Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Starosti slovenskih planincev

   Železar

 

 08.03.1974

petek, 8. marec 1974, ob 12:00, Boris Štupar, ogledov: 753

Železar (1974): Ivanu Poharju v spomin

Šestindvajsetega junija letos bo minilo 87 let, odkar se je kajžarju Poharju v Podbrezjah rodil sin Ivan. Že prvo noč so planinske vile nasule novorojenčku v zibel planinskega in poljskega cvetja in ga sprejele v svoje varstvo. Še isto noč pa mu je iz zavisti hudobna vila podtaknila še trnje v zibelko. Ko je fant odrasel, doma ni bilo kruha za vse in moral je iti s trebuhom za kruhom. Že prva svetovna vojna mu ni prizanesla in še pozneje je moral nositi težko sivo suknjo. Šele ko je prišel na Jesenice in se zaposlil pri takratni Kranjski industrijski družbi v upravi posestev kot računovodja, je prosto zadihal. Že prej je bil navdušen planinec, ko pa je prišel na Jesenice, je bil najagilnejši odbornik planinskega društva in zaveden telesno-kulturni delavec. Svoji družini ni bil samo skrben oče, bil jim je svetovalec in vzor športnega delavca, ki je skoraj ves prosti čas posvetil planinstvu, telesni kulturi in čebelarstvu. Kljub temu, da ni bil ravno najbolje plačan uradnik pred vojno, je vse svoje otroke poslal na srednje in višje šole. Druga svetovna vojna je bila za njega usodna. Bil je na listi »intelektualcev«, ki so bili napoti jeseniški »peti koloni« in divjemu okupatorju. Z družino vred je bil preseljen v Srbijo in s trnjem je bila posuta ta pot! Toda njegova močna nrav in ljubezen do naših gora, ga je ohranila. Vrnil se je nazaj pod Karavanke in Mežakljo, se vključil v delo in novo življenje in postal zopet planinec. V obnovljeni planinski organizaciji je vodil kot predsednik jeseniško podružnico PD nekaj let, bil je tudi njen blagajnik in tajnik. Za njegovo delo je bil odlikovan z državnim odlikovanjem — red dela s srebrnim vencem, s srebrnim in zlatim znakom PZS in zlatim znakom PSJ. Bil je proglašen za častnega člana PD Jesenice in lani ob 70-letnici Gornjesavskega planinskega društva dobil najvišje planinsko priznanje na Gorenjskem. Ko je bila proslava obletnice jeseniškega planinskega društva na Golici pred tremi leti, jo je kot 83-letni obiskal in se vesel z mladimi planinci na vrhu Golice pogovarjal, kako so se nekoč potegovali za Kadilnikovo kočo na Golici in še bolj za kočo pod Golico. Današnja mladina je vedno poudarjal, mora misliti na novo kočo na Golici.
Prišla pa je noč 21. februarja 1974 in planinske vile so zopet pripravile cvetje — bili so to telohi izpod Karavank, ki so jih položile v krsto, v kateri bo za večno počival njihov varovanec. In v soboto, 23. februarja 1974 so ga njegovi številni prijatelji spremljali na njegovi zadnji poti na dobravsko pokopališče. V slovo so se samo za trenutek v prazničnem oblačilu pokazale ožarjene Karavanke, ko je njihovega oboževatelja sprejela k sebi črna gruda. Planinski starosta Ivan Pohar je umrl — toda v srcih planincev in njegovih dragih — živi kot svetel lik moža še naprej. Slava njegovemu spominu.

Planinsko društvo Jesenice
Železar, 8. marec 1974

 

eXTReMe Tracker