Intervju - Anton Lamovšek: Dobro, kdaj si se zadnjič srečal s Šraufom?

Šrauf? Predzadnjič sem se z njim srečal pred kočo na Gozdu jeseni leta 1995. Pripeljal se je z katrco in iz nje sta izstopila z Jasno. Odprl je zadnja vrata, izvlekel neko plastično mizico in dva lovska stolčka s tremi nogami navzkriž. Stopil je do zadnjega sedeža in prinesel srednje veliko bavarsko salamo, dve precej veliki čebuli, hlebec črnega kruha in manjši kuhinjski nož. - Prisedi Bine ... kako si in tako naprej.
Ko sem sedel, me je skoraj zvilo; Šrauf je zagrizel v veliko čebulo kakor v jabolko. Pri nasvetih pa je nadaljeval: odreži si salamo … daj odreži malo več kruha, saj ni treba šparat … kaj delaš, kje si bil … in vsake toliko moja »kontra« vprašanja. Tačas je Jasna sedela na zidu in poslušala.
V glavnem se s Šraufom nisva pogovarjala nič pametnega. Potem sem izpadel »budala«, oba z Jasno pa spravil v zadrego. Za Jasno sem nekaj malega vedel iz PV in iz pogovorov s tistimi, ki so jo poznali. Ker sem mislil, da je ena od njegovih hčera, Špela ali Mojca, sem jo prijazno ogovoril in bolj zase po očetovsko pripomnil: ja, kako otroci hitro rastejo. - Čez pol ure se je začela okrogla miza na temo 50 let prvega vzpona po osrednjem triglavskem stebru. Danes Čopov steber.
Vse pogovore za okroglo mizo imam posnete na petih mini kasetah. Šraufa sem srečal zadnjič konec oktobra 1995 pred ljubljansko pošto nasproti NAME. Ne vem, kaj mi je bilo, a pobaral sem ga, naj se loti knjige o svojem alpinizmu, in mu ponudil pomoč. Nasmehnil se je in zamahnil z roko, saj bo še dovolj časa.
Kaj naj še rečem? Bil je eden tistih velikih alpinistov, ki so bile resnične legende. In legende, če prevedem to besedo, sodijo med čudežne zgodbe. Naj ne zveni kot običajna fraza, če rečem, da ga pogrešam. Včasih v pozni pomladi obiščem njegov grob na Blejski Dobravi in prinesem rožice iz gora. Šrauf je imel v sebi nek žar, priganjalski ogenj čuječega alpinista z dušo in srcem, kar sem v skoraj pol stoletja druženja z alpinisti zaznal samo še pri njegovem prijatelju Borisu Krivicu. Ne znam razložiti.

Z Bojanom Počkarjem sta bila člana istega alpinističnega odseka, AO Železničar. Njega si dobro poznal tako kot Draga Bregarja, Vanjo Furlana in številne druge.
Zadnjič sem se z njim in Žigo Petričem srečal pred PZS. Enkrat sem primerjal datume in ugotovil, da je bilo to tri dni pred odhodom na odpravo. Kot sem rekel, vsi trije smo bili člani AO Železničar in ne glede na razlike v letih smo se velikokrat srečali in se prijateljsko pogovarjali. Bojan je takrat pohvalil članek o Hansu Ertlu in njegovem prvem vzponu po severni steni Ortlerja. Ker me je hkrati vprašal, kje bi se še kaj našlo, sem mu povedal za nekaj prvenstvenih možnosti v Valiških Alpah. Iz mojih tedanjih alpinističnih vodnikov najnovejšega datuma je bilo razvidno, da so v tej ali oni steni še bele lise.
Tisti dan smo Žiga, Bojan in jaz stali v bližini nekega avtomobila in povečini debatirali o Alpinističnih razgledih. Večidel besedovanja sta „posvetila“ nekomu, ki ga nista marala. Po domače, na veliko sta opravljala. Kar dobro sta ga oglodala. A ker možakarja poznam in mi je simpatičen, bom njegovo ime izpustil. Žal je njegova in Žigova obljuba, da bosta dejavno sodelovala pri Razgledih, ostala neuresničena. Drugače, če bi Bojana moral kam uvrstiti, bi zapisal, da je bil vrhunski alpinist, ki je preplezal največ prvenstvenih smeri v visokih Alpah. Z njim se ne more nihče kosat. Nihče ga ni dohitel ali prehitel v iskanju novih smeri v stenah visokih Alp. V Macugnagi, v njeni severovzhodni steni, ki je hkrati edina mešana alpska stena himalajskih razsežnosti, če uporabim besede Luciena Deviesa, ima Bojan Počkar tri skrajnjo težke prvenstvene smeri. In v strminah Macugnage si je skromni Bojan za večno zapisal, bolje vklesal, svoje ime.
Morda se sliši malce solzavo, a svojega mladega prijatelja nekako ne morem in ne morem preboleti. Ne gre mi z jezika, ne vem, težko je najti prave besede, a njega sem imel, tako kot Zvoneta Andrejčiča, rad. Rad se ju spominjam.

Z Marijo Frantar - Maričo si se srečal samo enkrat. Če sem te pravilno prebral in si izpisal, si v dnevnik zapisal „dve veliki alpinistki med obema vojnama in dve veliki po drugi vojni“. Je Mariča ena od tvojih velikih alpinistk po drugi vojni?
Ja, je. Utemeljitev njenega naziva alpinista bova izpustila, ker ne bi rad skakal sam sebi v usta ali se ugriznil v jezik. Nekoč v nekem časopisu in v neki neposrečeni primerjavi ni našla najbolj primernih besed za Miro Marko Debelakovo. To sva razčistila in mislim, da sva našla kompromis. Prvič in zadnjič sva se srečala v Tamarju. Najprej sva se v gneči za šankom nekaj časa opazovala, potem si stisnila roke in se predstavila drug drugemu. Nisem tip, ki bi pritegnil ženske, a je očitno cenila moje sizifovo delo pri Razgledih.
Kmalu sva se zapletla v pogovor in ugotovila, da sva na isti valovni dolžini. In da si imava kaj povedati. Dobro uro sva stala za šankom in ker so naju drugi začeli motiti, sva skozi napol odprta vrata stopila v nekakšno skladišče, ki je (bilo?) takoj levo od šanka. Tam je bila dolga klop, na katero sva se vsak na svojem koncu sedla na okobal. Ne pretiravam, če rečem, da sva se pogovarjala tri debele ure. Nemalo me je presenetila, ko je ob slovesu dejala, da bova nadaljevala, ko se vrne z odprave na Kančendzengo. Naslednji dan mi je pri Meti na PZS pustila veliko kuverto, v kateri je bilo nekaj skic, dva opisa smeri in kratko pisemce: „Bine, uživala sem v pogovoru s tabo! Pozdrav Mariča.“ Ta papirček, tako kot zadnje napisane besede Draga Bregarja, hranim v neki mapi. Za spomin.
Še danes sem jezen nase, da se z največjo slovensko alpinistko vseh časov nisem seznanil nekaj let prej. Ona je, to bi še rad izustil, največja po mojih najstrožjih merilih, ki v uradnih merilih ne štejejo. Uradno je drugače, saj se mi zdi, da je ni niti med stebri. Odpraviva se naprej!

Ne bom te vprašal, ali je Franček Knez zate alpinist, ampak po tvojem so si „veliki mušketirji“ zaslužili častni naziv alpinista. Še državni tajnik in rdeča emineca kardinal Richelieu, tako ti s svojimi šaljivimi besedami, bi jih promoviral v alpinistične mušketirje. Če boš uničeval papirje, bom vsaj nekaj tvojih zaprašenih in bogokletnih razmišljanj oživil.
Hecno, s Frančkom sem se večkrat srečal, a nikdar nisva izmenjala niti ene same besedo. Podobno kot z Brojanom mlajšim. Ja, tudi z Klavdijem Mlekužem bi se rad pogovarjal. Pa Markom Butinarjem. Pred mnogimi leti je zazvonil telefon in „tukaj Franček Knez“ me je začel spraševati o Matterhornu. Rekel sem mu, da so po mojem mnenju še tri možnosti za logične, v celoti samostojne prvenstvene smeri. Svetoval sem mu diretissimo v zahodni steni. Nekaj dni pozneje v poznih večernih urah je spet zazvonil telefon in Franček se je oglasil iz Zermatta: „Bine ni šlo, letele so faperce.“ - Franček je potem preplezal novo smer v južni steni Matterhorna, s strani Cervinie. Ampak, dobro, to ni tema najinega pogovora.
Enkrat pozneje mi je Erik Švab iz Trsta izrazil željo, da bi se rad srečal s Frančkom. Ta projekt bom v neki bližnji prihodnosti poskusil udejaniti. Tudi če sta se medtem že srečala. Le Franček se bo moral strinjati in si vzeti nekaj prostega časa. Če ne drugega, si bomo namakali noge v Rimskih Toplicah. V skrajnji sili tudi v njegov plezalni vrtec.

S Tinetom Miheličem sta tako rekoč srečevala vsak dan. Rad bi bil zraven, a vse kaže, da ne bo nič od tega.
Se strinjam. Tinjo je edini, s katerim sem se srečeval skoraj vsak teden po dvakrat, trikrat. Moja pot v trgovino vodi po Erjavčevi in mimo Cankarjevega doma. Pri majhnem izhodu je običajno stal Tine in kadil svojo priljubljeno cigaretko. Včasih je imel v rokah tudi kozarček … ni pomembno.
Najini kratki pogovori so bili običajno bili bolj šaljivi, včasih sem ga kaj vprašal o kakšni smeri, predvsem v Dolomitih ali „moji“ Karniji. Le-to je znal opisovati z nekim težko razložljivim navdušenjem. Bil je pravi muzikus, umetnik. Alpinist uživač. Alpinist poet. Svojčas so ga mlajši člani AO Želečničar občudovali in posnemali. Vsi so imeli na hlačah namesto usnjenega pasu srednje debelo prusikovo vrvico rdeče barve, sklenjeno z ambulantnim vozlom. Če se prav spomnim, je najin zadnji pogovor tekel okoli male pokojnine, kateri se ne bova mogla izogniti. Tudi takrat sva se šalila. Toda Tinjo je imel zase rešitev: „Napišeš knjigo in najmanj dva meseca imaš za cigarete.“ To je bil zadnji stavek, ki sem ga slišal iz njegovih ust.

Pavle Kozjek, če sem te prav razumel, je eden od štirih mušketirjev. Lepo si ga opisal.
Njega sem še kar dobro poznal. Nekoč se je sprehajal s komaj rojeno hčerko po Tivoliju in midva z ženo Nado sva ga srečala. Sam od sebe se nama je približal in razgovoril. In potem smo se vsi štirje sprehajali ter klepetali še in še. Predzadnjič sem ga srečeval pol leta pred njegovim odhodom na odpravo, s katere se ni več vrnil. Dobivala sva se pri njem v službi na Parmovi. Nekaj je pisal za Kena Wilsona in me je prosil za pomoč. Tako je naneslo, da sva kar precej komunicirala. Čisto zadnjič pa sva se srečala v trgovini pri Boru Štramcarju. V glavnem smo se šalili. Med drugim je šlo za vrhunski anorak, ki bi ga veljalo dodobra preskusiti. Pavle naj bi v višini 10.000 metrov sedel na letalsko krilo in preveril, kako je z kakovostjo materiala na nekoliko močnejšem vetru. In v tem smislu naprej…

V svoji planinski knjižici imaš podpise in kratka posvetila Walterja Bonattija, Riccarda Cassina in Bruna Detassisa. Kako ti je uspelo priti do njih?
Najbrž jih imajo tudi številni drugi. Po neki turi na Gran Paradiso se je hotela žena Nada odpeljati še do Courmayerja, kjer naj bi kupila nekaj sira. Da se ne bi v trgovini sprla, sem se raje odpravil pohajkovati po, hm, ne vem, ali je Courmayer večja vasi ali manjše mesto. Pred neko kavarnico sem opazil človeka v kavbojkah in suknjiču, pod katerim je nosil karirasto modro srajco iz flanele. Zdel se mi je zelo podoben Bonattiju. Korajžno sem pristopil in ga s kančkom strahu ogovoril oziroma vprašal, ste Vi ... Pritrdilno mi je odgovoril, da je pravi, jaz pa sem ga zaprosil, če se mi podpiše v planinsko izkaznico. „Stopi za mano ...“ me je povabil na kavo.
Sedla sva, prebila led in se pogovarjala skoraj dvajset minut. Name je napravil močan vtis; izjemno skromen in prijazen človek. S svojo me je takoj očaral. Veliki so pač veliki. Pritlikavci pa, bi znal reči Konfucij, so tudi na vrhu majhni. Med drugim sem izvedel, da je bil po prvem letniku študija na ekskurziji po Jugoslaviji. Peljali so se skozi Bled, Ljubljano, Zagreb, Sarajevo, Split. Po nekdanji dalmatinski magistrali so se napotili nazaj domov. Takrat, ko je za pokušino malce študiral, so bili precej nemirni časi. Zaradi Trsta in Istre bi se skoraj stepli z Italijani in njihovi zavezniki. Dobro mu je bila znana Kanalska dolina, mangartske stene in sploh je odlično poznal staro gardo alpinistov iz krajev okoli Trbiža. Kaj prida o slovenskih alpinistih ni vedel.

Kaj pa Ricardo Cassin?
Cassin je druga zgodba. Simpatična. Nekoč sem se zapičil v skupino Brente v Dolomitih. Po njej sem dosti vodil. Neko poletje sem bil tam celo trikrat. V koči Brentai je zelo težko dobiti prostor za spanje, a sem vseeno poskusil. Ko sem tako spraševal, ali bi se le našla kakšna postelja za mojo skupino, ki je prišla od daleč (ha, ha), sta se mi pri neki mizi zdela zelo znana dva možakarja, zatopljena v pogovor. Oprostita … res sta bila Ricardo Cassin in Bruno Detassis, dolgoletni oskrbnik koče Brentai. Pila sta rdeče vino in Cassin je šaljivo vprašal Detassisa: Bruno si za to, da se prijatelju iz Slovenije podpiševa? In sta se. Ker me nista takoj pustila, da odidem, se je razvil sproščen, spontani pogovor. Zanimivo je bilo, da mi je Cassin večkrat omenil Silva Kara, Detassis pa je, takrat še nisem vedel, od kod oz. zakaj, na vse pretege hvalil Pavleta Kozjeka. Ko se še danes v kakem kislem dnevu spomnim tega srečanja, postanem dobre volje. Korak pospešim in morda v mislih poskočim.

Dalje jutri > 

Z Binetom Mlačem se je pogovarjal Anton Lamovšek