Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Triglavu nikoli več meje!

Slovenske novice - Jože Čurin: Skoraj nihče ne omenja več vloge Triglava med drugo svetovno vojno

Objavljeno: Slovenske novice, sobota, 15.09.2007 - Tedenska tribuna


Na Triglavu nikoli več meje!

Letos mineva 229 let od prvega vzpona na Triglav. Tudi drugih jubilejev, povezanih z dovškim župnikom Jakobom Aljažem in njegovim znamenitim stolpom, je bilo kar precej, a skoraj nihče ne omenja več pomembne vloge Triglava med drugo svetovno vojno. V neposredni bližini Aljaževega stolpa je stal mejni kamen, ki ga je 2. avgusta 1944 kulturniška skupina IX. korpusa zvrnila čez Severno triglavsko steno.

Najvišji slovenski vrh so že 26. avgusta 1778 osvojili štirje domačini – kmet in rudar Luka Korošec iz Koprivnika, rudar Matevž Kos iz Jereke, lovec Štefan Rožič iz Savice - Polja in ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine. Osvojitev Triglava je bilo takrat gorsko zmagoslavje svetovne zaznambe in pomena. Še posebno zato, ker so ga osvojili Bohinjci, in to veliko let prej, kot so bili premagani drugi visoki vrhovi Alp. V spomin na ta dogodek je občina Bohinj 26. avgusta praznovala tudi letos, ko je predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar z županom Bohinja Francem Kramarjem simbolično odprl bohinjsko planinsko pot.

Že pokojnemu dr. Levu Svetku – Zorinu, mnogi so ga poznali kot odličnega pravnega svetovalca za naše zdomce in avtorja znamenite, sicer neuradne primorske himne Vstajenje Primorske, pa je treba pripisati, da ni odšla v pozabo odstranitev zadnjega mejnika z vrha Triglava. Dr. Lev Svetek - Zorin, ki je kot partizan hodil po tolminskih hribih in gorovju, v knjigi Pri svojih na svojem izpričuje ljubezen do tega primorskega sveta. Zapustil nam je dragocen spomin na kulturniško skupino in njen podvig 2. avgusta 1944.

Krivična Rapalska pogodba
Rapalska mirovna pogodba je 12. novembra 1920 tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istre in del Dalmacije dodelila Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS. Italija je v zmedi po razpadu Avstro-Ogrske zasedla veliko več ozemlja, kot je določal londonski sporazum, želela je priti celo do Ljubljane, a so ji slovenski in srbski prostovoljci to preprečili.

V Rapallu blizu Genove se je Italija obnašala kot velesila in dosegla razmejitveno črto Mangart–Triglav–Blegoš–Hotedršica–Planina pri Rakeku–Snežnik–Reka, pripadli so ji tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Reka z okolico je imela po rapalskem sporazumu status samostojne države, a je rimski sporazum mesto leta 1924 dodelil Italiji. Okolica Reke s Sušakom je tedaj pripadla Kraljevini SHS, ki je tam zgradila pomembno jugoslovansko pristanišče. Rapalska meja je slovensko prebivalstvo nekdanje Avstro-Ogrske razdelila in Slovenci na Goriškem, delu Notranjske, v Trstu, Istri in na Primorskem so kmalu občutili raznarodovalni pritisk čedalje močnejšega fašizma.

Za Slovence močno krivična meja je šla tudi čez sam vrh Triglava. Šele z območnega zbora Slovenskega planinskega društva, 4. marca 1922, so v Beograd poslali resolucijo z zahtevo, da ostane vrh Triglava s stolpom vred popolnoma na naši strani. Po daljših diplomatskih prerekanjih so v Rimu dosegli kompromisno mejo tik ob Aljaževem stolpu, tako da je ta ostal na slovenski strani. V dvajsetletni zgodovini se je mejnik tudi selil. Na razglednici iz leta 1931 je od Aljaževega stolpa oddaljen več metrov, leta 1934 je stolpu na dosegu roke. Tam je ostal do leta 1941, ko so ga novi gospodarji, Nemci, povečali in mu na naši strani dodali črko D(eutschland). Še istega leta so izdali poštno znamko, ki je z žigom obljubljala, da bo Triglav za vedno ostal nemški. Na zemljevidu Julijskih Alp, ki ga je leta 1934 založilo Slovensko planinsko društvo v Ljubljani, je natančno označena meja čez sam Triglav in enega od redkih ohranjenih izvodov je zagrebški planinec Franc Mozetič leta 1990 daroval avtorju te reportaže. K sreči je druga svetovna vojna prekrižala načrte okupatorskih vojska. O tem, kaj se je v tistih poletnih dneh leta 1944 dogajalo na vrhu Triglava in pod njim, piše član kulturniške skupine IX. korpusa NOV dr. Lev Svetek - Zorin.

Na tem vrhu nikdar več meja!
»Konec julija 1944 se je kulturno-propagandna skupina IX. korpusa vračala s turneje po Beneški Sloveniji in se napotila proti Bovškemu, v odmaknjeno in zasanjano Trento. V četrtek, 27. julija 1944, smo v dolgem pohodu od beneškega Podroba ob rečici Idriji (ludrio) prekoračili greben Kolovrata, prebredli ob prvem mraku pri vasici Gabrje bistro, a ledeno mrzlo Sočo in se ustavili mimogrede v vasici Čadrg, kjer smo imeli dvoje mitingov,« piše dr. Svetek. »In tako smo nekega večera, bilo je 1. avgusta 1944, zašli tudi v gorsko dolino Zadnjice, od koder smo nenadoma zagledali očaka Triglav obdanega z večerno zarjo, ožarjenega z zadnjimi sončnimi žarki. Nismo ga še videli s te strani, in zazdelo se nam je, da nas kar vabi v svoje kraljestvo. Tedaj se je v nas porodila misel, da moramo osvojiti ta vrh in v dokaz naše odločenosti na vrhu Aljaževega stolpa izobesiti slovensko zastavo.«

Že zgodaj zjutraj naslednjega dne se je skupina štirih partizanov in dveh aktivistov iz vasice Soče od izhodišča Na Logu v Trenti po dolini Zadnjice odpravila proti Triglavu. V tej znameniti kulturniški skupini IX. korpusa so bili vodja Danilo Turk – Joco, Jožko Erjavec iz Novega mesta, kurir Jože Šebenik iz Grčarevca pri Logatcu, aktivistka Tilka Domevšček – Žarka in župnik Herman Srebrnič iz Soče, znan kot Soški Trentar, in dr. Lev Svetek - Zorin. Soški Trentar je bil hkrati vodnik skupine, saj se je do tedaj že večkrat povzpel na Triglav s trentarske, drugim še neznane smeri. In spet prebiramo spomine dr. Leva Svetka tistega dne: »Da bi bili do večera, ko nas je čakal v Trenti miting za prebivalce zgornje soške doline, že nazaj, smo ubrali najkrajšo možno pot po Komarjevi stezi, čeprav je takrat do Triglavskih podov vodila zložna italijanska mulattiera. Tako smo hitro pridobivali na višini in po slabih štirih urah smo bili že pri takratni opuščeni italijanski planinski postojanki (danes koča na Doliču), dobro uro kasneje pa pri prav tako opuščeni italijanski kasarni. Od tu smo se morali odločiti, kako na vrh: ali po ovinku mimo tedanje Aleksandrove koče (zdaj Planike) na Mali in nato na Veliki Triglav, ali po italijanski krožni poti med Velikim in Malim Triglavom, ali pa naravnost po južni strani Triglava na vrh. Midva z Jocom, ki sva imela že kar nekaj gorskih izkušenj, sva se odločila za direktno smer, ostala četverica pa za desno krožno italijansko pot. Direktna smer po južni triglavski steni je bila takrat precej tvegana, saj so bile varovalne žice potrgane in klini populjeni, vendar sva z Jocom uspešno premagala še to zadnjo oviro in se okoli 11. ure dopoldne sešla z ostalimi člani skupine tik pod vrhom Velikega Triglava in nato smo skupaj stopili na sam vrh.«

Svobodni na svobodni zemlji
»Val nepozabnih občutkov nas je v hipu preplavil ob tem dolgo pričakovanem trenutku! Zanos, da nam je podvig uspel v težavnih razmerah partizanskega vojskovanja, zavest, da stojimo svobodni na svobodni naši zemlji, na nikdar pokorjenem Triglavu, simbolu vsega tistega, kar nas je navdihovalo v naši neponovljivi narodnoosvobodilni vojni! Seveda, tistikrat še nismo vedeli, da bo silhueta Triglava obeleževala tudi naš slovenski grb in da se bo kot gora – simbol pojavljal tudi na drugih obeležjih naše preteklosti in sedanjosti. V neizmernem navdušenju se nas je vseh šestero objelo in iz naših grl je v čisti gorski zrak zadonela Aljaževa Oj Triglav moj dom.

Po prvem navdušenju smo se začeli ogledovati okoli sebe in glej – prav ob Aljaževem stolpu ti stoji nenavadna čudna prikazen: kak poldrugi meter visok steber, očitno nov mejnik med obema okupatorjema, saj ga obeležujejo kratice njunih držav: na severni strani D(eutschland), na južni I(talia). Pograbila nas je sveta jeza: izpodkopali smo betonski steber na njegovi severni strani, se uprli vanj z vsemi močmi in že je frčal v velikem loku preko severnega triglavskega ostenja navzdol in se raztreščil nekje v skalovju nad triglavskim ledenikom. "Na tem vrhu nikdar več meja!" je preroško rekel vodja skupine Danilo Turk - Joco in za njim ostali triglavski pristopniki. Nikoli več ne bo kazil noben mejnik naše svete gore, našega Triglava.« Tako v spominih dr. Leva Svetka - Zorina.

Ko se je skupina naslednjega dne poslavljala od Bovškega, Trente in klenih primorskih ljudi, so proti večeru še enkrat stopili do ovinka v dolini Zadnjice, od koder se odpre pogled na Triglav. Zazdelo se jim je, da jim očak pošilja v slovo zadnje žarke zahajajočega sonca, ki je škrlatno rdeče obarvalo njegove grebene in ostenje. Še tisto noč so odšli ob Soči navzdol, jo prebrodili pod vasjo Žaga, kjer se jim je pridružila zaščitna četa kakih 20 partizanov, in se ob reki Učeji napotili proti Reziji. Spomin na vzpon na Triglav pa je ostal v njih živ in nepozaben.

Jože Čurin

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti