Intervju - Anton Lamovšek: Bom s tvojimi besedami vprašal drugače: so poklicni gorski vodniki usposobljeni za pedagoško delo v alpinizmu, ...

... pri vzgoji in izobraževanju alpinističnih inštruktorjev in podobnih učnih kadrov?
Verjetno želiš slišati moje mnenje.
Niso. Ampak med njimi se najde tudi kakšen, ki je, preden je postal usposobljen vodnik, vodnik sam po sebi in premore pedagoški eros. Drugo je mitologija. Sicer morajo poklicni gorski vodnik v celoti obvladati tehniko vodenja kjerkoli v gorskem svetu, ne glede na okoliščine, torej posledično tudi na spremenjene razmere. Poleg štrikarije, seveda. Hkrati naj bi odlično obvladali psihologijo vodenja.
Naj bi!? Tukaj je vsak zgodba zase. Nekaj sem o vodenju prebral na internetu, nekaj pa slišal od vodencev. Ni vse zlato ... Vse drugo pa je, če parafriziram Pita Schuberta, nekakšna precej zahtevna obrt. Pri tej je odločilnega pomena minulo delo, nekakšna kilometrina iz obdobja, ko je nekdo kot alpinist še veliko hodil in plezal v gorah. Kot rečeno, izrednega pomena so številni vzponi v domačih in visokih Alpah, nabrane izkušnje, spoznanja, vodenje poletnih in zimskih tečajev, gorniških šol, taborov. To sodi v solidno podlago za tovrstno obrtništvo.
Pomembna je tudi njihova podjetnost, znanje podjetništva, nove zamisli, saj naj bi tekmovali na trgu dela, kjer je mednarodna konkurenca. To je njegov poklic in od njega živijo. Bolje rečeno, naj bi živeli. Če povzamem, poklicni gorski vodnik naj bi imel zelo veliko izkušenj in strokovnega znanja. Drugo je, drugo. Lepo bi bilo, če bi gorski vodnik občasno napisal kakšen strokoven članek. Ali da bi sodeloval pri snovanju in pisanju priročnikov in učbenikov, ki obravnavajo gorniško tematiko. Hvale vredno je, če večkrat na leto predava. Prav tako, če je izvedenec na kakšnem področju.
Iz tega naslova lahko sodeluje še na kakšni gorniški šoli kot zunanji sodelavec. Prav pride njegovo izvedensko znanje tudi v kakšni strokovni komisiji. Dela je zanje, kot vidiš, več kot preveč. Rekel sem, da sodelujejo. Toda večidel tistega, kar sem omenil, ni njihova primarna dejavnost. Poklicni gorski vodnik, naj bi bil poklicni gorski vodnik. In pika!
Kaj delajo dvoživke, tako imenovani salonski gorski vodniki z mednarodno licenco, pa jaz ne vem. Tisto malo, kar je meni znano, zadeva večidel naših gorskih vodnikov. Ti med tednom hodijo v službo, čez konec tedna ali med dopustom pa vodijo. Če se jim izteče, zakaj ne, čeprav ... Včasih imajo »na štriku tudi kakšno denarno terno«. So pa tudi nevesele skrajnosti. Teh ne bi načenjal.
Raje ti omenim nek nevesel pogovor. Na koči Adler pod Grossglocknerjem sem se pogovarjal z mladim gorskim vodnikom, ki ima v dolini družinsko turistično kmetijo. Čez poletno sezono vodi samo na Grossglockner. Včasih tudi trikrat na dan. Enolično, monotono, na nek način zelo utrudljivo. Drugače ima glede na avstrijske razmere nadpovprečni zaslužek, a mi je zaupal, da to ni to.

Kako pravzaprav postaneš poklicni gorski vodnik?
Ne vem in vem. Nekaj sem ti že omenil.
Kandidati za poklicne gorske vodnike naj bi imeli nadpovprečne alpinistične reference. Nemara tudi bogastvo človeških vrlin, čeprav glede epidemije, ki naj bi razsajala med njimi, nisem povsem prepričan. Spoznal sem nekaj virtualno prijaznih obrazov in se razočaral.
Kot rečeno, v glavnem morajo imeti kakovostne plezalne vzpone. Čim več, tem bolje. Poprej morajo opraviti sprejemni izpit. Ta je kot nekakšen clausus numerus. Ta izločevalni ključ se je skozi zgodovino gorskega vodništva v različnih alpskih državah večkrat spreminjal.
Včasih si moral na primer v CAI (op. Club Alpino Italiano) dlje časa delovati v izredno naporni dvojni vlogi nosača. Redno si nosil brašno v neko izbrano kočo, poleg tega pa še za gospoda vodnika.
V Švici so dolgo časa vodniki zlorabljali oziroma izkoriščali svoje nosače. Nato je združenje gorskih vodnikov leta 1927 spremenilo pravila igre. Sicer nazadnjaške Švicarje so takrat razburile – rekli so deviacije (odkloni?) - neke „svinjarije“ znotraj vodniškega združenja. Pod drobnogled so dali nepotizem, klientalizem in drugo nesnago, ki jih je navzven kazala v zelo slabi luči.
Naj končam. Da bi se danes kdo od (ne)posvečenih sploh lahko šolal po programu IFMGA/ACMG, kratice bom popravil po avtorizaciji, mora imeti osem, devet ali celo 10.000 evrov gotovine. Šolanje poklicnih gorskih vodnikov je postalo zelo drago in je posel. Poudarek je na besedi posel.

Nekaj, sem pozabil in to vsekakor upoštevaj, ko boš besedilo popravljal. Lahko si vrhunski alpinist, lahko se na tvojih seznamih kar bliska od norih plezalskih vzponov. Toda izometrija ni vedno na strani ravnokar izšolanega gorskega vodnika. S stroko, ki se ubada z izometrijo, ni šale. Bolj razumljivo, Ivo Danev je bil vrhunski košarkar, a pod vsako kritiko slab trener. Razumeš, kaj hočem povedat.

Aha, koliko poklicnih gorskih vodnikov z mednarodno licenco potrebuje alpska Slovenija?
Nočem nobenih nevšečnosti. Dobro, nekaj je takih, ki od vodništva živijo, in ti bi se glede na moje laične izračune morda s slednjimi celo strinjali. Težava je v tem, da imam tudi nekaj prijateljev, ki so dvoživke. Karkoli bi rekel, bi bilo z moje strani dvolično. Ne moreš imeti dvojnih meril.
Produkcija gorskih vodnikov v Sloveniji je na zavidljivi ravni. Kaj jaz o tem mislim, je nepomembno. Kot ves čas vztrajno ponavljam, danes gre povsod zgolj in samo za posel. Kako je z tržiščem, ki naj bi posrkalo vse te vrhunske izvedence za vodenje ljudi po gorah, tudi čez stene, pa resnično ne vem. Kako naj te prepričam, da me ne zanima. Ne spoznam se na šolanje vodnikov.
Imam nekaj njihovih papirnatih šolskih programov, ki so po mojem skromnem mnenju še kar zahtevni. Tako vsaj v njih piše.
Če tebe zanima resnična številka poklicnih gorskih vodnikov, poskusi takole: od vseh gorskih vodnikov na uradnih seznamih odštej vse salonske gorske vodnike in boš dobil realno številko GV, ki jih Slovenija potrebuje. Zaznati salonarje ni preveč težko.
Vendar imajo dobljene številke napako, ki se ji reče moji prijatelji. Jaz se z njimi lahko šalim, v intervjuju pa tega ne smem. Ne me spravljat v zadrego, kajti to je tema za kakšno resnejšo razpravo. Zlasti v teh časih, ko mladi težko najdejo službo.

Čeprav si alergičen na birokrate, naj te vseeno vprašam, zakaj je v naši družbi prevladal birokratski slog vodenja? Saj so na razpolago misijonarski, dezerterski, razvijalski … ti praviš, da jih je po pokojnem dr. Kamušiču osemnajst.
To je bolj vprašanje za kakšnega sociologa ali psihiatra. Po mojem zato, ker je mnogo lažje vse predpisovati in drobnjakarsko popredalčkati. Bolj preprosto je ljudi moriti z okenci, kot pa nekaj ustvarjati in spreminjati. Takšen slog vodenja je za ljudi premetene pameti in omejenega duha. Mi, navadni smrtniki smo zanje zgolj in samo številke. Njihove osebne veščine vodenja so dodelane do skrajnosti in se nanašajo na njihove privilegije ter preživetje. Zato toliko iger brez meja.
Vodilo je: povzpeti se gor in tam v višavah, prosto po Prešernu, dodobra se vkopati in obstati do konca svojih dni. Seveda pa pri njih ne sme manjkati uvožene mentalitete, ki izvira iz okolice Calabrije oziroma prelepih otokov, kot sta Sicilija in Korzika. Naša ni avtohtona, čeprav ima pri nas značilen šentflorjanski priokus. Nekje doma sem slišal: Ni važno, kaj znaš, ampak, da si naš.

Si pa piker. Reci mi, kako gospodarska kriza vpliva na odločitev kandidatov in nasploh na obiske gora?
Verjetno precej. Če je nekoč siromak, ki je živel v neki, od boga pozabljeni, alpski dolini, na nek način s pomočjo učitelja ali župnika pokazal, da je nadarjen za gorskega vodnika, je lahko to prej ali slej tudi uresničil. Nekaj družinske tradicije prav tako ni škodovalo. To nima nobene zveze z zaposlovanjem sina onega našega poslanca ter njegovo občino. Za bistre mladeniče, dobro nekaj ga je moralo biti tudi v hlačah, je (po)skrbela deželna oblast, razni alpski ferajni in turistični klubi. Celo na ravni Avstro-Ogrske monarhije so bili zainteresirani za razvoj tega poklica. Menda tudi danes nekaj denarja prispeva država, nekaj EU, večidel si plača kandidat sam.
Morda je slednje vzrok, da se bolj imoviti, če uporabim ta starinski izraz, odločajo za salonskega poklicnega gorskega vodnika z mednarodno licenco. Zdi se mi, da se je marsikaj spridilo, da ne rečem izrodilo. O tem maram razglabljati. Kar se tiče gorništva za navadne plebejce, se pravi za njihovo obiskovanje gora, pa se to, kar je dobro stoletje nekako delovalo, vse bolj in bolj odmika.
Nekateri ne morejo več hoditi v gore. Gorništvo, bolje rečeno planinska rekreacija, je postala »luksuz«. Moj sosed, zdaj upokojen železničar, je nekoč skoraj fanatično hodil na vse izlete. Bil je v Dolomitih, enkrat celo na Mont Blancu. Zdaj se s svojimi 476 evri mesečne pokojnine drži Rožnika. Ko se z njim pogovarjam, se očitno vidi, da je zaradi tega zamorjen.

V dnevniku omenjaš, kako sta se MMD (op. Mira Marko Debelakova) in Edo Držaj nekajkrat po plezalnih vzponih v triglavski steni iz Aljaževega doma v Vratih, podala peš v Ljubljano. Pri sebi nista imela za vlak niti prebite pare. Je bilo pred drugo vojno huje?
Zapleteno vprašanje, ki zahteva nekoliko več časa za obširnejšo kolikor toliko objektivno razlago. Zato se je v najinem pogovoru raje ne bi loteval. Pošteno povedano, moral bi malce preštudirati in premisliti pogovore s prof. Marijanom Lipovškom. Nekaj malega sem ga previdno spraševal tudi o tem.
Njuna situacija, torej od Mire Marko in Eda Držaja, je bila nekoliko drugačna, kot pri mojem sosedu. MMD je vsake toliko kaj napisala in nekako prodala. Tudi onstran meje, v Avstriji in Angliji. Edo pa je kaj narisal ali napisal ter prav tako prodal. Bila sta umetnika, on celo izobražen akademski slikar. Onadva nista sodila med razsipne ekscentrike, ampak se jima vodenje gospodinjstva in gojenje alpinizma nista izšla po denarni plati. Med skalaši, ne glede na njihov socialni položaj, so bili tovariški odnosi in solidarnost na zelo visoki ravni. Rekel bi, da so si na neviden način pomagali. Tako ni bil prizadet nikogaršnji ponos.
Ne vem, kako naj ti to razložim. Mnogi tedanji bolj ali manj zaprti krogi skalašev so na različne načine te tegobe dokaj uspešno uravnavali. Kot sem rekel, dolga in zapletena zgodba. Zanjo nisem najbolje kvalificiran. Tega danes ni več, če nimaš dovolj denarja, pa ostani doma. Tvoja stvar.

Užitek te je poslušati. Reci mi, kako pa je bilo s Pavlo Marijo Jesihovo?
Ona je druga zgodba znotraj velike socialne zgodbe o skalaših. Zelo jo cenim, marsikaj, kar sem slišal, pa jemljem z veliko rezervo.
Tudi ona je imela svoj krog plezalskih tovarišev. Prijatelj in soplezalec, klicali so ga Mustang, je imel celo motor. Zelo drag motor! Lipovec pa ono kočo na rajskih poljanah, nedaleč današnjega Ingota.
Aja, tovariši? Na primer, tovariš kovinar Joža Čop je včasih z njenim konjakom proslavil uspešen vzpon že pri vznožju stene. O njunem drugovanju, socialnih razlikah, dvogovorih in plezarijah pa vem, pač kar vem, in skoraj vse je na trhlih nogah. Zato bom tokrat izjemoma potegnil zavoro. Nisem bil zraven.
S skrajnostmi, ki mi jih je nekoč na dolgo in široko razlagal posmehljivi Uroš Župančič - Žuro, pa si ne morem niti pomagat. Vključno s tistimi mravljicami, ki jih Pavla med potjo za Ak z največjo pazljivostjo preskakovala.
Poznam pa neko basen o pridni mravljici in čričku, ki je čez vso poletje prepeval, na jesen pa je v mercedesu odpotoval na Azurno obalo. Mravljica se je zelo razhudila – ne spomnim se več, ali na Ezopa Krylova ali La Fontaina.

Mi malce razložiš, kako je z licencami pri nekaterih učnih in vodniških kadrih v gorniških organizacijah?
O tem ne smem govoriti, ker nisem »ne t'č ne m'š«. Poučili se me, da je licenca nekakšna panaceja.
Takole med nama, po mojem skromnem vedenju, pa bi dejal, da obstajata dve vrsti licenc. Drugo zvrst si bom izmislil, ker ne obstaja, ampak je moja fikcija. Boš imel več »štofa« za najin intervju.
Prve so podobne kupovanju odpustkov. V Deutsche Alpen Zeitungu jih je nek gorski vodnik imenoval „würtenberški sindrom linije najmanjšega odpora“. Nekakšna zgodovinsko zgrešena asociacija na Martina Luthra, ki je glede kupovanja odpustkov nekega dne »totalno popenil« in s popisanim plakatom oblepil glavna cerkvena vrata. Pa vendar, takšen ali drugačen vodnik z licenco ima pri zavarovalnici krit hrbet, če se mu kaj zalomi. Recimo, da je res tako, čeprav …
Pri zavarovalnicah je vedno kakšen „če“ napisan z drobnimi črkami. Je, kar je. Druga zvrst licenc naj bi bila ah in oh. Nek obrazec ne obstaja, zato ti opišem mojo izmišljeno in neuresničljivo pridobitev licence. Tej so v 20. letih prejšnjega stoletja rekli dovoljenje ali pooblastilo za vodenje turistov. Torej?
Vsakič, ko pretečejo tri koledarska leta, prideš na obnovitev oz. potrditev licence. Pred komisijo izvlečeš listek, na katerem je nekaj teoretičnih vprašanj. In pred njo jih ustno (ob)razložiš. Brez jecljanja ali cincanja. Nato razrešiš nek stvaren zaplet in na hitro narišeš kakšen lažji algoritem. Danes, na pragu 21. stoletja, to ne bi smela biti večja težava za nikogar, ki je končal devetletko. Ali kakšno 3 + 2. Potem greste na teren, kjer se soočiš oziroma ti komisija naloži konkretno vodniško nalogo. Najprej jo pred njimi ustno preigraš, ključno nalogo pa razrešiš skozi enourno vodenje. Temu se menda reče pobožna želja.

Tole mi le zaupaj. Kaj bi tebi namignil stari kitajski modrec Konfucij pri tipizaciji alpinističnih inštruktorjev?
Čeprav mi je stari modrec všeč, vidim, to se ugotovil, še zdaleč nisem konfuči ... kako se že izgovori? Če se ne motim, si nekaj o tem prebral v delovni zasnovi mojega še nerojenega priročnika. Za zdaj moje besede na internetu ne moraš preveriti. Ali pa?!
Nekako takole pravi zgodovina: v dinastiji Han na Kitajskem, nekako s sočasnim prihodom budizma, so iznašli tiskarstvo in uvedli javne izpite, s katerimi so izbirali javne uradnike. Namesto besede uradnik vpeljiva besedo alpinistični inštruktor. Zdaj pa malce poslušaj ponarejenega Konfucija:
 • povprečen inštruktor pove,
 • dober inštruktor pove in razloži,
 • odličen inštruktor pove, razloži in demonstrira (nazorno prikaže),
 • izjemen inštruktor navdihuje.

Med poprejšnjim pogovorom si se skliceval na preteklost, alpsko Evropo in učne kadre, ki jih je po regijah dovolj. Se je to nanašalo tudi na centralizirane izpite za alpiniste?
Zadel si bistvo! Nekaj je tej domači abnormalnosti svojčas prispevala kategorizacija.
Danes je dovolj kadrov, ki bi lahko imeli ločene izpite za tiste iz Posočja, recimo na Kaninu. Gorenjci bi imeli v Vratih, Štajerci na Okrešlju itn. Lahko bi vnovič vse prešlo na odseke, tako kot je bilo nekoč in je že celo večnost drugod v Evropi. Le pri Romunih in Albancih je podobno kot pri nas.
Šalim se. Mene so v 60. letih prejšnjega stoletja (ha, ha) promovirali v alpinista kar na matičnem alpinističnem odseku. Vendar zaradi sedanjega cunamija fevdalizacije, kot bi temu sodobnem pojavu rekla pronicljiva antropologinja prof. dr. Vesna Godina, ni pričakovati v naslednjih desetletjih, morda celo stoletjih, niti najmanjših premikov. Oh, ti premiki! Seveda, predvsem v glavah.
Topogledno sem črnogled. To centralizirano vodenje izpitov je lahko po eni strani precej diskutabilno, po drugi pa je zapečateno s sedmimi pečati in zatorej je sploh nima smisla o njem razpravljati. Če imaš kravo molznico … ne vleci me za jezik. Odjahajva, vsak na svojem kljusetu naprej do naslednje pušče.

Ali še bereš Planinski vestnik? Vem, kaj mi boš odgovoril, no, morda si si od tedaj, pred dvema letoma, ko sva se malce pogovarjala, premislil.
Nisem si premislil. Planinski vestnik je privatna posest, po domače fevd, in kot tak je nedotakljiv. Na njem nimam česa iskati, lahko bi me obglavili. To sem si zapisal za uho in podčrtal. In za vsak primer skril pod bele lase.
Vem, kam meriš. Nobenega ozadja ni! Ne, ne, ne! Z nikomer nisem sprt, nihče se mi ni zameril. Vse je bolj vezano na moje domače izdatke. Ne pozabi, da sem skromen, domala asketski upokojenec.
Dobro, vsem tuzemskim radostim se nisem odrekel. Že od začetka 70. let prejšnjega stoletja sem naročen na tri tuje gorniške revije in zdaj, ko gredo položnice v nebo, sem metal evro. In odpovedal PV.
Tista epizodica z urednikom, ki je februarja 2012 ne nekem razširjenjem sestanku norel in rohnel ter pod vsako ceno hotel prepovedati izid mojega vodnika, je drugotnega pomena. Vedeti je treba, in to naj poudarim, urednik glasila slovenskih planincev ima legitimno pravico do kritične presoje obelodanjenega priročnika, učbenika, vodnika, gorniškega bontona, ki obravnava neko področje gorništva, pardon planinstva. Kdo, če ne on!? In seveda njegovi.
Ne oziraje na moj primer, ko je šlo za njegovo vehementno zahtevo, da se prepove izid vodnika, svoje mnenje o strokovnih presojah nisem spremenil niti za milimeter. Pri uredniku njegovega PV gre za nekaj drugega, bolj zaskrbljujočega. Kako naj ti razložim oz. pojasnim?
Glavni urednik nima legitimacije, da razsoja ali naroča zločeste članke pri svojih – ne vem, kaj so mu. Postreščki?! Jaz bi zagotovo v takšnih spornih primerih, kot je na primer moja malenkost s svojo grozljivko, krivoverca pri priči poklical na odprt sestanek in se z njim soočil iz oči v oči. Po potrebi ga položil v prokrustovo posteljo ali mu nataknil španske škornje in jih malce privil. Toda snel bi si varilska očala, da nagnusnih PVC rokavic ne omenjam.
Sicer upam, da se bo zanj tekom časa našlo še kaj pogrošnega »štofa« ali tiskanega blaga. In on ga bo v vlogi velikega inkvizitorja, če uporabim njegovo priljubljeno izrazje, raztrgal, razrezal, prepovedal. Zlasti, če bo prej ugotovil, da se ne boš mogel braniti. Na tovrstno diferenciacijo se zagotovo dobro pozna. Rad bi ga videl, če bi si upal tedaj, ko sem bil urednik Alpinističnih razgledov ali član Komisije za alpinizem.
Zanimiv urednik, rekel bi rariteta, kajti takih ni bilo v kolofonih PV že celo stoletje.
Mimogrede, ko je leta, ne vem, 1501 ali nekoliko pozneje, papež Aleksander VI. izdal bulo o cenzuri, so v 16. stoletju prepovedali ali zažgali na grmadi eno samo knjigo. Vse skupaj so jih v tistem stoletju tiskali 10.000.000. Morda od tod rek, da so nekateri bolj papeški od papeža.

Napraviva majhen predah. Vprašal te bom, a ne smeš biti užaljen, včasih stresaš podatke, letnice, imena, latinske navedke iz rokava tako hitro, da te komaj dohajam. Imaš to v glavi ali si tu in tam, kaj izmisliš? Blefiraš? Vprašanje pri avtorizaciji besedila lahko izvržeš.
Ker v tuzemskem življenju ne bom več dal niti enega samega intervjuja, ti to malce razložim. A pričakuj, da se bo najin pogovor obupno napihnil.
Ko kaj zinem, pazim, da sem točen. Kajti danes te lahko vsakdo takoj preveri, kaj si rekel ali napisal. In prime za jezik. Tebe sta, če se me motim prevzela moja zadnja dva, trije stavka v zgornjem odgovoru. Za ta primer ti razložim, od kod toliko vem, zakaj sem tako „razgledan“?
Ko sem raziskoval starost neke zelo stare casere v Chiauli Alta (op. Karnia), se pravi sirarne, ki se ponaša z letnico 1500, sem postal zvedav in pogledal, kaj vse se je zgodilo tistega leta. Odprl sem knjigo Spomin človeštva Jara Dolarja. Takrat se ni nič zgodilo, a leto 1501 je precej bogato, kar se tiče tiskanja knjig.
V računalnik sem pogledal, kaj je to papeška bula. Radovednost me je gnal naprej in sem pokukal v zelo redko knjigo Augusta Franzena KLEINE KIRCHEN GESCHICHTE (Op. Pregled zgodovine cerkve). Zanimal me je papež Aleksander VI in sem o njem izvedel vse, kar me je zanimalo. Niti enega lepega stavka; sodil je med grešne, zelo sporne papeže. Tako piše zelo znan nemški cerkveni zgodovinar.
Novembra 2013, ko sem pisal nek vodnik po Karniji, sem nekaj drugih zgodovinskih podatkov iz leta 1500 prilepil na omenjeno sirarno. Lepše se bere, več je mesa. Drugo, ne vse, sem obdržal v glavi. In nekaj sem „prodal“ tebi.

In kaj je blef? Ti me poslušaš in iz prve roke slišiš, kar sem povedal. To snemava. Nekdo, ki bere ta intervju, pa ne misli tako. Zato jaz v svojo navidezno škodo „nisem prepričan“, da so podatki, ki jih stoodstotno točno poznam, „čisto točni“. Ampak zaradi - Ante Mahkota bi rekel parabole - malce »zablefiram«: … ko je leta, ne vem, 1501 ali nekoliko pozneje, papež Aleksander VI. izdal bulo o … Jaz zelo točno vem pravo letnico, a »zablefiram« z nepotrebno razvlečenim podatkom, „ne vem, leta 1501 ali nekoliko pozneje“. Bralec se poistoveti z menoj in si misli: tako, tudi ta človek ne ve vsega. Ne grem mu »na živce« s hvalisanjem. Tisto »bolj papeški od papeža« pa je domislek, ki se porodi v milisekundi in je v skladu s sporočilom mojega odgovora. Včasih možganske vijuge delajo z hitrostjo svetlobe. Si zadovoljen?
A jaz sem vajenec na tem področju. Častna, ne »blefiram«! Ko nekdo pravi, da »blefira« in pri tem govori resnico, »blefira«. »Kapiraš?«

Dobro, pa kakšno nevtralno vprašanje. Na ogled si mi dal cel kup Planinskih vestnikov, nek novejši uvodnik pa sem prebral v knjigarni Mladinske knjige. Razloži mi, kako je z dekleti v alpinizmu, koliko je res tisto o možačah, lovačah, »šlepanju« čez steno?
Uh, od kot ti to? Bom zelo kratek in brez trohice sarkazma. Kaj je že sarkazem?
To o dekletih sem pred leti slišal v Litiji od nekega nadebudnega alpinista. Kar razvnel se je. Zadnjič pa v koči na Vogarju za neko mizo ob jubilejnem srečanju alpinistov AO Železničar, ki so praznovali 60. obletnico obstoja. Takrat se je nek mačo neverjetno razpetelinil in nihče si ni upal zaustaviti njegovega kikirikanja. Naj takoj pripomnim, da v skoraj pol stoletja druženja z alpinisti in alpinistkami nisem srečal nobene možače. Ne vem, ali je petelinček mislil na Gilovo ženo z rokami Popaja ali kakšno drugo Kunigundo z ramenskim trikotnikom? V mojih časih je bilo na ferajnu veliko prikupnih in pametnih deklet. Seveda, bilo je tudi nekaj bolj romantičnih duš, ki so si prišle ogledati „nadljudi“. Nikdar se ne ve. Da bi prav očitno lovile na trnek ali celo na parangal, nisem imel občutka. Dobro, kakšna iskrica je preskočila. Z mislimi sem bil v stenah.
Upam, da so dovolj hitro oz. še pravi čas ubrale druga pota. Tista o lovačah pa je pri evolucijsko ali genetsko zgrešenih lovcih, alfa samcih, maminih sinčkih in žrebcih, ki jim manjka en kromosomček, na glavo obrnjena teza. Morda res kakšen deklič od zunaj ali znotraj AO zmotno misli, da je srečal viteza na belem konju. Potem pa se na koncu izkaže, da je vse skupaj, kajpada, če ni obojestranske iskrenosti in zaupanja, tako bedno, da ne more biti bolj bedno.
Nekateri alpinisti se, hvala bogu, niso nikdar poročili. Je pa nekaj častnih izjem, ko sta oba zakonca ali partnerja, torej alpinista, delala na istem projektu. Po domače, bila sta naveza, ki skupaj diha. Takrat zakon ali partnerstvo v glavnem funkcionira. V glavnem! Večina drugih alpinističnih zakonov pa je bilo, kolikor je meni znano, polomijada na tretjo potenco. Nisem slep ali gluh.
Ali je bilo teh pojavov več kot med drugimi, navadnimi dolinci, pa se ne morem sklicevati na nobeno tovrstno statistiko. Za mnoge „dolinke“ je zakon ali partnerstvo z alpinistom zagotovo še dodatno bolj zapleten, naporen in težaven. Da o nenehnih stresih ne govorim.
Kako pa je s »šlepanjem«, vlačenjem čez stene? Diskutabilno. Vendar, ali ne gre pri tem „popusti – potegni“ za obojestransko strinjanje z jasno izstavljenim računom. Ali poštenim dogovorom, ko velja marsikaj drugega vzeti v kratkoročni zakup. Vsaka, ki je hotela doseči kaj več, na primer plezati kot prva v navezi ali tako imenovani raztežaj, je to udejanjila. Vsaka.
Morda bomo nekega dne govorili o feminizaciji tudi v alpinizmu. Skratka, v digitalni dobi bodo imeli mačoti še velike težave, če se ne bodo kultivirali. Malo omike ne škodi. Ne glede na njihov lastni portal, na katerem se plezalski šminkerji venomer nekaj lišpajo.

Drugo in zadnje nevtralno vprašanje, ki se dotika PV. Tvoj članek Kamniti možici od Keltov do engadinskega gorskega vodnika Christiana Kluckerja ter Tirolski granitni kamenčki za alpinistični mozaik Mathiasa Rebitscha, bi z užitkom prebirali tudi neposvečeni. Zakaj ju ne objaviš v tujini, v skrajšani obliki bi ju morda objavili tudi v Delu?
Spet culpa mea! Nekako sem to zamudil in zdaj članka spadata med stare papirje. A ti nisem dejal, da stare papirje s samokolnico odvažam v zabojnik na koncu ceste? Do njiju nimam več takšnega čustvenega odnosa, kot sem ga imel med pisanjem pred nekaj leti. Zdaj so na pohodu drugi časi, drugi ljudje in povsem drugačen način pisanja zgodovinskih člankov. Drugi časi, drugi ljudje. »Kapiraš?«

Dalje jutri > 

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek