Večer: Od leta 2000 na Kapli na Kozjaku Razgledna pot, leta 2003 se ji je pridružila Pot za srce
Pogled na Uršljo goro, Peco, Pohorje in v Avstrijo
Od leta 2000 na Kapli na Kozjaku Razgledna pot, leta 2003 se ji je pridružila Pot za srce
“Po preselitvi na Kaplo sem ta kraj začel spoznavati peš. Posebej področje Zg. Kaple se mi je zdelo izjemno lepo. Razmišljal sem, da bi te mnoge steze, kolovoze in ceste povezal med seboj in bi nastala krožna pot. Leta 1991 sem skupaj še z nekaterimi entuziasti, med njimi so Tone Cepec, Boris Pušnik in Marjan Kop, ustanovil PD Ožbalt-Kapla. Območje Kaple je bilo bolj ali manj neznano širšemu občinstvu in pohodnikom planincem. Razmišljal sem, kako v ta naš prelepi kraj privabiti več planincev. Če imaš nekaj lepega, želiš to pokazati še drugim. Tako je nastala sprehajalna pot. Ker je izjemno razgledna na vse strani, sem jo v glavi poimenoval Razgledna pot. Prehodi se jo v treh urah in pol. Pot se začne in konča na vasi,“ je o ideji za Razgledno pot po Kapli povedal Igor Glasenčnik.
Pri realizaciji poti so mu pomagali Jože Kerbiš, Tone Cepec in Jože Keršbaumer. Pot je lepo označena s posebnimi markacijami simbolnimi znaki Kaple. “Mnogi kraju rečejo Kaplja, kar je napačno. A ko sem iskal znak, sem narisal kapljo in ugotovil, da je v vodoravni legi pravzaprav nekakšen kažipot. Ta kaplja danes služi za znak našega kraja. Matjaž Poglajen je znak računalniško obdelal. Vse table na poti je iz lesa izdelal Jože Kerbiš, obris kapljice je izžgal Maks Štruc.“
Ob poti mnogo zanimivosti
Razgledna pot vodi iz središča vasi do posameznih točk, med katerimi so Farovški in Pirpamov ribnik, stari mlini in žage, Čumanov kmečki muzej, Čumanovo jezerce z miniaturami . . Med potjo so postavljene klopce, s katerih seže pogled vse do Avstrije, Pece, Uršlje gore in Pohorja. Ena najbolj znanih točk je Odomovo jezero. Veliko je približno dva hektarja. Odomovo jezero je zadnje čase zelo obiskano. V bližini lahko vidimo star vodni mlin in lovsko kočo. V jezeru so našli našo največjo sladkovodno školjko, jezersko brezzobko, ki spada med zaščitene školjke.
Otvoritev Razgledne poti je bila septembra 2000, leta 2003 se ji je pridružila Pot za srce, ki jo imenujejo tudi Srčkova pot. To je skrajšana verzija Razgledne poti, o kateri Glasenčnik pravi: “Ljudem, ki imajo težave s srcem, se je Razgledna pot zdela predolga. Gibati pa se na priporočilo zdravnikov vendarle morajo, zato so me spodbudili, da bi uredil lažjo pot.“ Za to Srčkovo pot je Glasenčnik prejel posebno priznanje društva za srce, ki deluje na Koroškem.
Obe poti sta zelo obiskani, prihajajo tudi pohodniki iz Avstrije. Po Glasenčnikovih besedah do sedaj nihče ni imel kakšne negativne pripombe: “Skoraj vsi pravijo, da je idealna in resnično lepa, urejena in zanimiva. V zadnjem času je nekoliko bolj obiskana Pot za srce. Če je želja, tudi vodim planince, vodenih pohodov sem imel že zelo veliko. To ni samo hoja, ampak vedno pripravim kakšno zabavno sodelovanje pohodnikov, razne družabne igrice, včasih tudi ples po koncu pohoda, kar je planincem zelo všeč.“ Vsako leto je prvo soboto v septembru organiziran tradicionalni pohod po Razgledni poti, januarja pa novoletni pohod.
Pot stuorij
Pripravlja se tudi Pot starih stuorij, ki pa ne bo označena, o čemer Glasenčnik pravi: “Ne bo mogoče, da bi jo pohodniki prehodili sami. Pot starih stuorij poteka deloma po Sp. Kapli, deloma po Zg. Kapli in je idealna za vse tiste, ki bi radi na pohodu slišali kakšno staro zgodbo (stuorijo), ki so jih v preteklosti tukajšnji domačini radi pripovedovali. V teh zgodbah nastopajo vragi, žal žene, strahovi, cahni, škopjenki . . Pot je idealna za ljudi, ki jih ni strah in radi poslušajo takšne zgodbe. Pohodniki se predhodno najavijo, da jim člani Kulturnega društva pripravimo “pripovedovalnico“ starih zgodb. Za pot skrbi KD Kapla. S pripovedovanji zgodb traja pohod okrog tri do štiri ure. Pohodnikov po tej poti ne bomo vodili ponoči. Si lahko mislite, zakaj.“
MATEJA RIHTER
Pogled na središče vasi, kjer je izhodišče Razgledne in Srčkove poti (Jože Rihter)
Odomovo jezero je zelo obiskan biser Kozjaka. (Jože Rihter)