Večer, Narava, gore in ljudje: Lahkotno pohajkovanje po gričih med Rečico in Grimščami
Z Višc mimo gradu na Peč
Lahkotno pohajkovanje po gričih med Rečico in Grimščami, gledano z zahoda proti vzhodu, se začenja z Višcami, nadaljuje z grajskim gričem (599 m) in konča s prepadno skalno Pečjo nad blejsko cerkvijo
Napotimo se torej po cesti nad blejskim kopališčem v smeri Zake. Že tu bi lahko zavili desno po stezi na grad, a se nam nikamor ne mudi. Morda se tu vrnemo k jezeru. Po sprehajalni cesti, prepovedani za vožnjo z avtomobili, gremo mimo obeh vil, ki se nahajata v bregu na levi strani, potem pa kmalu opazimo stezo desno s tablo Višce. V naravi so steze lepo označene, ob poti je polno klopi za počitek, vendar pa na turistični karti Bleda z najbližjo okolico in z blejskimi cestami ne najdemo stez ne na Višce, ne na grad, Osojnico ali Stražo, kot bi Blejci ne marali, da bi si turisti ogledali njihov raj s ptičje perspektive. Tu gremo torej desno po mirni položni stezi skozi gozdnato pobočje, kjer prav zdaj cveti obilo ciklam. Nekaj časa nas spremlja cesta pod nami, potem pa naša steza zavije okoli hriba in nad dolino, v kateri se nahaja ribogojnica. Z naše steze zavije kmalu desno in strmo v breg steza na Višce, a mi gremo vendar lepo polagoma naprej, potem tudi malo navzdol, dokler ne pridemo do hiš. Levo je nekdaj bil mlin ali žaga, ki jo je gnal potok Rečica, ki zdaj teče pod hišo. Zdaj pridemo do razcepa: desno čez brv v zaselek Rečico, naravnost po kolovozu skozi senčnato travnato dolinico, desno pa strmo navzgor na Višce. Tu gremo tudi mi, saj je tiste strmine le toliko, da se malo zadihamo, nato pa zgoraj pridemo na nekakšno sleme; smreke na njem je pred dvema letoma podrl orkanski veter karavanški fen, ki je planil čez Karavanke. Izrazitega vrha te Višce nimajo, a če se sprehodimo do roba, bomo vendarle spodaj opazili otok ter Zako z Osojnico nad njo, levo pa nekdanjo Titovo vilo in Mlino. Zdaj pridemo na prav lepo travnato dolinico, ki se polagoma spušča proti vzhodu oziroma proti grajskemu hribu z gradom. Zgodaj spomladi je tu lep pogled na grad s pobeljenimi Karavankami zadaj. Travnata dolina se polagoma spušča, tod gremo bolj desno, kjer bomo opazili stezo, ki se skozi leskovje spusti v manjšo strugo, kjer desno vodi steza dol k jezeru, mi pa nadaljujemo naravnost navzgor proti gradu prva do klopce, tu pa levo, da obidemo skalo, na kateri stoji grad, po senčni, severni strani. Pozimi je tod lahko precej ledeno ali blatno, zato takrat od omenjene klopce nadaljujemo naravnost naprej po južni strani. Steza se potem nad cesto, ki vodi na grad spusti na nekakšno ploščad, s katere vodi desno kockasta pot na grad, naravnost navzdol v okljukih steza h kopališču ob jezeru, levo pa čez skalovje, poraslo s slabotnimi hrasti na razgledno Peč. Če imamo s seboj otroke, popazimo, da nam ne padejo s 150 metrov visoke pečine. Od tod je res lep pogled na grad skrajno desno, na otoček pod njim ter na vso preostalo panoramo proti jugovzhodu s Karavankami in Kamniškimi planinami, ob izjemnem vremenu pa tudi zasavskimi kuclji pod Ljubljano. Vrnemo se lahko do gradu, pa levo proti kopališču ali pa s peči le kakšnih deset korakov nazaj, potem pa ostro desno po ljubki skalni stezički. Ta nas pripelje na cesto ob mladinskem hostelu, kjer zavijemo desno do hotela Jelovica ter od tod na jezersko promenado. Za opisano pot bomo potrebovali dobri dve uri brez daljših postankov. Fotoaparat pa le vzemite s seboj.
Jože Praprotnik
Pogled s Peči, zadaj nekaj Straže, Jelovica, v sredi zadaj Jošt (Jože Praprotnik)