Pokala regij iRCC: 15. februarja se bomo letos prvič srečali v Hermagorju in otvorili šesto sezono. - Po petih letih se že splača narediti krajšo analizo uspešnosti ideje o čezmejnem sodelovanju
Začetki pokala regij segajo v leti 2007 in 2008. Vzrok je bil v zelo industrijski organizaciji tekem v Sloveniji. Mnogokrat se je zgodilo, da so otroci po dveh urah vožnje v eno smer prijeli nekaj oprimkov v eni smeri in že so se lahko odpeljali nazaj domov. Drugi problem je množica pravil. Otroci morajo stalno paziti kam lahko stopijo in kateri oprimek je dovoljen. To je bolj podobno reševanju rebusov kot plezanju. Stalno sem poslušal, da so moje zahteve neutemeljene in predvsem neuresničljive. Edina pametna varianta je bila ideje poskusiti v praksi. Samo govorjenje ne pripelje nikamor.
Tako sva se jeseni leta 2008 z Hubertom Galautzem s Koroške dogovorila, da ustvarimo nov pokal v katerem bi sodelovale sosednje regije. Prvo leto smo uspeli zagotoviti tri tekme. Korošce je zastopal Hermagor/Šmohor, Štajerce Judenburg, Gorenjsko pa Radovljica. Udeležba prvo leto je bila skromna, otroci pa zadovoljni. V težavnosti so vsi plezali dve smeri za kvalifikacije, najboljših osem pa še tretjo finalno. Le za slednjo so šli za kratek čas v izolacijo. Ves preostali čas je bil namenjen druženju. Pri balvanih smo ponudili devet problemov in dosti časa, da so se vsi naplezali. V Radovljici smo dokazali, da se smeri, da postaviti tako, da otroci le plezajo in se ne ozirajo stalno na to kaj smejo in česa ne.
Ideja se je prijela. Naslednje leto se je povečalo število organizatorjev in povprečno število udeležencev na tekmi. Oba trenda sta se nadaljevala in danes je stalna praksa, da slabim organizatorjem organizacijo odvzamemo. Tako imamo vsako leto kakšnega novega organizatorja.
Iz diagrama se vidi, da trend pri vseh organizatorjih ni enak. Največjo rast obiska beležita tekmi v Hermagorju in Radovljici. Oboji smo v petem letu skoraj podvojili udeležbo iz prvega leta. Najvišje tri udeležbe od stalnih organizatorjev beleži balvanska tekma v Radovljici. Letošnjih 192 udeležencev je velik izziv za naslednje leto. Je pa lani izjemen obisk zabeležil Wolfsberg s 186 udleženci.
V čem je vzrok za razliko v rasti števila udeležencev med posmeznimi organizatorji najbrž ni enostavno vprašanje. Radovljica ima morda prednost, da je sorazmerno blizu sredini kroga s premerom 200 kilometrov, ki definira pokal iRCC. To velja tudi za Wolfsberg, nikakor pa ne za Hermagor, ki je na skrajnem robu.
Na skrajnem robu sta tudi Zagreb in Judenburg. udenburg in Wolfsberg imata zanesljivo najboljše pogoje glede plezalne stene. Hermagor in Zagreb imata podobne pogoje. S tega vidika smo v Radovljici v najslabšem položaju. Najboljši način, da bi dobili kakšen uporaben odgovor, bi bilo povprašati plezalce. Trenutno iščemo primeren način za izvedbo ankete med plezalci in starši.
Sam sem prepričan, da je bistvo dobrega obiska upoštevanje začetne ideje iRCC. Postavimo plezalce in starše na prvo mesto. Dajmo jim veliko plezanja in malo pravil. Ne tlačimo jih v izolacijo in jim omogočimo veliko sproščenega druženja. Poskušajmo postaviti enostavna in le nujna pravila. Naučimo sodnike, da plezalne tekme niso namenjene njim ampak plezalcem. Vedno se to ne izide, lahko pa se poskušamo temu maksimalno približati.
Pavel Škofic