GRS Ljubljana (4. februarja od 16. do 24. ure): Že začelo se je nenavadno. ...
S pozivom na reševalno akcijo, v katerem je bilo napisano ravno toliko, da je bilo jasno, da se nekaj dogaja in toliko manjkalo, da ni bilo prav jasno kje in kaj. Tudi SMS komunikacija je očitno malo požledela. Po nekaj telefonskih klicih je bilo jasno vse: na Slivnici v koči je možakar, tam je že pet dni in zaradi zdravstvenih težav ne more sestopiti. Potrebuje transport v dolino.
Na notranjsko se nas je z dveh smeri, primorske in ljubljanske, podalo enajst reševalcev z zimsko opremo. »Štab« je bil v gasilskem domu v Cerknici. Poln je bil gasilcev v prihajanju, odhajanju in tako je bilo že nekaj dni. V par minutah so nam natresli kup zgodb, katerim so priča v zadnjih dneh, ko je Slovenija vklenjena v ledeno okovje. Z avti se napotimo do izhodišča: planinske poti na Slivnico, po kateri so gasilci v zadnjih dneh z motornimi sanmi dostopali na vrh hriba. Mi bomo morali peš, izvemo.
Na stezi je polno polomljenih vej in podrtih dreves, s sanmi ne bo šlo. Hoja po gozdu je smrtno nevarna, se spomnim nedavnega članka v enem od časopisov. Hodimo po gozdu. Tu in tam se sliši zvok podirajočega drevesa. Ni prijetno. Malo pod vrhom sneg vedno bolj trd, čas je za dereze. Po slabih dveh urah hoje končno zagledamo kvadratno luč – osvetljeno okno koče. Tu smo.
Nekaj nas stopi v kočo, kjer oskrbnik že pripravlja velike skodelice vročega čaja. Dosti skodelic. To!
Možak, ki je že peti dan ujet v koči, se gre pripravit, toplo se obleče in vzame svoje stvari. Medtem glavnina reševalcev sestavlja nosila – UT.
Pripravljeni smo, gremo dol. Pokanje v gozdu se neha, zdaj škripa led pod derezami. Slišijo se povelja: ustavi, zamenjaj roko. Krožimo okrog nosil, zdaj spredaj, zdaj zadaj, zdaj primemo z levo roko, zdaj z desno, da gre lažje, odmikamo veje, dvigamo nosila čez debla, zaviramo, popravimo kakšen pasek dereze... Gre. Naš možak v nosilih pravi, da je v redu, to je najvažneje. V uri in pol pridemo do avtomobilov, čez deset minut pa smo že pri gasilcih. Tem so prišli na pomoč avstrijski gasilci, prinesli so jim hrano. Tudi mi smo njihovi gostje, ob desetih zvečer imamo večerjo.
Bilanca, fantje? Ene raztrgane hlače, en GRS nahrbtnik napojen z gorivom, ki je izteklo iz motorne žage, prešvicane majice, nekaj modric, kakšna utrujena in pretegnjena mišica ... In ena oseba, kateri smo olajšali stisko. Pravljice imajo srečen konec in tudi ta ga je imela.
Helena Škrl