AR 4/1980 - Jure Ulčar: Čedalje več ljubiteljev gora svoje vtise iz narave beleži ne le na barvni in črno-beli film ...
... in slike vseh vrst fotografskih formatov, temveč si zaradi naraščajočega standarda omisli tudi filmske kamere, v glavnem formata »super 8«, včasih pa tudi s 16-milimetrskim filmom.
Eden takih vnetih amaterskih ljubiteljev narave je tudi Andrej Veličkovič, katerega kratkometražni prvenec z naslovom »Samotna pot« smo si pred kratkim lahko ogledali na sporedu ljubljanske televizije.
Filmu samemu se sicer pozna, da ga je zrežiral in posnel amater, ki se je poleg amaterskih; začetniških problemov moral otepati tudi časovne stiske in težav z vremenom, vendar nas že sam njegov nastanek postavi pred osupljivo vprašanje: koliko planinskih oziroma alpinističnih filmov pa smo Slovenci sploh že posneli (razen seveda odpravarskih)? Mar smo res prisiljeni odgovoriti z besedo: nobenega?
Pustimo raziskovanje o naslednikih filmov »V kraljestvu zlatoroga« (1931) in »Triglavske strmine« (1932) komu drugemu in si raje čisto na kratko oglejmo Veličkovičev film. »Samotna pot« traja približno dvajset minut in je vsebinsko razdeljena na dva dela, ki pa se med seboj lepo dopolnjujeta in se izkažeta na koncu kot dokaj homogena celota. Prvi del prikaže gledalcu svet pod gorami, poln idilike, čudovitih trenutkov in naravnih lepot. Gore so temu svetu le odmaknjena, navidez nedostopna kulisa, ki je človeku morda nekolikanj nasprotujoča in celo sovražna. Pa vendar, dolinski svet homo sapiensu ni dovolj. Dokaz: drobna stezica, ki jo je iz kdo ve katerega razloga v stoletjih svojega bivanja uhodil prav do strmih sten, stezica, samotna pot, ki veže življenja polno dolino s hladnim naročjem mrko zročih gora. Na to stezo postavi Veličkovič dva alpinista, človeka, ki hitita prav do tam, v tisto surovo, odmaknjeno goro. Njuna pot se zlagoma dviga, oži, včasih izgine, se spet pojavi, nato pa privede do stene. Tam se konča. Od tod dalje vodi naprej drugačna, trša samotna pot. Pot, na kateri o človekovi nadaljnji usodi odloča droben oprimek, solidno zabit klin, harmonija mišic rok, nog in pa seveda zdrave pameti. Stena, ki se boči nad človekom, je preplezljiva centimeter za centimetrom, meter za metrom. Roke včasih mirno, včasih hlastno tipajo za oprimki, noge jim počasi, bolj zanesljivo sledijo. In ravno v sekundah plezanja se Andreju posreči, da obdrži film na solidnem nivoju. Ne zaide namreč v ceneno in neokusno »grozljivko« s posnetki plezalca, ki bo »nad grozečim prepadom zdaj zdaj omahnil in potegnil tovariša za seboj v smrt«, kot to počne večina avtorjev alpinističnih filmov, temveč izpelje vzpon do konca brez alpinističnih osebnih »tveganj« in »kritičnih situacij«. Na vrhu se vzpon konča, plezalca si sežeta v roko in ostrmita ob čudovitem razgledu z vrha, ob katerem se konča tudi film, gledalcu pa prepusti dovolj možnosti za razmišljanje o vzrokih za hojo v gore. Prepusti mu, da si sam najde svoj vzrok za iskanje samotne poti, kajti kolikor nas je, ki hodimo v gore, toliko samotnih poti nam odkriva skrivnosti gora.
Glasbo za film (Pink Floyd) je za planinske filme že kar malo stereotipno, a še vedno solidno izbral Blaž Telban. Morda bi bilo v bodočnosti dobro pogledati še po drugih avtorjih (R. Wakeman, Tangerine Dream, J. M. Jarre), še bolje pa pokukati v zakladnico slovenske narodne glasbe. Film bi tako zvenel bolj naše, slovensko.
Odličen, čeprav včasih malce premehak tekst je napisal Danilo Cedilnik - Den, pri plezanju pa so sodelovali Stane Belak - Ničo Kregar in Vanja Matijevec.
Jure Ulčar
Alpinistični razgledi, št. 4., februar 1980
Upamo, da avtor s temle člankom ne bo ponovno spodbudil vroče, predvsem pa silno potrebne debate o tem, ali je bil prvi slovenski film iz leta 1931 ali morda oni iz leta 1932 (glej Nedeljske dnevnike iz leta 1977). Glede na navade naše ljube televizije, ki navadno »na splošno željo obeh gledalcev ponavlja res čisto vse«, priporočamo bralcem, da se poslužijo te možnosti.