AR 3/1980 - Bine Mlač: Druge smeri na severovzhodni strani gore
Po drugi svetovni vojni so na tej strani preplezali še nekaj smeri in to v vzhodni steni, ki je visoka skoraj 650 metrov. Tu sta prvič plezala Claudio Corti in Felice Battaglia (in ne Longhi, kot omenjajo nekateri). Plezala sta od 17. do 18. avgusta 1952. Uporabila sta 120 klinov in 6 zagozd. Corti je vstopil v ozebnik Cengallo in plezal po njem približno 300 metrov, od tam pa je šel po značilni zajedi, ki jo pod vršnim grebenom zapira nekakšen kvadratast napušč. Tu sta se ustavila, ker so bile težave prevelike. Po šestih raztežajih prečenja po levi strani stene sta le izsilila vstop v zajedo, tu sta prebivakirala noč. Naslednje jutro se je Corti spustil diagonalno do druge zajede, ki je levo od prejšnje. Ta zajeda se dviga v loku navzgor in po njej je možno le prosto in težko plezanje, varovanje pa je pri vstopu skorajda nemogoče. Zajeda postane lažja pri zagozdenih blokih, ki tvorijo z zajedo nekakšen kamin. Smer pripelje do vzhodnega grebena. Tu ju je ujela nevihta in Battaglio je ubila strela. Bilo je že nekaj poskusov, da bi ponovili smer, vendar vse do sedaj še niso bili uspešni oziroma ni nikjer nobenih podatkov o ponovitvi.
Od 8. do 9. julija 1969 sta Mike Kosterlitz in Dick Isherwood preplezala spodnji del Cortijeve smeri vse do zajede, ki je bila tako neusmiljena do prvih plezalcev, tokrat pa je popustila. Dva dni poprej sta plezalca preplezala severni greben v Cengalu in sta si dodobra ogledala ta predel stene. Ker pa so bili pogoji v Cengalovem ozebniku prenevarni (trd led, prekrit s snegom), sta šla iz koče Gianetti preko sedla Cengalo ter se spustila po ozebniku vse do vstopa v Cortijevo smer. Prvih 350 metrov je izredno strmih, saj so preplezljivi samo prosto, plezala pa sta jih 4 ure. S stojišča na podstavku nekako 150 metrov pod ramo pa je plezanje večinoma tehnično. V sami zajedi so štiri stojišča; zadnje je pod kvadratnim napuščem in tu sta si uredila prostor za bivak. Sredi noči se je Isherwoodu izpulil edini klin, na katerega je bil pripet (!) in je padel vse do vznožja stene na ledenik Cengalo. Plezalca sta imela s seboj 80 klinov, na bivaku pa sta zabila le štiri!
Prvo ponovitev te smeri sta opravila v septembru 1972 švicarska plezalca Ruedi Homberger in Hansjörg Wellenzohn. S seboj sta imela 150 klinov, oziroma slabo polovico več kot prva dva.
V juliju leta 1975 sta med tema smerema potegnila novo Igor Koller in Andrej Belica. Smer sta ocenila s V+, A1. Kaj več o smeri ni znano.
Po vzhodnoseverovzhodnem stebru levo od osrednje stenske gube poteka smer, ki sta jo preplezala Antonio in Giovanni Rusconi med 14. in 20. marcem 1970. Smer so poskusili preplezati že prej in segajo prvi poskusi celo v leto 1935. Poleti 1969 je italijanska ekipa, v kateri je bil tudi Giovanni Rusconi, preplezala prvih devet raztežajev po ploščah in strmi steni. Prišli so do police tik pod velikim previsom, tu pa jih je slabo vreme prisililo k umiku. Giovanni se je odločil, da bo izhod izsilil pozimi. Z bratom Antoniom sta bila neštetokrat pod steno in sta napeljevala vrvi vse do točke, ki so jo že dosegli. Naslednji del smeri poteka preko napuščev, ki zahtevajo večinoma tehnično plezanje. Seveda sta si poprej uredila udobno »gnezdo« na polici, do katere so prišli že leta 1969. Ko sta pritrdila vrvi že preko streh sta se pognala v zadnji naskok na vrh. Tu pa je postalo kar grozljivo :
»Današnji potek garanja je bil enak včerajšnjemu. Najprej sem očistil sneg s posebno metlico, nato sem s skale odstranil še led, se potegnil navzgor in zabil klin; nato pa se je procedura ponovila. Tako sva se pomikala po centimetrih in ugotovila, da je plezanje težje, kot sva pričakovala. Klini ves čas niso »peli«, temveč so le votlo zveneli.«
V steni sta dvakrat bivakirala, preden sta prišla na vrh gore. Zadnji dan sta imela odurno vreme in bivakiranje je bilo prava drama:
»Zabila sva tri varovalne kline, katere sem med seboj povezal, nato sva očistila majhno polico, ki je bila polna novozapadlega snega. Še preden sva končala z delom, sva zaslišala bučanje. Zajel naju je nenavaden sunek vetra, sledil mu je plaz, ki naju je izpljunil in tako sva obvisela na vrveh in pred kratkim zabitih klinih. Plaz je pobral vso najino opremo, ostalo nama je edino tisto, kar sva nosila v nahrbtnikih, ki sva jih še imela na hrbtu. Tako naju je vso noč zasipavalo. Kmalu se nisva mogla niti premakniti. Želel sem se popraskati po glavi, toda roke sem imel vklenjene s snegom, tako da jih nisem mogel niti dvigniti. Bolečine v hrbtu in vratu so postale neznosne, nevzdržne; noge so mi zaradi skrčenega položaja zaspale.«
Bila sta zelo blizu smrti. Antonio je bil že na koncu z močmi. Zjutraj sta začela plezati še v trdi temi in srečno pobegnila iz smeri. Julija se je Giovanni vrnil pod steno z večjo družbo plezalcev. Smer so v celoti ponovili, med vzponom pa so izdatno uporabljali kline in vrvi, ki sta jih brata Rusconi pustila v smeri.
Čeprav je ta smer v vzhodnoseverovzhodnem stebru ali Bratovska smer (Via del Fratelli), izredno drzen podvig, so jo nekateri italijanski plezalci precej kritizirali. Med ostrimi kritiki je bil tudi Alessandro Gogna, ki je bil član skupine v »jurišnem« zimskem vzponu po Cassinovi smeri. Zanj velja, da ni ljubitelj smeri, ki so prvič preplezane prav pozimi.
Po stebru med smerema bratov Rusconi in Kosterlitz-Isherwood so Italijani Tiziano Nardella, Elio Scarabelli , Daniele Chiappa in Giulio Martinelli preplezali novo smer. Prvič so poskušali preplezati smer poleti 1973. Začeli so ob krajni zevi v vznožja ozebnika Cengalo, nato so nadaljevali naravnost navzgor vse do stika z Bratovsko smerjo. V juniju se je Nardella vrnil pod steno s Scarabellijem in Martinellijem. Prišli so še malce višje kot pri prvem poskusu. Pod zajedo med obema smerema so se morali umakniti zaradi slabega vremena. Mesec dni kasneje je bil z njimi tudi Chiappa. Prišli so še višje, iz stene pa jih je spet prepodila grozotna nevihta, ki jim je na mesto, kjer so bivakirali, pošiljala kamenje in plazove grušča; bili so pod predelom previsov in streh, ki se bočijo in zapirajo zajedo. Ta prvenstveni vzpon bi se kmalu končal s tragedijo, ko so bili v septembru 1973 zopet v steni. Ogromen blok je razdejal rob, na katerem so plezalci bivakirali. Končno so previsni dvestometrski del stene preplezali v dveh dneh. Porabili so 50 do 70 klinov in dosegli vrh po petih dneh plezanja.
Prvo ponovitev Nardellove smeri sta opravila Reudi Homberger in Toni Holdener v enem samem dnevu v avgustu 1974. Izjavila sta, da je smer solidna, da so skoraj vsi klini še na svojih mestih, veliko pa sta našla jasnih znakov, da so smer že poskušali preplezati.
Tu sta še dve novi smeri, ki sta ju preplezala Igor Koller in Stanislav Silhan leta 1978. Prvo sta plezala od 22. do 23. avgusta. Imenovala sta jo Beli pas, ocenila pa s V+. Smer vstopa levo od Cassinove, jo nekako na sredini križa in izstopa desno od nje. Druga smer, imenovana Cvetna, pa poteka še bolj desno od Belega pasu in je težja, saj sta jo ocenila s VI, A1. Preplezala sta jo 28. avgusta 1978.
(se nadaljuje)
Bine Mlač