbo na majhnem filmskem festivalu v Novi Gorici. Ne spomnim se leta, a mislim, da je bilo v zgodnjih devetdesetih (leta 1990, op. p.). Od takrat pogosto in preprosto rada pridem v Slovenijo in si vedno želim ostati dlje. Triglav in okoliški vrhovi so verjetno moj najljubši kraj, a jih je še veliko vrednih obiska, kot na primer Osp. Če prideš v Slovenijo iz Kanade, kjer so razdalje tako velike, je neverjetna poslastica priti od gora do morja v tako kratkem času.

Kar dvajset let ste bili direktorica gorniškega festivala v Banffu in podpredsednica Gorniškega centra v Banffu, kjer ste skrbeli predvsem za razraščanje gorniške kulture. Kakšno vlogo igrajo gore in gorniška kultura v vašem življenju glede na to, da prihajate iz kanadskega nižavja in ste se v gore zaljubili dokaj pozno?
Prav res sem iz kanadskih prerij. Odraščala sem na kmetiji v Saskatchewanu, a ko sem se prvič znašla v Skalnem gorovju, sem takoj vedela, da želim živeti v gorah. Ne vem, zakaj, saj razen nagona in odločenosti, da se to zgodi, do takrat nisem imela nobene povezave z gorami. Danes lahko rečem, da gore narekujejo moje življenje. Seveda ne povsem, saj me zanimajo tudi druge stvari, ampak obožujem plezanje, turno smučanje, gorništvo in ježo v gorah, prav tako sem globoko vpletena v številne vidike gorniške kulture, vključno s filmom in književnostjo. Celo svojega očeta mi je pri njegovih sedemdesetih uspelo spreobrniti v smučarskega tekača, kar je še vedno – pri 92 letih!

Festival gorniškega filma in knjige v Banffu je najuglednejši festival gorniškega filma in hkrati edinstven s svojo književno vejo. Kakšne so najnovejše smernice v gorniškem filmanju in pisanju?
Verjetno je tako v gorniškem filmu kot v pisanju najvidnejši vpliv interneta, ki usmerja ustvarjanje in poročanje ljudi o njihovih pustolovščinah. Posledično je veliko tega, kar beremo in gledamo, prikazanega v »resničnem času« in daje vtis surovih, neobdelanih posnetkov. Na filmskih festivalih se to kaže v množici zelo kratkih filmov. V nasprotju s tem pa veliko filmskih producentov raziskuje globlje, bolj filozofsko pristopa h goram in pustolovščini ter ustvarja velike in presežne filme. Ko sem začela delati na festivalu v Banffu, je bil razkorak med tema skrajnostma manjši, več je bilo 26-minutnih filmov s tradicionalno naracijo. Gorniško pisanje – vsaj v knjižni obliki in nekaj gorniških revijah, kot je Alpinist – se zdi bolj premišljujoče. To bi lahko bil tudi odziv na slog pisanja na spletnih straneh z gorniško tematiko.

V nekem intervjuju ste Slovenijo, Švico in Francijo izpostavili kot države, kjer je gorniška kultura izjemno pomembna. Kaj je bila podlaga za to oceno?
Vsaka od teh držav ima bogato gorniško dediščino, ki se globoko kaže in izraža v fotografiji, umetnosti, književnosti in filmu.

Slovenski gorniški filmski festival spremljate že od njegovih zgodnjih začetkov v devetdesetih. Kakšen napredek opažate in kam na svetovni zemljevid festivalov spada?
Prav res sem bila na prvem festivalu v Sloveniji (Bernadette je obiskala festival leta 1990 v Novi Gorici, predhodnika mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale, ki je zaživel leta 2007, op. p.), ampak sem se vrnila šele letos. Sem pa razvoju sledila drugače in bila izjemno vesela, ko se je festival vključil v Mednarodno zvezo gorniškega filma. Danes je varno ustoličen kot eden resnejših in konkurenčnejših festivalov gorniškega filma na svetu.

Kako lahko kot članica žirije na številnih festivalih po vsem svetu v zadnjem času ocenite nabor filmov letošnjega mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale? Bo v Sloveniji na ogled tudi kateri vaših festivalskih ljubljencev?
Na podlagi filmov v tekmovalnem programu lahko rečem, da je izbira odlična. Filmsko ocenjevanje še poteka, zato bi bilo nepravično omenjati naslove, nekaj filmov pa bo sploh novih zame.

Niste le filmska strokovnjakinja, ampak tudi izjemno plodovita in mednarodno nagrajevana pisateljica, avtorica osmih knjig in množice člankov z gorniško vsebino. Slovenski bralci poznamo vašo biografijo Tomaža Humarja, ki je izšla leta 2009. Kdaj so se križale vaše in Tomaževe poti in kako je dozorela ideja, da bi pisali o njem?
Najine poti so se križale v italijanskem Trentu, kjer sem prvič srečala Tomaža in ga kot govornika povabila na festival v Banffu. To je bilo le malo pred njegovim katastrofalnim padcem in poškodbo. Prišel je v Banff in od takrat sva ostala v stiku. Spodbujala sem ga, naj zapiše svojo osebno zgodbo, a je bil takrat preveč zaposlen s plezanjem. Po vzponu na Nanga Parbat so bila pričakovanja za pisanje še večja in na neki točki je zavrnil to možnost, a privolil v sodelovanje z mano, če se odločim zapisati njegovo zgodbo. In sem se.

V Humarjevi avtobiografiji Ni nemogočih poti spoznamo Tomaža kot jeklenega in neposrednega alpinista, ki se je zmogel le v visokih gorah srečati s samim seboj. Njegovo pisanje je čustveno nabito in življenjsko silovito, vaše pisanje v knjigi Tomaž Humar pa je bolj odmaknjen pogled na njegovo in slovensko plezanje ter globlji poblisk v njegovo osebno življenje.
Za alpinista je izjemno težko – skoraj nemogoče – napisati povsem iskreno avtobiografijo, še posebno v tako zgodnji fazi življenja. Tomaž je v avtobiografiji pripovedoval močne zgodbe o svojih vzponih, ampak hkrati ustvarjal svojo javno podobo. To je povsem običajno. Razumela sem ta del njegove osebnosti, a zasebno sem ga poznala drugačnega, premišljujočega in ranljivega. Čeprav se vsi ne strinjajo, sem poskušala biti poštena do Tomaža in prikazati vse plati njegovega večplastnega značaja. Verjamem, da mi je zaupal, da bom to storila. Seveda se ni strinjal z vsem, kar sem mislila in napisala, ampak je verjel, da sem poskušala biti poštena.

Že ta knjiga odgrne tujim bralcem nekaj pomembnih poglavij slovenske alpinistične zgodovine, a pričakujemo lahko še več – vašo monografijo slovenskega alpinizma, ki bo mednarodno stopila ob bok pred kratkim izdani Zgodovini slovenskega alpinizma Petra Mikše in Urbana Goloba. Zakaj smo po vašem knjižnem poklonu poljskemu himalajizmu s knjigo Freedom Climbers (Plezalci za svobodo, op. p.) Slovenci vaši naslednji izbranci?
Ko sem pripravljala Tomaževo knjigo, sem obširno raziskovala slovensko plezanje. Le del tega sem uporabila v Tomaževi biografiji, a se zavedala, da je zgodba precej večja. V prepletu z nemirno politično in družbeno zgodovino tega časa je to osupljiva zgodovinska pripoved, ki – tako kot poljska zgodba – ni toliko poznana v Severni Ameriki. Seveda obstajajo izjeme, plezalci, kot so Marko, Silvo in Tomaž (Marko Prezelj, Silvo Karo in Tomaž Humar, op. p.), a tu je še na desetine, celo stotine zgodb, ki jih ne pozna nihče in katerih junaki so zelo prepričljivi. Moti me, da imamo, vsaj v Severni Ameriki, tako odbrano znanje o svetovnem alpinizmu, tako da bo ta knjiga dodala košček k temu znanju.

Od kod pridobivate informacije? Večina knjig in dokumentov na to temo je vendar dosegljiva zgolj v slovenščini.
Prav imate! Zelo sem vesela, da delam z mlado Ljubljančanko Mimi Marinšek, ki je z mano na skypu preživela na stotine ur in mi ustno prevedla ducate teh knjig. Tudi Zgodovino slovenskega alpinizma že »bereva« in je zelo dobra. Slovenska gorniška literatura je bogat vir podatkov in trudim se jih v celoti izkoristiti. Seveda so še drugi viri, na primer planinske revije in časopisje, a najbolj me zanimajo izvirni dokumenti.

Zgodovino slovenskega in prej jugoslovanskega alpinizma je pisalo neprimerljivo več moških kot žensk, a te so bile nepogrešljive. Katere alpinistke bodo v glavnih vlogah v vaši knjigi?
Res je, da v nasprotju s poljsko zgodbo, kjer so v Himalaji prednjačile Wanda (Wanda Rutkiewicz, op. p.) in njene soplezalke, v slovenskem in jugoslovanskem alpinizmu prevladujejo moški. Vendar je tudi v slovenski zgodovini nekaj izjemnih alpinistk, začenši s Pavlo Jesih in seveda ženskami, kot sta (bili) Marija Frantar in Marija Štremfelj, pa v zadnjem času Tina di Batista. Nekaj drugih pomembnih ženskih likov v tej knjigi je tesno povezanih z alpinizmom, vendar dejansko niso alpinistke … na primer Dušica Kunaver.

Še ena pomembna ženska, o kateri ste pisali, na festivalu pa si bo mogoče ogledati tudi njen dokumentarni filmski portret, je Elisabeth Hawley, vodilna avtoriteta himalajske kronologije, ki v resnici ni nikoli planinarila. Med alpinisti je znana kot neposredna, precej ostra in načelna gospa. Kakšna pa je zasebno? Pri svojih devetdesetih že ima dostojnega naslednika svojega himalajskega prestola?
Elisabeth je še danes precej neposredna in ostra, kot ste dejali. Seveda ima tudi nežnejšo plat, a jo zelo dobro varuje. V tem trenutku se skupina ljudi ukvarja z nasledstvom Hawleyjeve in zdi se, da jo bo na položaju kronistke Himalaje po vsej verjetnosti zamenjala več kot ena oseba.

Če potegnete črto pod svoje pisanje, kakšni ljudje vas nagovorijo tako silovito, da zapišete njihovo zgodbo in tako širite glas o njih po svetu?
Kot je razvidno iz knjig, ki sem jih napisala, me zanima predvsem posameznikov značaj. Elizabeth Hawley, Charlie Houston, Tomaž Humar, Jerzy Kukuczka, Wanda Rutkiewitz, Voytek Kurtyka – vse te gorniške osebnosti so bili oziroma so zelo večplastni, ambiciozni in ustvarjalni ljudje. Svoje sanje so uresničili različno – vse po vrsti je pomembno za gorniško zgodovino –, toda njihovi značaji so enako privlačni in zato vredni, da jih poskusim razumeti in dokumentirati.

Spraševala: Manca Čujež 

eXTReMe Tracker