AR 4/1980 - Iztok Tomazin: ... v našem alpinizmu

V vsaki plezalni tehniki, učbeniku alpinistične šole in podobni literaturi piše, kaj je prosto plezanje. Ena prvih stvari, s katero seznanjamo začetnike v alpinizmu, je ravno pojem prostega plezanja. Zato mi je težko razumljivo, čemu takšne nejasnosti pri razumevanju definicije in vloge prostega plezanja ter pojava tako imenovanega skrajno težavnega prostega plezanja v zadnjem času.

Kaj je prosto plezanje
Naj na kratko ponovim že znana dejstva: prosto plezanje je tisto, pri katerem plezalec za napredovanje (vzpenjanje ali sestopanje) v skali oziroma steni uporablja le svojo moč, znanje in naravne razčlembe (stope, oprimke, poči itd.) ali trenje, ki mu ga nudi skala. Vse vrste umetnih pripomočkov, na primer kline, zagozde, bonge, zatiče, kaveljčke itd. pa uporablja samo za varovanje, nikakor pa ne za napredovanje. Tudi počivanje oziroma visenje v klinih, stopanje ali prijemanje za kline, vrvni potegi in podobno sodijo k tehničnemu, ne pa k prostemu plezanju. Izvzeto je seveda morebitno visenje varujočega plezalca na slabih stojiščih, ker to ne služi neposredno napredovanju plezajočega.

Načelno se prosto plezanje na primer druge ali pa šeste in sedme stopnje prav nič ne razlikuje. Pleza se prosto, razlika je le kakovostne narave - drugačna je telesna in duševna obremenitev, nevarnost, strmina, izpostavljenost itd. Tega preprostega dejstva pa nekateri še niso ali pa nočejo dojeti. Po prvih prostih ponovitvah so nekateri naši znani alpinisti spraševali, ali je bistvo našega prostega plezanja oziroma prostih ponovitev v tem, da ne uporabljamo varovanja, da vrvi ne vpenjamo v kline ali da se za kline samo prijemljemo, ne uporabljamo pa lestvic in podobno. Kako nesmiselna vprašanja!

Načini, kakovost in količina varovanja ne določajo ali je plezanje prosto ali pa ne. Varovanje je pri prostem in tehničnem plezanju načeloma enako. »Klinofobija« in prosto plezanje nista neposredno povezana. Upam si celo trditi, da pri zahtevnih prostih ponovitvah uporabljamo boljše ali vsaj tako dobro varovanje, vpenjamo več klinov in delamo boljša stojišča kot pri večini drugih vzponov, čeprav tudi pri njih ne zanemarjamo varnosti. Samo tisti, ki je že plezal skrajno težka mesta v steni, na meji padca ali blizu nje, se zaveda, kako pomembno je dobro varovanje. Razumljivo pa je, da novejše gibanje prostega plezanja teži k temu, da bi v čim večji meri uporabljali take pripomočke za varovanje, ki ne poškodujejo skale. To so zlasti vse vrste zatičev, roglji in druge skalne oblice. Sredstva, ki zahtevajo uporabo kladiva (klini, zagozde itd.) naj se uporabljajo le tam, kjer brez njih ne gre.

Ocenjevanje pri prostih ponovitvah: zaenkrat so v evropskih stenah ocene od I do VII, lestvica, pa odprta navzgor. Te ocene se uporabljajo SAMO za prosto preplezana mesta oziroma smeri. Za tehnično plezanje pa so ocene od A 1 do A 4. Na prvi pogled zelo preprosto, toda v našem alpinizmu so glede tega še mnoge nejasnosti, nedoslednosti in napačna tolmačenja. Še vedno mnogi skušajo iskati kompromise ali pa se ne zavedajo ostre meje med prostim in tehničnim plezanjem. Znanih je mnogo primerov, kjer plezalci plezajo neko smer ali raztežaj prosto, na primer do stopnje V+, kar je težje pa preplezajo tehnično, raztežaj pa potem ocenijo na primer s VI ali VI, A 1. Do tega nimajo pravice. Ocena mora biti resnični prikaz težavnosti, ki so bile premagane posebej v prostem in posebej v tehničnem plezanju. Potrebno je pač tudi nekaj poštenosti - ocenimo to, kar smo plezali prosto, ne pa to, kar mislimo, da se lahko prepleza prosto. Zlasti to velja za prvenstvene vzpone, kjer je precej težje doseči na primer VI. stopnjo v prostem plezanju kot v neki drugi smeri, kjer so klini za varovanje že zabiti in so znane tudi približne težave in potek smeri.

Razumljivo je, da se pri prostih ponovitvah nekdaj tehničnih ali deloma tehničnih smeri lahko ocena precej zviša. Primer: namesto stare ocene VI,
A 2 je nova ocena na primer VI itd. To pa ni pravilo. V nekaj primerih iz naših sten se je že izkazalo, da je neka smer ocenjena na primer s VI, A 1 in podobno, v prostem plezanju celo lažja, na primer VI-, kar samo dokazuje nestvarnost prvotne ocene. Ocene pri prostih ponovitvah niso razred zase, niso močno znižane, kot domnevajo nekateri. Res da so nekoliko poostrene, v nižjih smereh bolj, v višjih manj, vendar ne odstopajo od težavne lestvice UIAA. VI. stopnja pri prosti ponovitvi je približno enaka VI. stopnji v pravih klasičnih prostih »šesticah«. Vsako realno ocenjevanje mora težiti k čim večji objektivnosti, še posebej važna je primerjava, težavnosti med različnimi smermi. Kot pri vsakem ocenjevanju pa so tudi pri prostih ponovitvah možne osebne razlike, pogojene zlasti z razpoloženjem in treniranostjo. Vsak izkušen in preudaren alpinist se lahko zaveda, da je osnovni namen ocenjevanja težavnosti smeri ali posameznih detajlov v čimbolj objektivnem prikazu težav, primerjalnost pa je osnovna metoda in značilnost. Žal so danes še pogosti primeri odklonov na tem področju, deloma v smislu pretiravanja z višino ocene, predvsem pa (zaenkrat) neutemeljenega zniževanja ocen.

Pojem proste ponovitve: prosta ponovitev je vsak vzpon v katerikoli smeri, če je bil opravljen v prostem plezanju. Prosta ponovitev je absolutni pojem - neko smer lahko preplezamo samo prosto ali samo kombinirano (s prostim in tehničnim plezanjem). Tretje možnosti ni. Pri prostem plezanju ni kompromisov, ne moremo zamižati na eno oko in spregledati kakšen uporabljen klin in podobno. Za boljšo ponazoritev navajam oster, a značilen primer: če plezamo na primer 1000 metrov visoko smer in se med plezanjem na kakem težkem mestu enkrat primemo za klin in potegnemo navzgor (uporabimo ga za napredovanje), potem to ni več prosta ponovitev. Tak vzpon lahko označimo kot poskus proste ponovitve z uporabo tehnike na enem, dveh ali več mestih - kolikorkrat smo jo pač uporabili.

Prva prosta ponovitev: to je v stilu prostega plezanja opravljen prvi vzpon po neki smeri, ki je bila do tega vzpona plezana pretežno ali vsaj z delno uporabo tehnike, to je tehničnih pripomočkov za napredovanje. Pri naslednjih prostih vzponih gre potem za drugo, tretjo itd. prosto ponovitev.

Kljub navidez zelo strogim zahtevam pa pri prostem plezanju ne gre za uveljavljanje dogmatičnih pravil ali nekakšno plezalsko puritanstvo (strogost ali prenapetost), pač pa le za dosledno razumevanje in izvajanje točno opredeljenega pomena in smisla izraza prosto plezanje.

Prosto plezanje težkih smeri je tudi preizkus poštenosti in samodiscipline. V steni plezalca navadno nihče ne vidi, ali res pleza popolnoma prosto, zato mora biti pošten in iskren do sebe in do drugih. Ni sramota na težkem mestu uporabiti klin za napredovanje, če je mesto pretežko za trenutne sposobnosti plezalca. Lahko pride drugič, ko je bolje razpoložen in treniran, ali pa se zadovolji z dejstvom, da nečesa ni zmogel. Sramotno pa je uporabiti tehniko, na primer prijemati se za kline in se potem zlagati, da smo smer zmogli v prostem plezanju. Omenjena poštenost, lahko jo imenujemo tudi plezalski »fair play«, je zelo važna sestavina prostega plezanja. Pravi alpinist mora imeti izoblikovale določene moralne nazore in norme, ki izhajajo iz morale alpinizma in zajemajo celotno alpinistično dejavnost, torej tudi prosto plezanje. Vsak alpinist se zaveda, kako velika je razlika med prostim in tehničnim plezanjem nekega mesta. Primer: če plezamo nek previs ali streho z lestvicami ali s potegovanjem (prijemanjem) za kline, gre ob dobrih klinih razmeroma za lagodno telovadbo, ki jo zmore tudi manj izkušen ali slabše pripravljen plezalec. Lahko pa je isti previs ali streha v prostem plezanju skrajno težaven, lahko zahteva od najboljšega ali odlično pripravljenega vrhunskega plezalca vse njegovo znanje in moči, ali pa je mesto celo nepreplezljivo v prostem plezanju.

Kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu
Prosto plezanje, proste ponovitve nekdaj tehničnih smeri in vsa druga dejavnost v zvezi z njimi (priprave in podobno) sodi in mora soditi v alpinizem. Zaenkrat pri nas še ne moremo govoriti o razvitem gibanju prostega, plezanja kot ga že imajo v mnogih drugih državah, vendar zanimanje in tovrstna dejavnost naraščata. Že sedaj moramo paziti, da se ne bo naše prosto plezanje izrodilo v plezalstvo - specializirano obliko športne dejavnosti, ki je osamosvojena, izolirana od alpinizma, in jo z njim povezuje le še ena osnovnih dejavnosti - plezanje. Dobro vemo, da se je po svetu to že dogajalo in se še dogaja. Značilni primeri so skalolazenje v Sovjetski zvezi, plezanje po balvanih (bouldering) v ZDA, plezanje v peščenjaku na Češkem in v Vzhodni Nemčiji itd. Položaj teh dejavnosti je danes jasen in uradno priznan: plezalci, ki se ukvarjajo na primer samo s skalolazenjem ali na primer samo s plezanjem v balvanih NISO alpinisti, njihova ozko usmerjena dejavnost ni alpinizem. To je zelo pomembno dejstvo in dobro se ga morajo zavedati tisti, ki se intenzivno ukvarjajo s prostim plezanjem, kot tudi tisti, kateri bi radi to dejavnost kritizirali.

Povsem nekaj drugega pa je poglobljeno ukvarjanje s prostim plezanjem v okviru alpinizma oziroma alpinistična dejavnost, ki je kvalitetno in kvantitetno obogatena s prostim plezanjem. In ravno za to si prizadevamo. Nekateri pa si naša prizadevanja napačno razlagajo in nam očitajo, da uhajamo v plezalstvo, da se odmikamo od alpinizma. Kaj je slabega v tem, če se hočemo do skrajnosti preizkusiti v stenah, gorah tudi s prostim plezanjem, solo vzponi itd. To predstavlja le najbolj izstopajoči del naše alpinistične dejavnosti. Ta dejavnost pa zajemo, prav vse: od turnih smukov, vzgojnega dela, opravljanja zimskih, lednih in kombiniranih vzponov, pa do čisto »navadnih« užitkarskih potepanj po gorskem svetu. Plezanje po balvanih, zidovih in krajših stenicah predstavlja, le skromen del v naši alpinistični dejavnosti. Ni nam samo sebi namen, pač pa predvsem priprava za zahtevnejše vzpone v gorah, ne glede na to ali gre za tehnično smer ali za prosto ponovitev.

Za boljšo ponazoritev navajam primer: dve navezi preplezata dolgo, težko smer v Julijcih, na primer Čopov steber. Prva naveza ga prepleza v »normalnem stilu«, to je tako, da v najtežjih raztežajih uporablja lestvice ali se prijemlje za kline. Vsak se bo strinjal, da je vzpon te naveze res alpinistični dosežek, ki je lahko v čast vsakemu alpinistu. Druga naveza pa prepleza isto smer popolnoma prosto. In sedaj vprašanje: je njen vzpon tudi alpinistični dosežek ali pa je zaradi čistega prostega plezanja po tem vzponu sama smer (na primer že omenjeni Čopov steber) zdrknila na nivo golega plezalskega problema, balvana oziroma, gužve, kot menda nekateri zaničljivo imenujejo balvane. Je vzpon, opravljen s prostim plezanjem alpinistično manjvreden? Vprašanje je otročje lahko in kdor vsaj malo pozna alpinizem, si bo odgovoril: preplezati neko smer prosto namesto tehnično, je vsekakor pomembnejši alpinistični in plezalski dosežek, kvalitetno je zahtevnejši, saj zahteva večje telesne in duševne napore, boljšo pripravljenost itd.

To vprašanje nas postavi v območje vrednotenja alpinističnih dosežkov in obenem postavlja nova vprašanja. Med njimi je eno najvažnejših in najbolj perečih: »Ali je kakovost alpinistične dejavnosti, zlasti plezanja lahko splošno merilo v alpinizmu? Ali lahko alpinista vrednotimo predvsem ali samo po tem, kako težke smeri pleza? Ali jo alpinist, ki lahko pleza VI. in VII. stopnjo zaradi svojih večjih sposobnosti več vreden in bolj pravi alpinist od tistega, ki mu sposobnosti, zdravje in podobno dovoljujejo plezanje največ V, stopnje?« Mislim, da je odgovor kratek, jasen in utemeljen: »Ne.« Pri presojanju človeka kot alpinista je najvažnejši njegov odnos do gora - koliko mu gore pomenijo, koliko zna živeti z njimi in zanje. Vse ostalo, tudi kakovost njegovih plezalskih in drugih sposobnosti na lik-alpinista vsekakor tudi vpliva, vendar je ta vpliv drugotnega pomena. Tega se moramo zavedati tako »ekstremisti« kot tudi pohlevnejši alpinisti. Obsojanja vredno je zaničevanje manj sposobnih alpinistov, »šodrovcev«. Ko jih ocenjujemo in cenimo kot alpiniste ali nealpiniste, se vprašajmo najprej po vrlinah in lastnostih, ki so bistvene v alpinizmu, šele nato jih ocenjujmo s stališča plezalnih in drugih sposobnosti.

Ob rastočem zanimanju za prosto plezanje in druge novejše pojave v našem alpinizmu obstaja možnost, da bi se nekatere oblike začele izdvajati oziroma osamosvajati od alpinizma. Alpinisti kot posamezniki in naša alpinistična organizacija kot celota si moramo prizadevati, da do tega ne pride. Kakršnekoli specializirane oblike plezanja, na primer skalolazenje ali plezanje po balvanih, skratka plezalstvo, ne smejo postati same sebi namen, saj je njihovo mesto v alpinizmu. Bodo naj le drobec v pestrem mozaiku alpinizma. Verjamem, da se lahko vsaj nekaj časa vztraja pri alpinistični dejavnosti tudi ob primarni vzpodbudi dejavnikov, ki nimajo dosti zveze s »klasičnimi« nagibi pravega gorništva. Na primer izrojene pustolovstvo, ekshibicionizem, častihlepje, ostro izraženi športni nagibi in podobno. Vsak alpinist, ki razmišlja o svojem početju, si lahko z nekaj iskrenosti seveda, pride na čisto, ali je res pravi alpinist (»z dušo in telesom« so rekli včasih), ali pa je le omejen plezalec ali zapečkar, ki mu skala, stene in gore pomenijo le predmet plezalske dejavnosti in zadovoljevanja športnih in podobnih motivov, alpinizem pa mu pomeni le »dobro druščino« za razpravljanje o svojih naj-naj-dosežkih, za popivanje ali kaj podobnega.

V zadnjem času se pojavljajo tudi razne »modne muhe«. Vsesplošno »frajerstvo« zajema vse od trakov v laseh namesto čelad, pa do hujših oblik kot so pomanjkanje previdnosti, zanemarjanje varnosti, precenjevanje zmogljivosti, zaničljiv odnos do lažjih smeri in podobno. Ti pojavi nimajo mesta ne v alpinizmu ne v prostem plezanju. Naša vzgojna alpinistična dejavnost jih bo morala v prihodnje bolj energično zatirati. Toda najprej moramo stvari postaviti na pravo mesto. Pričujoči članek poskuša to na primeru prostega plezanja.

0 smislu poglobljenega ukvarjanja s prostim plezanjem je morda celo odveč razpravljati. Če lahko govorimo o etiki (teoriji) in alpinistični morali (praksi), potom ima v njej pomembno mesto človekov odnos do gora, zlasti pa način prisvajanja gorskega sveta oziroma alpinistove dejavnosti v gorah in drugod. Pri neposrednem soočanju človeka z goro (steno), to je pri plezanju, je najbolj pošteno in moralno utemeljeno prosto plezanje - ko je plezalec vezan predvsem ali pa same na svoje telesne in duševne zmogljivosti. Vsakršna uporaba tehničnih pripomočkov zlasti za napredovanje, vsaj nekoliko razvrednoti vsak vzpon, saj ga olajšuje, včasih celo bistveno. Razmerje človek - gora ali plezalec - stena se pomembno spremeni v človekovo korist. Kar je v najbolj naravni obliki gibanja v skali - prostem plezanju nemogoče ali zelo težko dosegljivo, postane z uporabo tehnike mogoče, vendar za določeno ceno. Nekaterimi se zdi ta cena nepomembna, nekakšna lepotna napaka, drugi pa se je zavedamo.

Na koncu pa še nasvet vsem, ki imajo namen kritizirati pojave v našem alpinizmu (tudi prosto - plezanje): »Preden hočem neko stvar kritizirati, jo moram dodobra spoznati. Torej moram kot pravi alpinist odlično poznati alpinizem. Moram pa se tudi vprašati, zakaj bom kritiziral - zaradi osebnih pobud, nesimpatičnosti določenega pojava, nerazumevanja itd. ali pa zaradi nečesa drugega. In če gre za nekaj drugega, se lahko zberem, razmislim in napišem kritiko, po možnosti konstruktivno.«

Iztok Tomazin
Alpinistični razgledi, št. 4., februar 1980