Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sneg, plaz in konec

T. Ivič: Na Ravne na Koroškem se je vrnil prvi član odprave koroškega alpinističnega odseka v Prokletije

Trupli ponesrečenih alpinistov so našli šele z lavinskima psoma, veliko jih je pomagalo pri iskanju

Bil je še vedno planinsko oblečen, ko sva se včeraj opoldan srečala. Pa saj je komaj prispel in se še ni mogel preobleči. Na obrazu se mu je poznalo, kako hudo ga je prizadela izguba dveh tovarišev planincev, s katerima je skupaj hotel premagati sneg in višave Prokletij. Jože Jakob, štirindvajsetletni uslužbenec krajevne skupnosti Ravne na Koroškem, je prvi izmed planincev, ki je prispel v domači kraj.
»Ko se je primerila ta huda in tragična nesreča, smo bili že šest dni v Prokletijah,« mi je Jože najprej povedal. »Do takrat je šlo vse po načrtih in veselili smo se, da bo naša odprava v redu potekala.«

Toda nesreča nikoli ne počiva. Pride takrat, ko je najmanj pričakuješ, ko misliš, da se ti je končno enkrat le nasmehnila sreča. Jože mi je naprej govoril o tem, kako sta Maks in Branko odšla na svojo zadnjo pot, ki se je tako žalostno končala pod globoko snežno odejo.
»10. februarja popoldan sta Maks in Branko iz baznega tabora v dolini Grbaje krenila proti Krošnji, kjer je bil postavljen drugi bazni tabor. Kot smo ugotovili, sta tukaj tudi prenočila in drugega dne krenila proti zastavljenemu cilju vrhu Karanfila.«

Alpinista sta imela s seboj tudi voki-toki, vendar pa je bila zadnja veza z njima vzpostavljena v nedeljo, 10. februarja, okrog 17. ure. Takrat so se dogovorili, da bodo zvezo spet vzpostavili v ponedeljek, 11. februarja, ob 9. uri. Toda alpinista se nista več oglasila.
»Res je, nikakor nismo mogli dobiti zveze z njima. Ker se tudi do večera nista oglasila, je takoj v torek zjutraj krenila ekipa treh alpinistov proti Krošnji, da preveri, kje sta.«
Kaj je potem ta ekipa ugotovila?
»Ugotovili so, da Branka in Maksa ni v taboru, zato so sklenili, da ju poiščejo. Krenili so po njunih sledeh in pripeljale so jih do vznožja sten Karanfila.«
Tudi drugi alpinisti člani odprave so tokrat odšli na pot, in sicer na drugo stran doline, na Volušnico. Od tam so z daljnogledom oprezali za sledovi na vrhu Karanfila.

»Drugi dan, v sredo, je odšla druga ekipa proti Krošnji in se povzpela na vrh Karanfila. Ves čas so sledili gazi pogrešanih tovarišev in prišli do ustreznega plazu. Takrat smo po radiu tudi že javili v Grbanjo, da naj takoj pokličejo reševalce. Sam pa sem odšel v vas Gusinje, oddaljeno kakšno uro in pol, in obvestil postajo milice, planinsko društvo Karanfil, Gusinje, ter planinsko zvezo Slovenije, da naj nam takoj pošljejo vodnika lavinskih psov.«
Planinska zveza Slovenije je nemudoma ukrepala in poslala vodnika Antona Novaka s psom Lonom i Boruta Rajzingerja s psico Sidro. V Titogradu so se jima priključili tudi člani gorske reševalne službe iz Nikšiča. Vsi so takoj krenili na kraj nesreče.

Kaj se je potem dogajalo?
»16. februarja so alpinisti iz Poljske in Slovenije pregledali plaz in našli vrv in cepin. Dan zatem je tja prispel tudi vodnik z lavinskim psom Lonom in ta je našel še očala enega od ponesrečenih. Ob 12. uri in 25 minut pa je psica Sidra potem 60 cm globoko pod plazom našla Branka.«
Seveda so takoj iskali dalje, vendar to ni rodilo sadov. Zato so Poljaki, Slovenci in vodnika lavinskih psov ostali v dolini Ropojane, kjer so tudi bivakirali.
»Takoj naslednjega dne smo nadaljevali iskanje in 18. februarja ob 8. uri in 55 minut je pes Lon 1.80 metra globoko v snegu našel Maksa. Ponesrečenca sta bila drug od drugega oddaljena okrog 60 metrov. Tako se je naše iskanje končalo in vse upanje, da bomo še kdaj videli naša tovariša živa, je bilo za vedno pokopano pod težko snežno odejo.«

Potem se z Jožetom nisva več pogovarjala o nesreči, marveč o ponesrečenih. Dobro ju je poznal; sicer pa naj sam pripoveduje:
»Zame in za vso odpravo je bil to zelo hud, najhujši udarec. To, da sem izgubil enega najboljših tovarišev Branka in pa prijatelja Maksa, me je tako uničilo, da se še danes nisem prav ujel. Z Brankom sva bila tovariša v navezi in ničkolikokrat sva skupaj premagala kakšno steno in uživala razgled na vrhu. Z Maksom pa sva bila skupaj pri reševalcih in sva prav tako bila mnogo drug z drugim. Ne vem, kako bomo izpolnili vrzel za takšnima planincema, za takšnima človekoma.«

Ob koncu najinega razgovora mi je Jože Jakob dejal, da bi se zelo rad še enkrat zahvalil za nesebično pomoč vsem, ki so pomagali pri reševanju, to je Smučarsko - planinski zvezi Črne gore, Planinskemu društvu Karanfil iz Gusinja, vsem občanom Gusinja in vasi Vusanje, vojakom s karavle Vusanje, še posebej komandirju enote vodniku prvega razreda Živoradu Vitiču, Gorski reševalni službi Nikšič, Planinskemu društvu Ivangrad, vodnikoma psov, alpinistom iz Varšave in Planinski zvezi Slovenije.

T. Ivič

... 21. februar 1974


Vir: arhiv planID, za G-L priredil: Genadij Štupar

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti