Rudi Rajar: Potopis Katmandu - Lukla - Namche Bazar - Gokyo Ri - Bhandar - Katmandu

Namche Bazar - Gokyo Ri - Gokyo Village

Ponedeljek, 21. 10.: Torej bomo v Namche Bazarju ostali še en dan. Po zajtrku gremo v dolino Thame. Spet krasen dan. Tokrat gremo le malo gor-dol, slikamo, klepetamo. Potem nas naš vodnik Khem pelje v lodž šerpe Furga na kavico. Ta se pohvali, da je bil že osem krat na Everestu - uauuu, to pa ni kar tako! Vendar sem potem videl na njegovih diplomah, ki visijo na stenah, da je (verjetno) bil na vrhu le 2-krat, 8-krat pa je bil na odpravah za Everest. Lani je nehal, šel v »penzijo« in si zgradil tale lodž, verjetno s tistim, kar je zaslužil na odpravah.

Janez, Franc in Viki gredo še malo dalje do nekega ženskega samostana, jaz pa bi se danes rad pošteno spočil, da bom v naslednjih dneh res užival, in se obrnem. Prav prija mi v tem lepem vremenu in krasnem okolju počasi postopati, fotografirati in – »zabušavati«.

Ob poti uživam ob pogledu na cvetlice: encijani, planike, pa nekak grm, ki ima cvetove zelo podobne božičnim zvezdam. Viki, ki dobro  pozna botaniko, nam je povedal, da so ti encijani sicer podobni našim, vendar so posebna vrsta, ki raste samo v Himalaji.

S sabo imam nekaj keksov in seveda obvezno plastenko vode. Okoli poldneva lepo zavijem stran s poti, najdem krasno ležišče v senci, »popapcam« in se za pol ure uležem v travo. Tu je kar toplo, bi rekel, da je v senci kakih 18 stopinj, na soncu pa je prav vroče.

Ko se pri vračanju že bližam Namče Bazarju, se ustavim pri dveh domačinih, ki sem ju že pri odhodu videl z macolo tolči po veliki skali, še napol vkopani v zemljo. Sedaj še kar tolčeta, vidim pa zraven dva kamna v obliki kvadra, velikosti nekako 40 x 15 x 15 centimetrov. Khem mi je pozneje potrdil, da enostvano tako delajo - zidake. Priližno v eni uri uspeta dva delavca "izdelati" en komad. Seveda, lesa tukaj skoraj ni, gline očitno tudi ne, transport iz doline pa je predrag in ni drugega načina za izdelovanje zidakov. Nižje doli sem večkrat  tudi gledal in se čudil, kako so delavci ročno žagali cela debla, in sicer po dolžini in so neverejtno precizno izdelovali lepe deske. Takrat sem si mislil: "So pa tudi neumni, da ne naredijo nekaj žag, vodne moči je povsod dovolj". Vendar sem pozneje izvedel, da je prepovedano obdelovati les z električnimi žagami (verjetno tudi z motornimi), ker je les tako dragocen in se bojijo da bi uničili še tiste redke gozdove, ki rastejo v nekaterih niže ležečih krajih. Torej poseben način varstva okolja, pa očitno učinkovit.

Merd potjo se skoraj vsak dan ustavimo na terasici kakega lodža, pijemo kavico in uživamo krasne razglede.

Samo je šel danes z Majdo na isto turo, kot mi včeraj, ona se že dobro počuti, kaže da bomo jutri lahko lepo nadaljevali.

Ha, danes je moj rojstni dan! V tem lodžu je prav dobra prilika za praznovanje; odkrijem, da imajo celo neko italijansko vino, in povem prijateljem, da jih zvečer (seveda) "častim". Pa so me prav presenetili: cel lodž zvečer zapoje »Happy birthday to Rudi«, potem dobim darilo: lepo kapo z ušesi zajca (bolj za hec, odlična bo za Pbian), ampak potem prinese Samo - pravo, pravcato torto, na njej se blešči napis RUDI, pa tri svečke (ha, za vsa leta bi bila torta premajhna)! Potem me še lastnica lodža obdari z lepo srajco, prav dobre kvalitete. Ko prinesem (prvo) steklenico italijanskega vina, povem prijateljem, da imajo samo eno vino, mislil sem seveda samo eno vrsto. Pa se Franc oglasi: »Kaj, samo ene flaše pa že nimajo, ti šuft!«

Ja, moram povedati še tole: imam že to srečo (hi, ali smolo?), da me na trekingih v Nepalu vedno doleti rojstni dan - kaj češ, ravno pred mojim rojstnim dnem se konča monsunsko deževje. Že tretjič sem tu praznoval.

Leta 2007 mi je najbolj ostalo v spominu. Takrat smo bili v vasici blizu Mananga (na višini okrog 4000 m). Ko sem sopotnikom povedal, da jim plačam pijačo, so se vsi nasmihali - seveda so iz podatkov že vedeli, da imam rojstni dan, in so samo čakali, ali bom tiho kot »šuft«, ali bom "častil". Naznanil sem jim, da se lahko napijejo, kolikor hočejo, vso pijačo plačam jaz. V glavnem je teklo po grlih pivo. Imeli smo tudi štiri nosače, pa sem to še njim naznanil.

Imeli smo se fino – le zjutraj sem debelo pogledal: naša družba (13 ljudi) smo popili za 15 dolarjev, za štiri nosače pa mi je gostilničar dal račun za 60 dolarjev!
O, te barabe! »Kaj pa so pili?« sem vprašal lastnika lodža. »Rum«. Prekleto, vedel sem, da so me krepko nategnili; če bi res popili toliko ruma, bi danes vsi ležali tam kot mrtve krave. Gotovo jim je lastnik dal denar, da ga nesejo domov. Samo je bil točno istega mnenja. Potem nisem vedel, ali naj jih pošljem k vragu, ampak potem sem plačal. Seveda, ves dan nosijo 40 kg za kakih 7 ali 8 dolarjev - to jim je bila res krasna  prilika, da si povečajo zaslužek. Res ni bilo pošteno, bil sem razočaran nad njimi, ampak nekako jim tako grozno spet nisem mogel zameriti. 

Letos sem nosačem kupil nekaj steklenic piva in jim jih dal v roke - pa ni bilo takega problema.

Torek. 22. 10. Danes začnemo pohod dalje proti dolini Gokyo in vrhu Gokyo Ri, ki je naš končni cilj. Majda je že čisto v redu, vsi smo veseli, da gre dalje lepo po načrtih. Tu se naša pot še ujema s trekingom na Everest base camp, zato je po poti kar malo gneče, ni pa še ravno neprijetno. Ampak idealen dan, vreme “za vola ubit”. Najprej gremo gor, nad Namče Bazarjem, do prelaza Moung La, na višini 4140 m. Tu na grebenu je krasen razgled. Spet se ustavimo na terasici nekega lodža za kavico. Superica!! Ama Dablam je ponovno tu pred nami kot na dlani.

Potem gremo kar krepko dol, do kraja Portse Tenga (3500 m), potem pa spet gor do kraja Dole, 4200 m. Spotoma na svoji uri vsak dan beležim višine: danes smo naredili 1020 m gor in 475 m dol. Kar veliko smo prehodili, ampak nove višine smo pridobili samo 750 m. Veter in višina potisneta temperaturo proti ničli, ponoči pa je verjetno že pod njo. Tu je na poti že nekaj snega. Vendar od ljudi, ki prihajajo od zgoraj, dobivamo dobre novice: zgaženo je ne samo do lodža Gokyo, ampak tudi do vrha, snega je gori dobrega pol ali ¾ metra. Gotovo se je že precej posedel, pa sonce ga vsak dan pobira.

Lodž v Doleu je malo skromnejši, ampak nič zato. Kot ponavadi je popoldne v jedilnici zakurjeno, obilo časa za “nakladanje”. Družba je super. Čeprav se pred odhodom večinoma nismo poznali, pa se krasno ujamemo. Janez, strojni inženir, pripoveduje zgodbe iz Iraka, kje je bil službeno, Viki je vrhovni sodnik – človek bi pričakoval, da bo zelo resen. Saj po njegovem pripovedovanju sem videl, da službo (delno še dela, čeprav je že leta v penziji) jemlje seveda zelo odgovorno, ampak tu je prava slika. Zbija šale, večkrat se dobro nasmejemo tudi tragi-komičnim zgodbam iz njegove sodniške prakse. Samo itak duhovito spušča šale po tekočem traku, le Majda malo manj govori, čeprav se odlično vključi v družbo (narobe svet: med petimi moškimi ena ženska najmanj govori?). Franc, s katerim sva prijatelja že celih 67 let (madona, a res že toliko?), je pa zato pravi “strgan dohtar”. Načitan je do kraja, pravi leksikon, po zgovornosti pa je gotovo rekorder med nami. Ni ga brez razloga naš nepalski vodič ob slovesu  krstil "talking master”.

Ker smo vsi že kar dobro “polnoletni” pripovedujem o knjigi “Antiaging revolution”, ki sem jo kupil pred nekaj leti. Kar na začetku je napisano eno najvažnejših pravil za dolgo življenje: “Druži se z mlajšimi”. To je prekleto res, kajti če poslušam starejše, ki včasih kar ne morejo nehati nakladati o samih boleznih in operacijah – nazadnje že mene vse boli.

V takih primerih vedno povem tisti vic:
Krave z dveh planin so jeseni prignali v dolino. In se kravi iz dveh čred pogovarjata. “Kako ste se letos imele?” vpraša ena. “O, krasno, lepo vreme, dobra paša, in pet mladih bikov smo imele. Kako pa ve?”. “Oh, slabo. Saj vreme je bilo v redu, in paša tudi, toda imele smo tam samo enega vola. Pa vse bi bilo, ampak je pa celo poletje samo o svoji operaciji razlagal”.

Ampak naša skupina je bila super: če smo že omenjali kako bolezen, je bilo to v pozitivnem smislu – kako smo jo premagali, ali pa smo naredili dobro šalo. Zdravo in pozitivno mišljenje v skupini mi je bilo strašno všeč. Saj sem skoraj imel občutek, da se “družim z mlajšimi”.

Večerje so navadno kar okusne. Še celo ocvrt krompirček lahko dobimo. Nosači pa menda čisto vsak dan jedo dal-bat: riž z lečo. Gotovo je to najbolj poceni hrana. Včasih jo tudi mi naročimo, ampak - je pa že krompirček z jajčkom boljši! Po večerji pa, kot vsak dan, postaja mrzlo – hajde v naše tople spalne vreče. Jaz imam krasno toplo vrečo, kupil sem jo na prejšnjem trekingu v Katmanduju, menda je do -15 stopinj. Kar še čez glavo jo zategnem – bom tudi manj slišal obupno Frančevo smrčanje.

Sreda, 23.10.: Iz Doleja se počasi dvigamo proti lodžu Machermo. Danes je skorajda dan počitka, dvignemo se le za dobrih 200 metrov. Je pa vmes kar nekaj razdalje, tako da je vseeno hoje za več kot tri ure. Višina se sicer občuti, nihče pa nima težav. Kosilo je v redu, potem malo lenarimo zunaj na soncu, kajti tam je opoldne lepo toplo. Potem gremo še malo navzgor za aklimatizacijo, ampak meni po kosilu ne prija, zato kmalu obrnem in se malo uležem. To naselje ima tudi zdravniški center, kjer delajo prostovoljke. Če bi kdo imel težave z višino, bi verjetno lahko dale osnovno pomoč, sicer pa se ukvarjajo z zdravjem nosačev.

Ponoči je v sobi najbrž precej pod ničlo, na oknih je skorja ledu. Ampak spim odlično, skoraj deset ur.

Četrtek, 24.10. Današnji cilj je lodž Gokyo, ki je najvišji v tem delu, na 4800 metrov. To niti ni vasica, ampak skupina lodžov, kakih 15 jih je. Snega je vedno več in pot je mestoma kar malo izpostavljena, čez je šlo nekaj manjših plazov. Pot se ne vzpenja preveč strmo, delno gremo po ravnem, včasih tudi malo dol. Po poti pogosto srečujemo otovorjene jake, ki očitno nesejo hrano - za nas, požeruhe.

Končno pridemo do treh znanih jezer - krasna so v tem kristalnem snegu in soncu. Z Samom zavijeva s poti do prvega jezera in fotografirava kot zmešana. Samo pravi, da tukaj nikoli ob tem času še ni bilo snega. Menda je hud tornado, ki je bil pred 12 dnevi v Indiji, potem tudi tu povzročil sneženje.

Potem se pred nami odpre pogled na našo zadnjo postojanko: Gokyo village. V lodžu smo že okoli 11.00. Ko naročimo kosilo, Samo sprašuje: “Kaj pravite, če bi šli popoldne kar na vrh Gokyo Ri, vreme je idealno, popoldne bo sonce na J in JZ, pogledi bodo veliko lepši, kot bi bili zjutraj. Časa imamo dovolj”. Kar takoj smo vsi za!

Tako se kmalu po kosilu, ob 13.00, odpravimo dalje. Tu smo na višini 4800 m, vrh je 5357 m, torej imamo še okoli 560 metrov do vrha. Vem tudi, da bomo šli danes skoraj tisoč metrov na novo višino - kar ni priporočljivo (V nekem lodžu piše na steni: “Ne delajte več kot 600 m nove višine na dan”). Ampak: “Gremo!”, tole bom že zmogel, pa če se po zobeh privlečem gor. Doma prešibam 560 m prej kot v eni uri, tu pa imamo na razpolago vsaj tri ure, mogoče tudi štiri. Preveč smo že blizu tega našega končnega cilja, preveč si ga vsi želimo!

Vreme je res idealno, počutim se odlično. Jaz sebe dovolj dobro poznam, kako moram hoditi v višinah. Predvsem moram izredno paziti, da mi ne zmanjka kisika. Poslušati moram svoje telo, vsiljeno diham že dva ali tri vdihe na en korak, višje gori pa celo 4 ali 5. Če čutim, da mi zmanjkuje kisika, se ustavim in vsiljeno diham, dokler se spet ne počutim v redu. Zato tudi ne hodimo skupaj - vsak posluša svoje telo. Ni nobenega plezanja, le zaradi neenakomernega snega in slabe gazi je hoja še bolj naporna, kot bi bila v normalnih razmerah.

Gledam višinomer na uri. Prvih 300 metrov naredim v nekaj več kot uri, to je zelo OK. Pogledi nazaj so fantastični – jezero je tik pod nami, okrog in okrog je zalito s snegom, ampak to naredi poglede še lepše. Levo spodaj pa so tisti lodži v Gokyi. Potem pa krepko začutim višino. Vedno pogosteje se moram ustavljati, tudi na 5 korakov, in dihati kot slon. Pa nekako gre. Janez in Franc hodita kakih 70 m pred mano, Samo je z Majdo prav toliko za mano. Edino Vikija ne vidim.

Proti vrhu se prav mučim. Ustavljam se vedno pogosteje. Poznam se, in si dopovedujem: če boš šel počasi, boš sigurno prišel na vrh, če boš hitel, te prav lahko stisne – in cilj bo šel po gobe. Mislim, da sem hodil okoli tri ure - ob 16h sem na vrhu. Ko se pošteno nadiham, sem spet evforičen: Huraaaa – prišli smo, dosegli smo težko pričakovani cilj! Čestitamo si s Francem in Janezom, kmalu sta tu tudi Majda in Samo. Tudi Majdi iskreno čestitam. Ni še bila na taki višini.

Razgled je res krasen. Vreme je idealno, zrak čist kot solza, oblačka nikjer nobenega. Pred nami je pogled na vrsto osemtisočakov: Everest, Lotse, zraven je sedemtišočak Nuptse, malo dalje Makalu. Prej pa smo iz doline ves čas gledali tudi Čo Oju.

Ja, kako že poje tista pesem: "Pusti tisoč dni in tisoč noči, ki jih več ni, če sploh ne veš da so kdaj bili. Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran, pozabil ga nikoli več ne boš!" To je to! Ta dan bom spravil med tiste predalčke najlepših doživetij v življenju: pristop v idealnem vremenu na andski lepotec Chopicalqui, jutranje sonce na Everestu iz tibetanskega baznega tabora, jadranje po azurni laguni Bora-Bore, potapljanje v podvodnem svetu Ko Samui skupaj z ženko, turno-smuški spust z Weisskogla (in še kakšen), dveurno jadranje s padalom nad Azurno obalo, … pa še veliko takih dni je bilo.

No, ampak ravno Franc je nekoč modroval, ko sva gledala s Prisojnika, kje sva vse že bila: “To ni pravilno razmišljanje, kje smo že bili! Treba je gledati: kam bomo še šli”. Točno tako: kje smo že vse bili, bomo razmišljali – (haha) potem ko bomo stari!

Ko se spravljamo dol, se sence že daljšajo. Čeprav sem kar dobro utrujen, sem srečen. Med hojo premišljam: Saj nisem tako vesel zaradi te višine, bil sem že precej višje, ampak pred dvema letoma sem imel kar hude probleme z desnim kolenom, tako, da sem moral na operacijo - artroskopijo kolena. Ker me je koleno še dva meseca po operaciji precej bolelo, sem šel ponovno k ortopedu na pregled, pa sem ga rotil: “Tako ima rad gore, tako rad smučam, povejte mi, kaj lahko naredim, da bom popravil koleno in bom še lahko hodil v gore”. Pa me je samo pogledal in vprašal: “Gospod, koliko ste stari?”. “Dvainsedemdeset”. “Ja, veste, hrustanec se ne bo več kar obnavljal, boste že morali precej omejiti svoje dejavnosti”. Potem me je pa še en fizioterapevt “hrabril”: “No, s kolesom se že še lahko vozite, bolj po ravnem, če pa mislite hoditi v gore - ste pa nori, uničili boste še tisti hrustanec, ki ga še imate". Ko sem šel domov, sem bil vražje zamorjen. Brez gora bo zame mrtvašnica ... “Prekleto” sem si rekel potem, “naj grejo v vragu vsi ti dohtarji” in sem začel trenirati, goniti kolo, delno zunaj, ali pa v sobi, kadar je bilo slabo vreme. Pa še, pa še, noga me je vedno manj bolela, kmalu sem skočil na Kamniški vrh, pa na Ratitovec, potem še na Ojstrico … Decembra smo že skupino s faksa smučali v Dolomitih: podil sem se z njimi cel dan - koleno brez problema! Seveda me je pred trekingom skrbelo, če bo koleno zmoglo večdnevne napore, pa sem jeseni “za probo” skočil na Triglav v enem dnevu, pa še s Francem sva naredila krepko dvodnevno turo na Črno prst, Vogel, Komno, pa čez Komarčo, prvi dan sva naredila 1900 m vzpona. Hvala bogu, nobenega problema.

Zato sem bil tu na Gokyu tako srečen. Najraje bi povedal tistemu ortopedu, da sem po obisku pri njem bil še na pettisočaku! In da sem tudi (potem) 15 hodil po Nepalu in smo prehodili 11000 m gor in dol!! Poleg tega pa moj primer sploh ni edinstven. Moral bi povedati še o Vikiju: na obeh kolenih je že imel artroskopijo, pa hudo operacijo na hrbtenici, pa jo je na tem trekingu šibal z nami po Himalaji kot mladenič! Mogoče lahko te informacije dajo upanje in voljo starejšim gornikom, da ne bodo ob tako pesimističnih prognozah čisto prenehali z aktivnostmi, in da bodo še lahko uživali v gorah.

Ob mraku smo vsi lepo v lodžu. Večerjamo s krasnim občutkom, da smo dosegli cilj in krasno doživetje.

Nadaljevanje jutri >>>