Jutro (1934): Po dolgih urah — v zadnjem trenutku rešen
Trije Angleži, dobri smučarji, a ne preveč trenirani za gore, med njimi 18-letni Davis Graham, so pred nekoliko dnevi na vse zgodaj napravili turo iz Engelberga v Švici na goro Titlis. Kmalu potem, ko so dospeli na lednik, se je Graham ločil od obeh prijateljev, češ da njegove smuči niso pripravne za hojo naravnost navzgor in da dospe na vrh po ovinkih. Nekoliko časa po slovesu se je vdrl v varljivem snegu in padel v ledniško razpoko. To je bilo ob 11. dopoldne.
Prijatelja sta nadaljevala pot in sta se vrnila okrog 4. popoldne, ne sluteč nič hudega. Ko pa Grahama v hotelu nista našla, sta začela takoj misliti na nesrečo in sta obvestila ljudi. Takoj sta se organizirali dve rešilni ekspediciji, ki sta preiskali goro v smeri, kamor se je bil podal Graham. Prišla je noč in ekspediciji sta se morali vrniti s praznimi rokami. Zjutraj na vse zgodaj sta odšli ekspediciji, opremljeni z vsem potrebnim, spet v goro. Pozno popoldne je ena med njima vendarle zaslišala tihe klice na pomoč in je po njih dospela do kraja, kjer se je Grahamu primerila nesreča. Nihče ni mislil, da bi bila tu kakšna ledniška razpoka. Z veliko težavo so spravili ponesrečenca iz nje, ki je po prvih besedah: »Kako dolga je bila!« takoj vprašal, kaj je z obema njegovima tovarišema. Nato je povedal, kako je bilo ž njim.
Padel je v globino in bi se gotovo takoj ubil, da ni za srečo po kakšnih 20 m zašel na ožje mesto, kjer sta se steni razpoke skoraj stikali. Tu se je zaklinil, ena smučka je zdrsnila v neznano globino, drugo je utegnil še uloviti in mu je prožila nekoliko opore. Na levi in desni od njega je zeval mračni prepad. Menil je, da ga bodo kmalu našli in ni izgubil prisotnosti duha. Ta je bila potrebna, kajti od zgoraj je padal nanj neprestano sneg. v katerem bi se zadušil, da ni imel moči izkopavati se iz njega. Mrzlo mu ni bilo preveč, ker je bil tu v zavetju pred vetrom. Hudo pa je postalo proti večeru, ko je postajal zaspan. Z velikim naporom volje se je ohranil bdečega, govoril s samim seboj, prepeval in vmes klical na pomoč. Postal je lačen, a nahrbtnik z jedmi je bil dva metra pod njim in ni mogel do njega, ne da bi grozila smrt. Premagoval je tudi glad in ni hotel opaziti, kako mu sile polagoma pojemajo in mu v mrazu otrdeva telo. Končno po dolgih urah že v zadnjem trenutku, kakor so izjavili njegovi rešitelji, je zaslišal ljudi nad seboj. Noge so mu bile že sam led, rok ni mogel več gibati. Odnesli so ga hitro v dolino, kjer so mu nudili prvo zdravniško pomoč. Za srečo ta avantura ne bo imela pretežkih posledic za njegovo zdravje in telo. V materini oskrbi bo menda popolnoma okreval.
Jutro, 2. marec 1934