Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Velikanov sin

Slovenec (1934), Mladi Slovenec: V divjem pogorju je nekoč zdavnaj živel velikan Gorjan. Imel je sina ki mu je bilo ime Martin.

Pa ni bil mladenič kakor drugi sinovi velikanov: robat in neusmiljenega srca. Bil je najraje sam. V samoti je prisluškoval šumu vetrov in bučanju vodopadov. Niti od daleč ni bil podoben svojemu očetu, ki je bil hraber mož in se ni bal nikogar na svetu, Martin se je izogibal vsakogar, s katerim bi se imel boriti, in tudi ljudem ni skrivil niti lasu.

Nekega dne se je Martin napotil k očetu in ga prosil, naj mu podari nove gosli. Velikan-oče pa ga je napodili z neprijaznimi besedami:
»Kakšno neumnost si se spet izmislil? Čemu ti bodo gosli? Vzemi v roko gorjačo — gorjača je za velikane in ne gosli!«
Ves potrt je Martin odšel v šumo in blodil po njej tri dni in tri noči. Ko se je četrtega dne vrnil k očetu, se je ta udal in kupil mu je lope nove gosli. Veselje Martinovo nad prelepim darom je bilo nepopisno. Poslej je od jutra do večera igral po gozdovih in je igral tako milo in lepo, da so še ptice umolknile, kamor je prišel in je oblak obstal sredi neba in prisluhnil v globino.
Nekoč je Martin splezal po strminah navzdol do penečega se potoka. Sedel je na skalo in se ves zamaknil v vodopad, ki se je z glasnim bučanjem izlival v potok. Bučanje vodopada je spremljalo Martina na vseh potih. Ni in ni mu hotelo iz spomina. Rad bi zaigral njegovo divjo pesem na gosli, neštetokrat jo je poizkusil — brez uspeha. Spustil se je še niže, prav do skal. okoli katerih so se valovi divje penili in bučali. Dvignil je gosli in potegnil z lokom preko strun, da bi zaigral veličastno koračnico, ki mu je odmevala na uho. Pa je še zmerom nekaj manjkalo in Martin je stopil v sredo divjih vrtincev in se pozorneje prisluhnil. Voda mu je segala že do prsi, Martin pa se ni zmenil za to. Mogočna pesem vodopada ga je vsega zajela. Dvignil je znova gosli in glej pesem, ki jo je zaigral, je bila ona tolikanj iskana, tolikanj zaželena pesem neukročenih sil prirode. Martin je igral, dolgo je igral, s takim zanosom je igral, da so velikani širom dežele prisluškovali in se čudili.

V njegovi pesmi je bučal vodopad in pel svojo divjo pesem kakor na ukaz. Martin je stal tam, sredi valov kakor pevovodja in vse naokoli se mu je pokorilo. Tako je igral vsako noč in živali so prihajale od vseh strani in verno poslušale divje lepe melodije njegovih gosli.

In včasih so prišli k vodopadu tudi godci iz daljnega mesta in se hoteli naučiti Martinove čudovite pesmi. Prinašali so mu darov in mu obljubljali še več, če jih nauči. Martin pa je odklanjal darove in jih učil zastonj. Pa se godci vse do danes niso naučili čudovite Martinove pesmi in se je ne bodo nikoli. Samo velikanovemu sinu Martinu, otroku prirode, je bilo dano, da je prisluhnil mogočni himni vodopada do dna in si jo osvojil do kraja.

Slovenec, 18. februar 1934

 18.02.1934

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti