Intervju - Anton Lamovšek: Si na koga jezen, se ti je kdo zelo zameril?
Naj še enkrat izrecno poudarim, da nisem na nikogar jezen. Kako naj te prepričam?
Res je, da se včasih razjezim, a se tudi po nekem času ohladim, zberem, razmislim in pošteno presodim, kdo je krivec in kaj vse je šlo narobe pri meni. Znam se posipati s pepelom, ne da bi pri tem početju umazal še tistega, ki ga ne „ljubim“. In naj prav tako izrecno poudarim, da nisem ne zamerljiv ne maščevalen.
Moram pa pridati, kakopak v prenesenem smislu, da sem zadnjih nekaj let zelo ojačal ali utrdil svoj imunski sistem. Toliko človeških gnid zlepa ne. Rekel sem si „Bine, dovolj star si, da tudi v tem smislu nekaj takoj ukreneš!“ Težko bi spregledal kakšnega svetohlinca, potuhnjenca ali zahrbtneža. »Ni šans.«
Razvil sem tudi tipalke za Brutusa, dobrega Cezarjeva prijatelja, ki ga je Cezar imel kakor za svojega sina. In ta sin mu je zabodel nož v hrbet do ročaja.
Vidim, da si se malo razhudil. Dajva še nekaj stvari postaviti na svoje mesto. Zanima me tvoje mnenje o Alpinističnih razgledih, saj si bil v uredništvu vseh 21 let.
Mislim, da so v obdobju 80. in 90. let prejšnjega stoletja opravili svoje poslanstvo. Nemara so bili malo prepozni, a bolje pozneje kot nikdar. Vsebinsko, oblikovno, marsikaj … bi lahko bilo mnogo boljše. To se za nazaj ne da popravit. Ko si zraven, »potunkan« v dogajanja, je precej drugače.
Zadnjič, približno po trinajstih letih, sem vzel v roke nekaj številk in jih začel kritično pregledovati. Kako že pravijo, s časovne distance? Kmalu je prevladala nostalgija in z mojim „slabim“ namenom ni bilo nič.
Vsak čas, če uporabim te velike besede, ima svoje čeri in težave, svoje ljudi in njihove svojske ali samosvoje težave. Zato je popolnoma brez pomena, da na tedanji čas gledam z današnjimi očmi.
Na primer: žena je imela urejevalski program, ki je sodil v kameno dobo. Kljub temu, da je bila računalniški genij in je kamenodobni program obvladala do zadnje potankosti. Takrat je morala za želen premik nekega stavka vpisati deset in več ukazov. Da o mukotrpnem markiranju ne govorim. Takrat je šla cela noč za nekaj strani, danes bi žena Nada za ista besedila in perorisbe potrebovala le nekaj minut ali še manj. Ona je take stvari obvladala.
Nekoč je Rubikovo kocko razrešila v 16. minutah. Jaz sam sem jo z njeno izdatno pomočjo šele po enem letu mečkanja. Kocke, da se razumeva. Kaj potemtakem primerjati?
Danes lahko brez večjih težav analiziram, primerjam ali ovrednotim nekatere zgodovinske plezalne vzpone iz obdobja pred ali po prvi svetovni vojni. Brez utrudljivega kukanja v stare knjige ali hitrega iskanja instant podatkov po omrežju. Pred 30. leti mi je bilo glede na vrzeli v mojem znanju težje in takrat se ne bi vedno upal „stepsti“ za svoje trditve ali razlage.
Da končam. Mrežo sodelavcev bi organiziral bolj smelo, nekaj sponzorskega denarja za skromne honorarje, ki mi jih je obljubil podnajemnik moje svakinje dr. Jörg Aufhammer, direktor Simensa za vzhodno Evropo, pa je bilo tik pred realizacijo. Toda? Toda! Naprej, kaj te zanima še?
Jaz sprašujem, če se nekoliko pošalim! Prebral sem zbornik, ki ste ga izdali ob 60 letnici AOŽ ter nek intervju Toma Česna v Planinskem vestniku, ki si mi ga dal prebrati. Vidva s Česnom se razhajata glede letnice prvih izpitov za alpinistične inštruktorje.
Dogovoriva se, ali bi raje prepisal moje videvanje tistih dogajanj iz zbornika ali naj ti ponovno razložim s svojimi besedami.
Potrudi se in poskusi to drugo!
V časih, ko so v slovenskem alpinizmu še vladali razsvetljeni načelniki … lepo se sliši, mar ne? … je eden izmed njih leta 1974 navrgel možnost oživljanja oziroma uvajanje naziva alpinističnega inštruktorja. Bil sem zraven, vneto poslušal in se takoj navdušil. Potem je zamisel malce zamrla, pa spet zaživela, dokler me KA ni pooblastila, da opravim prve izpite za alpinistične inštruktorje v Sloveniji.
Vse, kar je bilo vmes, zlasti moja uradna „inavguracija“ za prvega izpraševalca, je bila nekoliko bolj zapleteno. Toda France Malešič je znal presekati vsak gordijski vozel.
Skratka, prve izpite sem imel leta 1976. Tista debela knjiga, v katero je Jani Bele vpisoval novopečene alpinistične inštruktorje, pa bi lahko kakega kronista zavedla. Dobro vem, kaj piše v zapisnikih tedanjih KA. Ohranil sem jih za spomin. Dobro se spomnim, kaj sem si zabeležil v alpinistični dnevnik. To omenjam zato, ker zatrdno vem, da se bodo nekega dne oglasili kakšni zapozneli pionirji, ki bodo zatrjevali, da so bili prisotni, ko so se izobraževali prvi uradni alpinistični inštruktorji v Sloveniji. Kakorkoli bodo stvari obračali, v drugi polovici 70. let ni bilo na obzorju nobenega Česna, Štremflja ali Šerkezija. Takrat bi bili takšni vrhunski alpinisti, kot so oni, v podkomisiji več kot samo dobrodošli. Dela je bilo čez glavo. Takrat nisem mogel dobiti nikogar, četudi sem nenehno spraševal in moledoval, ali bi se me kdo le usmili in prišel zraven ter vsaj malo pomagal. Naj sklenem te razlage in neskromno pripomnim, da je na moji znački alpinističnega inštruktorja vgravirana številka 001. Vendar po dogodkih, katere morda še obdelava, sem aprila 2009 prenehal biti alpinistični inštruktor. Štremfelj me je skupaj z Janijem Beletom zradiral, jaz pa sem svojo vlogo AI v hipu ukinil.
Lepo je v dnevniku brati tvoje vodenje republiških ledeniških tečajev. Opisal si svoje veselje po vsakem uspešnem tečaju, ko ste vsi prišli domov živi in zdravi. Zapovrstjo si jih vodil dolgih 28 let in na njih se je zvrstilo nekaj več kot 1000 tečajnikov iz vseh koncev Slovenije. Koliko te je bilo strah, da na tečaju ne gre kaj po zlu in se zgodi nesreča? Bržčas je delo na ledeniku s številnimi ledeniškimi razpokami zelo stresno?
Drži. Prva tri leta vodenja sem dober teden pred tečajem bolj slabo spal in bilo me je kar malo strah. Vedno ni vse šlo kot po maslu, a nobenega mrtvega v skoraj treh desetletjih nismo pripeljali domov. Imel sem sanjske inštruktorje, v pedagoškem smislu izjemno sposobne alpiniste. Levec, Pograjc, Slejko, Čopi, Škof … šest v prvi ligi in dvaindvajset pripravnikov, ki si bili motivirani in sposobni. Seveda na nekatere stvari ne moreš vplivat. Ponekod pa moraš imeti nekaj sreče. Spomnim se, ko smo na nekem ledeniku v Zilertalu, potem, ko so vsi tečajniki bili že globoko v razpokah, imeli močan podzemni udar. Pojav, ki rudarjem požene srh v kosti. Nekoč drugič smo se srečali z Matildo na nekem ledeniškem skoku, nekakšnem robu zgornjega toka ledenika. Nedaleč njega smo se pričkali, kje bomo postavili sidrišča in katere naveze se bodo namestile na njemu. In takrat se je rob pred našimi očmi, vse skupaj nekaj vagonov ledu, utrgal in sesul v globino. Če bi bili na njem, bi šli rakom žvižgat. Zmeraj je bilo nekaj skritega, nepredvidljivega. Denimo napeli smo vrv, na katero se je moral vsakdo, ki je šel lulat, pripet s samovarovalnim kompletom. Nek tečajnik je strogi ukaz vodje tečaja, torej mene, ignoriral in končal na dnu 30 metrov globoke prekrite razpoke. Še dobro, da je bila polna mehkega snega, ki je občutno ublažil odbijanje od sten V-razpoke. Na enem od zadnjih tečajev sem imel na vrvi tri tečajnike. Greben, po katerem smo polagoma napredovali, je bil zgledno ovešen s snežnimi opastmi. Delala se je tema. Dva sta imela ročne svetilke, dva pa sva imela vonderice, nekakšne kilave ročno-čelne svetilke, pri katerih nikdar nisi vedel, kdaj bodo mrknile. Na nekem mestu sem predrl snežno opast in zdrsnil dober meter navzdol. Poprej se zaradi vetra nismo dobro razumeli, kaj morajo storiti, če jaz padem. In namesto, da bi me malce potegnili navzgor, so vrv popustili. Odneslo me je navzdol po navpičnem ledu za dobrih 5 metrov. Prvi do mene je imel opečene dlani. Nevarnih vložkov nikdar ni manjkalo. In sreče tudi.
Lahko odkrijem tvojo željo, da si hotel voditi okroglo 30 tečajev, a ti je, kot ti praviš, to veselje pokvaril , kako že ti rečeš, starosta slovenskih alpinističnih birokratov.
Kot rečeno, z birokrati nikdar nisem imel kakšne večje sreče. Kot zakleto. V prvi vrsti s pravilno izpolnjenimi papirji. To me nenehno tepe v tuzemskem življenju. Saj ne, da ... Če v neki krovni organizaciji vodiš 30 ledeniških tečajev, lahko gre tudi za kaj drugega, zagotovo zelo, zelo veliko tvegaš. V tako dolgem časovnem obdobju, preprosto povedano, ti je verjetnostni račun vse manj in manj naklonjen. Ne oziraje na temeljite priprave, ki so, če se spet pošalim, domala na ravni NASE. A kljub temu sem si srčno želel izpeljati 30 republiških ledeniških tečajev. Pri 29. mi ni uspelo, nekaj je k temu prispeval omenjeni birokrat, nekaj pa moja nepopisna trmoglavost. V slovarju dr. Glonarja iz začetka prejšnjega stoletja piše, da je birokracija samovoljna (straho)vlada uradništva. Tako me je rajnki dr. Glonar vsaj malo potolažil.
Trideset ledeniških tečajev v tridesetih letih je kar velik podvig. Kako to, da ti ni uspelo?
Za ledeniški tečaj leta 1999 je bilo 39 prijav. Meta Vukič mi je naredila fotokopijo vseh tedanjih prijav. Časi so se spremenili, kajti papirje si prej še lahko potlačil v drugi plan, „bomo že“, zdaj pa so se zrinili v ospredje. Če ne boš, boš ... picajzlar je zahteval, da se tri dni pred začetkom tečaja objavi razpis za vodjo tečaja. Vse po »regelcih«, do pičice natančno. Od okenca do okenca. Zajetnega romana o ledeniških tečajih je bilo tako po moji „zaslugi“ konec. Saj kratko in malo takšne »zaje...« nisem prenesel. Druge implikacije izpustiva, kajti odjava tečaja ni bila sprejeta z odobravanjem. Ne vem, morda bi se le moral prijaviti na razpis, a tudi jaz sem po svoje »zaje...«. Nisem se prijavil. In v prejšnjem tisočletju (ha, ha), ni bilo več ledeniških tečajev.
Nekje v dnevniku si navajal Charlia Chaplina. Ta pravi, da so nekatere stvari v življenju, če jih gledamo od blizu, malone tragedija. Ko jih gledamo od daleč, pa so komedija. Navedel si za ducat primerov, a zbor načelnikov v decembru 2000 me je pritegnil in nasmejal. Je bil tragedija ali komedija?
Dolga zgodba, ki z današnjega zornega kota bržčas meji na komedijo. Morda je le uvodni del tragikomedija, drugo pa, kot sem rekel, komedija. Ki sem jo razumel šele takrat, ko sem si jo večkrat ogledal iz parterja. Iz lože se ne vidi dobro. Da jo boš bolje doumel, moraš poznati začetek iger brez meja. Takole je bilo: konec devetdesetih let je potekala menjava načelnikov KA že s takim tempom, da je zmanjkalo kandidatov oziroma nihče več ni hotel biti načelnik. Tisti megleni decembrski dan smo se odpravili na zbor načelnikov, edini kandidat za načelnika, če malce karikiram, pa je bil vratar zgradbe, v kateri smo zborovali.
In kako ste razrešili ta nerešljivi gordijski vozel?
Klikarska kuhinja je začela takoj delovati. Glavni kuhar, nek himalajski gigant, in nekaj običajnih alpinističnih korifej so pregovorili oz. prepričali Blaža Stresa, da bi se žrtvoval in prevzel na pladnju ponujeno načelništvo. V tem ni bilo nič slabega, če se na zboru ne bi zgodile stvari, ki sodijo v komedijo. Pazi, najprej je na prezenčni listi prisotnih nekaj prijateljev odsotnih načelnikov potvorilo njihove podpise. Namučil sem se, da sem preveril, ali so bili namestniki načelnikov resnični namestniki. Dobro, takšno falsificiranje podpisov kvazi „mrtvih duš“ je bila že od prej nekakšna tradicija, se pravi neizogibni uvodni del zborovske folklore. Iz leta v leto, desetletje in več. To se da razumeti in prebaviti. Seveda, pozneje sem dojel, kam pes taco moli. In razvozlal, zakaj se je Andrej Štremfelj še najbolj potrudil za inaguracijo tolminskega Blaža. Komedijanti, nekoč so jim rekli glumači, ki se pretvarjajo in ne kažejo pravega obraza, so se izkazali in s ploskanjem ustoličili novega načelnika. Do sem me komedija ni zadevala.
Je to bil konec komedije?
Ah, kje pa?! Prisluhni! Do takrat so za člane KA, vključno s kandidatom za načelnika, lahko kandidirali vsi alpinistični odseki iz Slovenije. Imeli smo nekakšen delegatski sistem, ki je med alpinisti „anarhisti“ deloval razmeroma dobro. Običajno ni bilo nekega navdušenja, kljub temu se je komisija številčno vsakokrat nekako popolnila. Zdaj pa bodi pozoren! Na tistem zboru so bili, med drugim, kandidati za KA Filip Bence, kandidat dotedanje KA in AO Tržič, Roman Robas, kandidat dotedanje KA, Bine Mlač, kandidat KA in AO Železničar, Andrej Štremfelj, kandidat KA in kar tako iz neba še Blaž Stres. Božja mana. Zadnji, pomenljivo, ni bil kandidat ne KA ne AO Tolmin. Rekli smo, bolje lepo razviti mladec, kot anonimni vratar zgradbe. Tako o tem ohranjeni papirji. In Blaž je postal načelnik. Koliko sem pozneje dešifriral, mu je Štremfelj dal nekakšno koncesijo, ki je tedanji alpinistični pravilnik niti v sanjah ni dopuščal. Zanimivo bi bilo izvedeti, od kod Štremflju takšna vprašljiva pooblastila. Od koga? Od Boga? Pozneje sem pridobil dve pravni mnenji. Naj skrajšam: Blaž se je hipu spremenil v mandatarja, ki je iz KA nogiral Robasa, Mlača in Benceta. Mandatar? Kako, prosim? Dobesedno tako! Nemara s tihim privoljenjem ali celo blagoslovom Andreja Štremflja. Slednji je po čistki kajpada ostal trdo zasidran v komisiji KA. Tu nastopi drobceno etično vprašanje. Če bi moral novopečeni načelnik koga nogirati, bi brez kančka dvoma moral biti to Andrej Štremfelj. Nogirani so bili v tistih letih precej dejavni na vseh koncih in krajih naše male očetnjave. Njihovo agilnost se še danes podrobno da preveriti. Nesporno dejstvo je, da je gospod Štremfelj na sejah stare in prastare KA v glavnem ždel in vegetiral. To je dejstvo, preverljivo v starih zapisnikih KA. Tudi v AO Kranj ni bil neka perla, enkrat je, tako mi je sam povedal, po denarni plati nategnil celo svoj AO: „Oni so mi, jaz …“ pa pustiva to. Dejstvo je, da se je na sejah KA Štremfelj oglasil le takrat, ko je šlo za kakšno njegovo (ne)posredno korist. Kot rečeno, stari zapisniki povedo več kot tisoč mojih stavkov. Imam vse zapisnike in ti jih lahko posodim. Čudna so pota Gospodova, mar ne?
Se je laterarna arabeska iz Petrovega načela, kot si ti imenoval novega načelnika, izkazala?
Prva zadeva, ki se je je takoj z vso vnemo lotil, je bilo nekoliko nenavadno dopisovanje med njim in tedanjim tajnikom PZS. Tudi do tistih papirjev sem prišel. Gre za nekakšen mizeren papirnati ping pong, v katerem si podajata vročo žerjavico, kdo od njiju bo uradno dotolkel in po 21. letih izhajanja ukinil ali ugasnil Alpinistične razglede. Neka njegova uvodna poteza, kot novega načelnika KA, je označila njegov triumvirat. Milo povedano, gre za elementarno pomanjkanje bontona. Če namreč ukineš kakšno glasilo, se spodobi, da pokličeš glavnega in odgovornega urednika ter mu streseš naravnost v obraz, da od tega trenutka naprej ne obstaja niti glasilo niti ti kot urednik. Seveda pajaci v KA so mu bili za kritje in so to njegovo potezo potrdili. Velja pa pošteno reči, da sta že nekaj let prej Savenc in Bele namignila, češ Razgledi so se izpeli. V kratki zgodovini Alpinističnih razgledov sem še jaz nanizal nekaj mojih pogledov glede njunega mnenja.
Takole naj te vprašam: zakaj pri nogiranju iz KA niste protestirali, na primer šli na predsedstvo PZS ali častno razsodišče?
Kot prvo takrat, ni bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Kljub temu, če te kdo nogira, to (za)boli. Stvari so se takrat odvijale zelo hitro. Leta 1848 si nekateri prekucniki sploh še niso ovedli, niso vedeli, za kaj gre, in že so jim glavo položilo pod giljotino. Malo močni izrazi, toda zgodovina se vedno ponavlja, četudi v obliki farse. Nekaj let pozneje sem se malce šel „forenzika“ in v zrežirani komediji razčlenil vse, kar se ni poklapalo ter polagoma za svojo zabavo osvetlil vse glavne glumače. Med njihovo komedijo mi je umirala hudo bolna žena in imel sem druge skrbi. Ni mi bilo do tega, da bi se »zaje...« z Blažem Stresom in njegovim svetohlinskim nasmeškom. Sploh pa so tedaj pognale prve korenine klikarstva, kar sem nakazal že v zborniku. Upam da, ko je Marko Prezelj govoril o vračanju h koreninam, ni mislil klikarskih korenin. Če se ne motim, ta francoska beseda v prevodu govori o družbi, ki živi in dela samo zase. Kar me je po tistem zboru prizadelo, je brezobzirnost nekega Korošca, ki do mene ni pokazal nobene pietete. Ko smo po zboru v garderobi iskali svoje plašče, je v nevezanem pogovoru z znancem navrgel: „Slišal sem, da mu žena crkava …“. Ni me sram povedati, da so se mi orosile oči.
Ja, kaj pa prihod in uveljavljanje novih, mladih kadrov?
Ja, saj to je glavna tema, za katero lahko skriješ svoje nečedno početje. To vprašanje mladih vodilnih kadrov je zelo kočljivo, delikatno. Še zlasti, ko jih njihovi preračunljivi prijatelji(?) porinejo na oder. Takrat velja biti skrajno previden. Pravzaprav dovolj gibčne pameti, če sodiš med starejše. Slednji so praviloma ovira za prihod mladih kadrov in njihova oznanila novih obzorij. Mimogrede ti lahko pritrdijo nalepko nazadnjaka, človeka, ki kar vztraja in vztraja, čeprav ga je čas povozil. Na žalost njih še čas vozi. Mladi kadri naj bi bili vizionarji, inovatorji, ljudje, ki bodo vse živo prevetrili. Skratka, naredili red, in pod njimi bo odslej vse, čisto vse, drugače. Morda na kakšnem inštitutu ali razvojnem oddelku Krke oz. Kolektorja da, a pri alpinistih, lepo te prosim. Drugo je na prekucniški način kadrovsko prenovljena KOTG. Po letu 1952 tudi v vodstvu GRS. Glej, na to se zdaj vsaj nekoliko spoznam. V dobrem stoletju je delovalo za pol stotnije tako predvojnih predsednikov kot povojnih načelnikov KA. Jaz bi od mladih v ospredje postavil le Vinka Mlinarja in Matjaža Wiegeleja. Razsvetljenci, bilo jih pet, in nobenega več, so neka druga, za slovenski alpinizem zelo osvežujoča zgodba. Sicer govoriva o mladih, obetavnih kadrih. Blaž naj bi bil tudi mlad kader. Obenem pa obetaven, podjeten in prodoren načelnik KA. Zdaj bom en stavek izpustil. A idila pod njim je trajala približno osem mesecev. Kmalu se je utrudil in se umaknil s kadrovskega peskovnika. Še en stavek bom izpustil. Potrdil pa je Petrovo načelo, vključno z njegovo hipoteko vodje plezalne šole v Tolminu. Na njegovo mesto je vskočil Andrej Štremfelj, ki je vladal v KA skoraj deset let. Tudi on se je žrtvoval za dobrobit slovenskega alpinizma. Sprašujem se, čemu neki so si potomci Galov, recimo Obelisk in drugi, izmislili besedo utilitarec.
Dalje jutri >
Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek