Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 26.09.1988

  26.09.1988


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: Irma Kočar


Fotografije iz smeri Riba v Marmoladi so iz arhiva Benjamina Ravnika. Dodane 10. febraurja 2014, skici 1. marca 2015

 

 

ponedeljek, 26. september 1988, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 3841

Delo, Šport: ... Ravhekar in Ravnik uspešno splezala Ribo v Marmoladi

Za najtežjo smer Dolomitov sta potrebovala 22 ur - Mešanica zahtevnega prostega in nevarnega tehničnega plezanja
KRANJ - Leta 1981 sta češkoslovaška plezalca Koller in Šustr splezala prvenstveno smer v južni steni Marmolade v italijanskih Dolomitih in takrat njunemu vzponu ni bilo posvečeno toliko pozornosti, kot bi si to zaslužila. Toda s prvimi poskusi, da bi Ribo, kot se smer imenuje, ponovili, je cena tega vzpona čedalje bolj rasla. Danes velja Riba za najtežjo smer v vseh Dolomitih.
Matjaž Ravhekar in Benjamin Ravnik (oba AO Jesenice) sta ena izmed redkih navez, ki so to veliko smer v steni Marmolade uspešno splezali. Gre seveda za prvo jugoslovansko ponovitev in najboljši vzpon naših plezalcev v Dolomitih. Če si ogledamo osnovne podatke o smeri, potem vidimo, da je visoka 850 metrov, ima 37 raztežajev, ocena je VII, A3+, veliko je plezanja s hudičevim krempeljcem, zavrtanega ni prav nobenega svedrovca, varovanje je na nekaterih mestih zelo slabo, tako da je padec možen do 20 metrov, V glavnem vsi ponavljalci v smeri bivakirajo, najhitreje pa so jo do sedaj ponovili v 10 urah. Zanimivo je tudi to, da ima smer ob sicer redkih ponovitvah, tudi že zimski vzpon. Z opombo seveda, da v steni najbrž ni povsem zimskih razmer, kajti obrnjena je proti jugu. Dve zimi nazaj so jo v petih dneh ponovili Italijani Giordani, Zenatti in Cipriani. Tudi povsem prosto ponovitev so že opravili, in sicer lansko leto znani Heinz Mariacher, ki je sicer Ribo tudi prvi ponovil. Mariacher je najtežja mesta v prostem plezanju ocenil 7b+ (okoli IX po UIAA).
Ravhekar in Ravnik (približno pred letom dni sta v tej steni ponovila tudi Moderne čase, VII/VII+) sta v smer vstopila 11. t. m. in po 12 urah plezanja sta prišla do votline, ki ima obliko ribe (odtod tudi ime smeri).

Napela sta še raztežaj nad tem mestom, potem pa nadaljevala naslednji dan. Do roba stene je bilo potrebnih še nadaljnjih 10 ur plezanja. Ključ smeri pravzaprav predstavlja osem raztežajev (štirje so pod Ribo, štirje pa takoj za njo), v katerih so z zahtevnimi mesti prostega plezanja (VI+, VII) menjavajo zelo težki tehnični detajli, prevladuje pa plezanje s pomočjo hudičevih krempeljcev. Nekoliko manj zahtevnih je prvih devet raztežajev, zadnjih 15 raztežajev pa se težave gibljejo le še od III do IV+. Matjaž Ravhekar in Benjamin Ravnik sta za prvo jugoslovansko ponovitev Ribe in za naš najboljši dosežek v Dolomitih potrebovala 22 efektivnih ur plezanja.

Iz Marmolade se preselimo v severno steno Malega Koritniškega Mangrta, ki ima od 10. t. m. še eno smer več. Po stebru levo od Piussijeve smeri (Desni Piussi) sta jo speljala Pavle Kozjek (AO Matica) in Slavko Svetičič (AO Idrija). Prvi raztežaj je skupen z levim Piussijem, potem pa gre do roba stene v samostojni črti. Največje težave so v srednjem delu stene, kjer je steber previsen. Težave sta ocenila VI+, kratke odseke tehnike, ki se pojavljajo le v treh raztežajih, pa z A2. Za 800 metrov visoko smer K2 special, kot sta jo imenovala, sta rabila 9 ur.
Že naslednji dan sta bila spet skupaj, in sicer v triglavski severni steni. Kot druga sta ponovila Pandorino skrinjico v zahodnem delu stene. Po njunem mnenju gre za eno od lepših smeri v naših stenah, pokvari jo le nekoliko krušljiv izstop iz glavnih težav. Prav v tem delu sta po vsej verjetnosti splezala okoli tri raztežaje variante. Težave sta ocenila VI in enkrat tehnično v izstopnem delu.

V steni Dolgega hrbta sta že 28. avgusta Drago Frelih in Janez Rant (oba AS Železniki) najbrž kot druga ponovila Triangel (kratko mesto VII-, sicer lažje), 11.t. m. pa sta v isti steni verjetno kot prva naveza ponovila smer Indijsko poletje z oceno VI+.
Jože Uršej (AO Jesenice) in Slavko Klinar (AO Gorje) sta v Marmoladi (vstopila sta istega dne kot Ravhekar in Ravnik v Ribo) 11. t. m. ponovila Vinatzerjevo smer.
Benjamin Ravnik je dobra pol meseca pred odhodom v Dolomite v Šitah plezal skupaj z Andrejem Babičem Steber Šit. Ravnik je smer splezal prosto v prvem poskusu.
V isti steni Berislav Mokos in Dalibor Vlatkovič (AO Željezničar Zagreb) opravila prosto ponovitev smeri JLA.
Za konec tega pregleda vzponov v velikih stenah pa še novica iz Mangrta. Gorazd Zrimšek in Marko Belingar sta po Desnem Piussiju v Robu nad Zagačami plezala novo smer, v bistvu gre za več variant Leve smeri. Višina stene je 450 metrov, težave v teh variantah pa se gibljejo od V do VI-.

TOMO ČESEN

Začetek kranjskega festivala
Interfilm je pripravil že dvanajsti pregled športnih in turističnih filmov
S pozdravnimi besedami predsednika Telesno kulturne skupščine Slovenije Andreja Brvarja bo nocoj v kranjskem kinematografu Center namenil svoje prve korake do gledalcev 12. mednarodni festival športnega in turističnega filma.
Dvanajst bienalnih let je skoraj četrt stoletja. Kranj se je s svojim Interfilmom vpisal vanj kot zgovoren pričevalec razvoja, ki ga je športu in turizmu namenjeni film doživel v tem obdobju. Razlike so velike: namesto reportaže, namesto hvalnice trenutnemu dosežku nastajajo športniške študije o naravnost trmasto osebnostnih prizadevanjih, namesto kulinarike res celovito, s poudarkom na kulturi tradicije in življenja obdelani turistični filmi.
Izbor filmov je bil širok, z 92 filmi se je priglasilo 23 filmskih dežel. Selekcija pa je vselej neusmiljena: v uradni spored festivala je izbrala 43 filmov. Po sporedu prvega večera lahko ocenimo, da je ravnala pošteno. Sicer pa bo o tej presoji dobila zadnjo besedo žirija, ki jo (kot predsednik) sestavljajo jugoslovanski režiser Dejan Sorak, češkoslovaški režiser Milan Černak, naš kolesar Bojan Ropret, švicarski kritik Heinz Schwab in koroški smučarski skakalec Hans Wallner.
Uradnemu sporedu festivala bo dodanih še nekaj zanimivih akcij: otroci bodo okrasili izložbe in pločnike, strokovnjaki pa bodo povabljeni na srečanje našo turistično video produkcijo. V tem pogledu bo zanimivo poznavanje in presojanje naših turističnih video filmov v sredo. Bolj perečo temo pa bo že v torek odprl posvet o športni medicini - med vrhunskim športnikom in rekreativcem, ki bo zajel široko področje od pravilnega prehranjevanja do mesta zdravil in pomagal v športu.

STANKA GODNIČ

Futura je za Rehbergerja četrta letošnja desetka
Srečo Rehberger opravil peti vzpon v Futuri, ki je imela v začetku oceno 8b - Avstrijec Horhager je oceno znižal

KRANJ - slabih 20 metrov visoka smer Futura v izredno gladkih ploščah Toblina je najtežja smer v stenah okoli Arca v Italiji. Roberto Bassi, ki je opravil prvi vzpon, ji je dal oceno 8b (po UIAA je to X). Po prvih dveh ponovitvah (opravila stajo Italijana Larcher in Manica) je ocena ostala nespremenjena. Toda le do Gerharda Horhagerja.
Ta izvrstni avstrijski plezalec je Futuro ponovil sredi poletja in na splošno presenečenje znižal oceno z 8b na 8a. Peti vzpon ima zdaj Srečo Rehberger, ki je vzpon uspešno končal 11. t. m. Pred tem je Futura od njega zahtevala več kot deset padcev na istem mestu. Potem je na tem ključnem mestu poizkusil drugačno kombinacijo in uspeh je sledil takoj nato v prvem poizkusu. Mnenje Rehbergerja je, da si Futura zasluži oceno vsaj 8a+ (X-), v primerjavi s Sortiligo (8b), ki jo je Rehberger splezal v francoskem Cimai, pa je Fortuna res lažja.
Za Rehbergerja je bila to letošnja že četrta smer desete stopnje. Prva je bila Sortiliege (8b), potem dve po 8a v Finkensteinu in zdaj še Futura v Toblinu.

V okolici Arca je bil uspešen tudi Marko Lukič. V Superfinalni smeri, ki je bila na sporedu tekmovanja v Arcu leta 1986 mu je pravzaprav za las zmanjkalo, da mu ne bi uspel vzpon na pogled. Smer ima namreč oceno 7c+ (IX+). Lukič jo je potem splezal takoj v naslednjem poskusu. Z rdečo piko je ponovil tudi smer 007 v Toblinu, ocenjena pa je 7b+ (IX). Oba vzpona je opravil 8. t. m.

Iz Arca se preselimo v francoski Verdon. Tam je Uroš Grilc (AO Črnuče - PD Špik) splezal smer Farci per la, ki ima visoko oceno 7c (IX/ IX+) in se odlikuje po vzdržljivostnem plezanju v navpični steni. Dolga je celih 30 metrov. Poleg te je ponovil še dve z oceno 7a (VIII) in eno 7a+ (VIII+). Aljoša Hribar pa je v Verdonu ponovil smer z oceno 7a+. Potem je sledil jug Francije, in sicer stene Cimai. Grilc je ponovil Paradis perdu z oceno 7b+, zraven pa še dvakrat 7a. Hribar pa je poleg ene smeri 7a splezal še eno 6c na pogled. Turneja je bila končana v italijanskem Finalu. Tam je Grilc uspešno splezal še smer Frank Zappa z oceno 7b (IX-).
Poleg uspešnih vzponov v tujih centrih športnega plezanja, je bilo nekaj dobrih dosežkov opravljenih tudi doma. V steni Močilnika pri Vrhniki je Rok Kovač že pred tedni preplezal Sivo Tilijo. Smer je na obeh straneh označena s črto, kajti Sive Tilija, kot je bila prej, zdaj ni več. Prvotna verzija Sive Tilije je namreč zajemala še stope in oprimke od Tilije, zdaj pa so te možnosti omejene.

TOMO ČESEN

Za pokal »Bela 88« vse po načrtih
Organizatorjem letošnjega drugega tekmovanja v športnem plezanju v Sloveniji gre vse kot so si začrtali. Alpinistična odseka Nova Gorica in Vipava skupaj z vodjo tekmovanja Petrom Podgornikom obljubljata, da bo do 15. oktobra vse nared. Takrat bo začetek dvodnevnega tekmovanja v stenah Bele nad Vipavo.
Ob tem naj spomnimo vse tiste, ki se bodo tekme udeležili, da je zadnji rok prijav 3. oktober. Do tega dne je treba na naslov Peter Podgornik, Gradnikovih brigad, 29, Nova Gorica poslati poimenske prijave skupaj z dokazilom o plačani startnini, ki znaša 10.000 din.

T. Č.

V El Capitanu se je smrtno ponesrečil Dragan Rogič
V torek 20. t.m. ob 18. uri po lokal nem času, se je med spustom z vrvi v steni El Capitana (Yosemiti, Kalifornija) smrtno ponesrečil 28-letni Dragan Rogič, član zagrebškega AC PDS Velebit.
Dragan je prišel na šolanje v Zagreb iz Kosjeriča v zahodni Srbiji. Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1979. Ob njem je gojil še kros, triatlon in kolesarstvo. V alpinističnih vrstah je prav zato močno odjeknila njegove solo ponovitev Klina, prosta Utopije in še nekatere, kar je opravil med letošnjim srečanjem v Paklenici, čeprav je že prej večkrat presenetil. npr. s solo ponovitvami v Brenvi, ko je bil kot začetnik na ledeniškem tečaju. Letos je uspešno in zelo veliko plezal s tovariši. V ZDA je z Borisom Čujičem, Srečkom Mejičem in Slavico Stojakovič ponovil 40 smeri, več kot pol jih je bilo VIII. stopnje, nekaj tudi IX. V El Capu, kjer so načrtovali še finale v veliki steni, pa je omahnil. Do nesreče pa je prišlo med spustom na mesto za bivak.
Dragana se prijatelji ne spominjajo le kot odličnega plezalca, bil je - pravijo - tudi izjemen človek, neverjetne volje ob tem pa blage narave.

FRANCI SAVENC

Patagonija se (spet) draži
Iz Argentine javljajo, daje Narodni park objavil pravila, ki bodo kar precej prizadela tuje odprave v njihov del Patagonije. Vpeljali so namreč vstopnino, ki je za alpiniste 150 dolarjev, turisti in Argentinci pa bodo morali plačati po 15 dolarjev. Pomembno je tudi določilo, da je odslej prepovedano kuriti z drvmi: s seboj bo torej potrebno vzeti petrolej ali plinske bombice! In smeti bo potrebno prinašati čuvajem, ki jih bodo sežigali

Riso Patron
Še zadnja velika gora Celinskega ledu (Patagonija) je razdevičena, poročajo iz Argentine. Casimiro Ferrari je o svojem vzponu pripovedoval v Buenos Airesu, vzpon pa je opravil julija. Podrobnosti sicer še niso znane, le to, da so vzpon opravili s pacifiške strani, iz fjorda Falcon. O tej gori se je že veliko razpravljalo. Na njo so mislili in tudi poskušali: naš rojak Jure Skvarča, Fonrouge in Comesana, menda celo že Manolo Puentes.

ALPINISTIČNE NOVICE

Tibor Sekelj in gore
Pred dnevi je v Subotici umrl raziskovale in pisec Tibor Sekelj. Čeprav je bil v planinskih krogih dobro znan, vsaj kot avtor knjige Vihar nad Aconcaguo, se le redki zavedajo, da je imel kar 16 let, v obdobju 1944-60 tudi jugoslovanski višinski rekord. 13. februarja 1944 se je prvič povzpel na Aconcaguo (6960 m), najvišji vrh obeh Amerik, 25. februarja naslednje leto pa še drugič.
Čeprav se ni čutil alpinista v pravem pomenu besede, je rad pripovedoval, da je na svojih številnih popotovanjih bil kar pogosto v gorah in da je precej tudi planinaril. 1947 je raziskoval Patagonske Ande, povzpel se je na Kilimandžaro (5895 m), najvišji vrh Afrike, precej časa je prebil v Nepalu (in napisal knjigo Nepal odpira vrata) ... bil je tudi na našem Triglavu in še mnogokje.

F. S.

Jubilejno srečanje alpinistk
Letos je bilo od 21. do 28. avgusta jubilejno, že 20. srečanje alpinist RHM. Srečanja v švicarskem mestu Göschenen, so se udeležile tudi naše alpinistke.
Naša nekdaj odlična plezalka Nadja Fajdiga, ki je RHM ostala zvesta od njegove ustanovitve pa do danes, je na zaključni slovesnosti v Engelbergu prejela posebno priznanje. Poleg nje so bile na srečanju tudi Ines Božič (Obalni AO), Mariča Frantar (AO Rašica), Alenka Jamnik (AO Rašica) in Meta Podbreznik (AO Celje). Sreče z vremenom sicer niso imele veliko, zadnji dan srečanja pa je vendarle posijalo sonce. Vse štiri so tako uspele splezati dve smeri v 300 metrov visoki steni Schöllenen blizu Göschenena. Amatörwäg ima oceno VII+, medtem ko so težave v Geburt-stagwäg še nekoliko večje in ocenjene VII+. Sicer pa je celotno področje prepredeno s smermi, ki se odlikujejo po odličnem granitu. Göschenen je dosegljiv iz Milana prek Coma, Lugana in St. Gottharda ali pa prek Avstrije.
Na srečanju so sklenili, da se bodo alpinistke naslednje leto srečale v Angliji, leta 1990 pa v češkoslovaških peščenjakih.

T. Č.

Andršpachski festival spet mimo nas
Tudi festival alpinističnega filma v Adršpachu je mimo. Tisti, ki so ga obiskali, pravijo, da združuje sedaj že skoraj vse, ki se ukvarjajo z gorniškim filmom (vsaj v Evropi), pa tudi videom. Najboljši so bili francoski, vse skupaj so snemali češkoslovaška in italijanska TV in - vreme je bilo fantastično, idealno za plezanje. Bilo pa je tudi nekaj uspelih prireditev; zanimiv »diašou« o svojih štirih osemtisočakih je pripravila Wanda Rutkiewicz (to zimo se odpravlja na Kangčendzengo).
Organizatorji že od vsega začetka posebej vabijo tudi jugoslovanske alpiniste, toda razen enega planinsko- turističnega obiska doslej niso doživeli odziva. Če že nimamo primernih filmov in videa (?), bilo primerno tja poslati vsaj kakega vidnega predstavnika z diapozitivi, navezo ali dve dobrih plezalcev.

Iz AO Mosor
AO Mosor je priredil alpinistično šolo, ki je splitski alpinizem okrepila s 15 novimi pripravniki. Toda poznavalci ob tem vseeno opažajo, da se mladi vse bolj »zapirajo« v plezališča, največ v Marjan, v Alpe zaidejo bolj poredko. Toda ne vsi. Stipe Božič ob domačih »sedmicah« še vedno najde čas tudi za kaj drugega. Poleti je bil v Zermatu, toda po vzponu na Mt. Roso mu je načrte v Matterhornu prekrižalo vreme. Tudi v Chamonixu ni imel posebne sreče; z Gregovom pa je le ponovil Frendojevo v Midiju, čeprav ju je pri tem skoraj zamedlo.

Tretjič na Baturi
Odprava pod vodstvom Mloteckega je postavila nad baznim taborom (4000 m) še tri višinske (4700, 5800 in 6200 m), predno so bili pripravljeni za ponavljanje Kolmčlerjeve (1983) ali Avstrijske smeri na Batura I (7795, morda tudi 7785 m). 6. julija so se zaključnega vzpona lotili Zygmunt A. Heinrich, Pawel Kubalski in Nemec Volker Stallbohm. In - po treh bivakih, nad tabori so namreč plezali na alpski način - 13. julija so bili na vrhu. Bil je to tretji pristop (prvi pripada Nemcem, oz. Bleicherju in Oberhoferju, 1976).


Spomin na zaslužne gornike
V septembrskem Planinskem vestniku o Jakobu Aljažu in Henriku Tumi - SPD Trst je dobilo dovoljenje za vzpon na Everest

LJUBLJANA - Uvodnik letošnje devete številke Planinskega vestnika je zopet delo Toneta Strojina in je posvečen 130-letnici rojstva Henrika Tume. Vendar se avtor ni lotil orisa njegove življenjske poti, temveč je duh tega velikega gornika in politika, največ s pomočjo retoričnih vprašanj, skušal povezati s sedanjostjo.

Strojin opozori na nekatere slabosti današnjega gorništva, kot so dokajšnja nemoč, ali kot sam ugotavlja, utrujenost planinske organizacije, posledice množičnega zahajanja v gorsko naravo in celo politizacija planinstva. Prav tako ugotavlja, da tudi današnje planinsko pisanje ni več takšno kot včasih, saj se sprašuje, ali nam slovenske gore po Kugyju, Avčinu, Lipovšku in drugih res nimajo nič več povedati? Izjava bo morda izzvala nasprotujoča mnenja, manj (morda) trditev, da bi po Tumovem delu Pomen in razvoj alpinizma težko našli kaj primerljivega, gotovo pa bo veliko več pristašev imela avtorjeva želja, naj omenjeno knjigo ponatisnejo, oziroma jo predstavijo tudi na nemško govorečem področju.
Vendar se bo ob vsem tem klicanju Tumovega duha, vsaj bolje obveščeni bralec morda vprašal, zakaj ni niti omenjen predlog o pripravi tako imenovanih Tumovih srečanj, o katerih se je pred leti v naši planinski srenji toliko govorilo, namenjena pa bi bila prav aktualnim problemom slovenskega gorništva.
Na Jakoba Aljaža, vrlega slovenskega domoljuba, vnetega ljubitelja planinskega sveta in vztrajnega graditelja večine triglavskih planinskih bivališč smo Slovenci, najbolj pa krajani Dovjega in Mojstrane, kjer je deloval kar 38 let, upravičeno lahko ponosni. Slednji se mu bodo ob stoletnici prihoda v osrčje triglavskega kraljestva zahvalili na dva načina. Postavili mu bodo spomenik (nad magistralno cesto Jesenice-Kranjska Gora) v dovškem župnišču pa so že odprli Aljaževo spominsko sobo, ki jo bodo, kot je v Vestniku zapisal Ivan Jenko, sproti dopolnjevali. Mihael Kersnik, avtor prispevka, ki govori o postavitvi spominskega kipa, med drugim omeni, da bo veličasten, tri metre visok spomenik izdelal znani beograjski kipar Nebojša Mitrič. Zanimivo je, da se je umetnik odrekel honorarju, kljub temu pa bodo morali krajani v ta namen zbrati okrog 25 milijonov dinarjev.
Janez Bizjak je poleg že omenjenega uvodničarja eden izmed najzvestejših sodelavcev našega osrednjega planinskega glasila. Njegovi prispevki so večinoma ubrani na temo varstva gorskega sveta in vedno so dovolj konkretni, informativni, kritični in aktualni. Tokrat so objavljeni odlomki njegovega referata z evropske konference o stanju in o problematiki okolja v Alpah, ki je bilo konec junija v švicarskem mestecu Lindau. Bizjak se je v svojem poročilu osredotočil na probleme kot so škodljiv vpliv planinskih domov na izvire pitne vode v dolinah, onesnaževanje zraka z nizkimi letalskimi preleti Alp in negativne posledice uporabe umetnih gnojil ter melioracije travnikov in pašnikov v sredogorju. Na koncu referata opozori, da so doslej na žalost prevladovali interesi, ki so alpske predele uničevali ter poudaril, da bodo varovalni ukrepi uspešni edinole takrat, ko bodo dobili tudi podporo domačega prebivalstva.
Septembrski Vestnik predstavlja še dva gornika častitljive starosti. Osemdesetletnega Franca Novaka oriše Ciril Praček, pogovor z najstarejšim udeležencem letošnjega železarskega pohoda na Triglav, 83-letnim Ivanom Česnikom pa je napisala Ivanka Korošec. (Ta intervju je omenjena avtorica že prej objavila tudi jeseniškemu Železarju.)
Prezreti ne smemo tudi zapisa o 86- letni Lizi Tišlarjevi, ki je morda najstarejša slovenska majerica, saj na tržiških planinah planšari že polnih 72 let. Prispevek o njej je pripravila Marija Bocak-Kalan.
Marsikoga bo presenetila novica, da je nepalsko ministrstvo Slovenskemu planinskemu društvu iz Trsta odobrilo prošnjo za odpravo na najvišji vrh sveta, Mount Everest. Vest iz Nepala je presenetila tudi tržaške planince, saj je do te drzne zamisli, kot piše urednik Vestnika, pravzaprav prišlo iz šale. Vseeno zdaj tržaški planinci resno razmišljajo o tej odpravi, ki naj bi odšla na pot čez dve leti. K sodelovanju nameravajo pridobiti tudi nekatere vrhunske alpiniste dežel, ki jih združuje delovna skupnost Alpe-Jadran. Za sedaj menda lahko računajo tudi na slovitega Kammerlanderja, pridružil pa se naj bi jim tudi Silvo Karo. Novica je skorajda senzacionalna, vendar verjetna in upajmo - tudi uresničljiva.

MATEJ ŠURC

Oznake: ALP, AN, PrV, PV
eXTReMe Tracker