AR 4/1980 - Bine Mlač: Paul Preuss (1886 - 1913)
Bilo je veliko nemško govorečih plezalcev, ki so neprestano zavračali uporabo klinov in to upravičeno, če sodimo po njihovih pomembnih uspehih. Med temi je bil predvsem Paul Preuss. Rodil se je leta 1886 na Dunaju. Njegov oče je bil glasbeni profesor madžarskega rodu, mati pa Francozinja. Prvič je bil v gorah z 11 leti. Potem ko je leta 1912 zapustil Dunaj in odšel študirat v München, je doktoriral iz fiziologije rastlin. Želel je nadaljevati s študijem izkustvene filozofije in postati profesor.
Preplezal je 1200 smeri oziroma dosegel 1200 vrhov. 300 od teh smeri
je opravil sam, 150 vzponov je bilo prvenstvenih. Leta 1913 se je 27 let star ubil v Gosaukammu med plezanjem severnega grebena Nördlicher Manndlkogla; zadnjikrat so ga še videli na grebenu, deset dni kasneje so reševalci našli njegovo telo pod novozapadlim snegom ob vznožju stene.
Veliko plezalcev povezuje Preussa s tehničnim plezanjem, saj je danes veliko njegovih dolomitskih smeri dobesedno napikanih s klini, toda ti klini zagotovo niso bili zabiti med prvim vzponom, saj je Preuss vztrajno odklanjal uporabo klinov in vseh manevrov z vrvjo. V tem je videl nekakšen prestopek v plezalni etiki. Uporabo klinov je imel za nazadovanje v razvoju alpinizma. V času, ko so se plezalci oprijeli tehničnih pripomočkov, s katerimi so lažje premagovali »nemogoče« raztežaje, je Preuss podkrepil svoj način plezanja z množico fantastičnih solo vzponov. Največja senzacija je bil njegov nenavadni prvi vzpon po vzhodni steni Campanille Basso, 29. julija 1911. Smer so imeli za eno najtežjih in žal je bila ta ocena potrjena s smrtjo Pina Prattija, ki je poskušal opraviti prvo ponovitev, na katero je smer čakala 17 let!
S takimi dejanji kot so njegove smeri, ki jih je preplezal brez klinov, je s svojimi sposobnostmi kazal osupljiv pogum in obenem samozavest. V neverjetno izpostavljeni Campanille Basso ni uporabil niti vrvi za najnujnejše varovanje. V tej sezoni je s Paulom Rellyjem preplezal zanimivo 1000-metrsko severovzhodno steno Crozzon di Brenta. V istem letu sta nato Preuss in Relly obiskala tudi Tri Cine. Presenetila sta »prebivalce« koče Drei Zinnen s plezanjem po severni steni Male Cine (Cima Piccola). Plezala sta Fehrmannovo kaminsko smer in od odhoda pa vse do prihoda v kočo je minilo samo 8 ur. Naslednji dan, 6. septembra sta ob 15.30 uri zapustila koče in se zapodila v severovzhodno steno Cime Piccolissime (ocena V). Plezalca sta neverjetno hitro napredovala, enkrat po eni in drugič po drugi strani kamina, ki seka to steno. Preuss je briljantno vodil preko previsne stene. Svojo težo je zaupal najmanjšim oprimkom, Slučajno sta vstopila v kamin (sedaj imenovan »Preussova poč«) in na vrh »priplavala« v manj kot eni uri. Sestopila sta, ne da bi uporabila klin ali vrv za direktno pomoč in varovanje. Preuss je vedno govoril, da mora alpinist znati plezati navzgor ali navzdol brez pomoči klinov. Njegovi podvigi so bili tudi solo prečenje Sassolunga, Cinque Dita in Sassolevante v enem dnevu.
Dr. Günter Freiherr von Saar je velikokrat opazoval Preussa med plezanjem:
»Bilo je čudovito opazovati, kako je premagoval težke plezalne predele; kako je sistematično napredoval meter za metrom. Poskušal je vse mogoče, vendar se je vedno umaknil, če je bil preutrujen ali če se ni počutil dovolj varnega. Ves čas pa je z neverjetno natančnostjo lovil ravnotežje s svojim vitkim, lepo razvitim telesom.«
Preussov seznam vzponov je tako dolg, da ga je težko v celoti navesti. Čeprav ga imajo nekateri predvsem za skalnega plezalca, je opravil precej težavnih lednih vzponov v Ortlerju, v letu 1912 pa si je po srečanju, z Eckehsteinom izpopolnil ledno tehniko in obiskal Zahodne Alpe. Njegov podvig je dovolj vreden objave. 20. julija 1913 je z Ugom di Vallepianno preplezal južni greben in vzhodno steno Pointe Gamba v Aiguille Noire v Peuterreyu in 27. julija dolg in zanimiv greben Punte Innominate. Opravil je prvi dostop in smučarski spust z Gran Paradisa in prvi zimski vzpon na Monte Roso. Imel je v načrtu prečenje celotnega Peutereyskega grebena, kar je bilo opravljeno šele leta 1935. Le on je bil zmožen prikazati celotno in edinstveno zbližanje z gorništvom.
Za nas je težko, da bi ga oponašali ali da bi celo izjavljali, da je bodočnost razvoja njegov alpinizem. Vedno je plezal tako, da je življenje viselo na nitki in je vse počel na robu padca. Šele čas bo pokazal in razodel razumnost Preussove trditve, da tehnični pripomočki, kadar so nekontrolirani, vodijo k omalovaževanju čiste alpinistične veščine. V sedanjem plezalskem svetu se spet čuti težnja ki vodi k stilu Paula Preussa.
Preussove podvige je čudovito opisal že omenjeni dr. Günter Freiherr von Saar v članku, ki ga je objavil v Alpine Journalu:
Če upoštevamo, kako važna je etična stran, se lahko veliko naučimo. Preuss začne z osnovnim načelom, da mora vsak plezalec, posebno tisti, ki se zavzema za čistost in za enostavnost v plezanju, poznati mejo med željami po uveljavljanju in svojo sposobnostjo. Naj ne poskuša ničesar takega, česar ne bo zmožen izvesti. Iz tega osnovnega načela je razvil še šest napotkov:
1. Ne bodimo samo enakovredni podvigu, ki ga želimo izvesti, temveč bodimo več kot enakovredni.
2. Merilo težavnosti, ki jo želimo varno premagati med sestopom in za katero smo prepričani, da jo bomo zmogli tudi v resnici, pomeni mejo, ki smo jo zmožni tudi preplezati.
3. Uporaba tehnike je edino opravičljiva, če nam grozi nenadna nevarnost.
4. »Mauerhaken« (neke vrste klin) je zasilna pomoč in ni osnova plezalnega sistema.
5. Vrv uporabljajmo samo v primeru, ko si želimo olajšati zadrego, vendar ne mislimo kot nekateri, da bomo z njo zmogli izsiliti vsak vzpon.
6. Osnova za največjo varnost ni v tem, da krčevito uporabljano željo po varnosti z uporabo primerne pomoči, temveč da je varnost predvsem rezultat, ki ga dosežemo s tem, da vemo, česa smo zmožni in kaj si želimo doseči.
Ta načela in napotki so začeli izredno živahno razpravo. Prav gotovo pa je, da se je Preuss predvsem spraševal o čistosti stila. Dokazoval je, česa je plezalec zmožen in obenem kakšne želje lahko ima. S tem je prodrl v smisel gorniške morale, poglobil se je v skrivne misli in čustva alpinista. Zaradi teh njegovih misli bo vedno ostal v našem spominu.
Preussove dosežke so potrdili njegovi veliki sodobniki, Dülfer in Piaz, kasneje pa še Welzenbach, Cassin in Heckmair. Vsi so o njem govorili z velikim spoštovanjem, čeprav so uporabljali tehniko, ki jo je Preuss zaničeval. Domenico Rudatis je v knjigi »Sesto Grado« (Šesta stopnja) zapisal: »Preuss je resnični gorski vitez - naziv, ki ga sicer ne more nositi nihče.« Dülfer, Herzog in drugi, ki so bili podobno kot Preuss v tistem času vodilni plezalci v velikih stenah, so se podajali v neverjetno strme stene, toda ti plezalci so bili še bolj ambiciozni, saj so se spogledovali s smermi, ki so bile daljše še za nekaj sto metrov, kot pa si jih je izbral Preuss. V teh velikih stenah ni bilo časa, da bi se prosto spoprijemali z »mogočimi« predeli. Poleg tega je v tako dolgih in izpostavljenih smereh nemogoče najti samo logične prehode, kot se to večinoma dogaja v krajših smereh, kjer nas vodi oblikovanost skale, tako da lahko prosto plezamo, ne da bi uporabljali kline in vrv.
Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št. 4., februar 1980