Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Razmišljanja mlajšega

AR 3/1980 - Milan Vošank: ... ali nekoga, ki je neposredno prisoten na sceni novega vala

Janez Bizjak piše v drugi številki Alpinističnih razgledov:
»Naj vas ne ovira, kaj drugi mislijo, pravijo ali trdijo. Ne ozirajte se na to kaj bo kdo porekel ... Alpinistične razglede naj preveva predvsem sproščenost ... Alpinizem se je lahko razvijal le tedaj, ko se je nova generacija sprostila prepričanja in okvirov svojih predhodnikov ...«

Nekako na te besede sem napisal zelo dolg članek, v katerem sem povedal svoje mnenje in mnenje drugih; v njem kritiziram, zagovarjam, primerjam, delam reklamo ... za novovalovstvo - prosto plezanje. Vse sem povedal »brez dlake na jeziku«.

Upam, da stvar ni predolga
Kako leto ali dve nazaj, morda še več, se na Slovenskem med mladimi pristaši rock glasbe precej govori o take imenovanem novem valu v rocku ali o punk rocku. Pojavlja se novovalovsko - punkovsko idealiziranje na eni in starovalovsko - starorokersko - staromodno na drugi strani.

Prihaja do nekakšnega »spopada« med enimi in drugimi, med zastarelimi in modernimi, mod upornimi kritiki moderne družbe (punkovci) in umirjenimi staroveljaki (starorockerji, zastarelimi hipiji ...). Čas bo pokazal, kdo ima prav.

Novi val, toda popolnoma drugačen od tistega v glasbi sodobne mladine vedno bolj razvnema slovensko planinsko javnost, pa je še eden, to je tisti v gorništvu, v alpinizmu ali točneje - v plezalstvu; tisti, o katerem bi rad spregovoril, odgovoril na pisanje drugih, podal svoje mnenje oziroma mnenje, ki se razširja in kroži med nekaterimi prijatelji moje plezalske druščine. Pa ne samo med njimi, vsekakor še med mnogimi drugimi pristaši krempljanja po nekoristnem svetu.

V zgodovini je bilo vedno tako, da so naprednjake oziroma tiste, ki so hoteli ali odkrili kaj novega, modernejšega, ki so kritizirali staro, pokazali, da so boljši, in so v razvoju sveta in družbe naredili korak naprej, zavračali, izganjali, jim onemogočali nadaljnje delo ali jih celo sežgali na grmadah. Velikokrat je bilo tako, da je pomembnost dela mnogih naprednjakov (na primer Nikolaja Kopernika) potrdila šele moderna znanost in zgodovina leta po njihovi smrti.

Ko berem pisanje naših »starih alpinističnih fotrov«, njihovo v besedi izraženo kritiko nekaterih do današnje plezalne mladine, ki tako opisana lahko izpade zelo pokvarjena, napačno usmerjena ..., se mi zdi, da bi nekatere iz te mladeži najraje obsodili in sežgali na grmadah. Da ne bi kvarili drugih lepo pridnih »maminih sinčkov«. Imamo srečo, da živimo v samoupravni socialistični družbi in ne v mračnem srednjem veku.

Pričakovati je bilo udarec, nejevoljo s strani starejših. V zgodovini so se lepo ustoličeni duhovniški gospodarji otepali mlajših. Lahko bi padli s trdnega stola »večne pravilnosti«. Ampak vseeno so tisti, ki so mislili boljše od njih, zmagovali, čeprav so bili ubiti.

V drugi številki Alpinističnih razgledov se je Ciril Debeljak kar izkazal. Moramo ga znati po svoje razumeti, če že on novega vala noče ali ne zna?! Že zato, ker je veliko naredil za naš slovenski in jugoslovanski alpinizem. Malo je takih, ki vztrajajo in delajo tako kot on in zakaj ne bi povedal svojega mnenja kot dodatek mnenju mlajšega Bojana Pollaka. Ne razumem pa tega, zakaj se »hvali«, kako je plezal z malo klinov za vmesno varovanje v Travniku in v Dedcu. Le zakaj takšno nasršeno pisanje in »izzivanje«, ki ga nikdar ne bi pričakoval od gornika njegovega kova. Namensko nisem napisal človeka, ker ga s te strani ne poznam dovolj, da bi lahko kritično ocenjeval. Ne razumem, zakaj pri tem »hvaljenju« ni dodal še, kolikokrat mu je šlo za nohte in je morda celo padel; zakaj ni izlil na papir vsega svojega takratnega strahu in tesnobe. Dvomim, da mu je šlo brez tega. In ne nazadnje, zakaj ni napisal, koliko je pri tem s soplezalcem tvegal?

Ali kdo od »modernistov«, kakor nas imenuje, to dela še danes? Da prepleza vso dolžino vrvi brez vmesnega varovalnega klina? Gotovo nobeden, saj to meji že na samomorilski absurd v plezalstvu. Le čemu hvala samega sebe. Zakaj bi tvegali na tako nesmiselni način, kot je razbrati iz njegovega pisanja.

Vidite, v tem mislim, da je tisto napredno, novovalovsko - prosto plezanje. Plezati prosto, toda varovano, torej varno in si pri tem nikakor ne privoščiti tako dolgega padca, kot si ga je Cic nekje v Črni plošči v razu Dedca. Spominjam se, da so nas učili, da se v steni išče najlažje prehode. Poznan tisto mesto v Dedcu in čudno se mi zdi, zakaj Debeljak ni plezal po levi strani, kjer se da nabijati (dokaz so klini, ki se danes nahajajo tam), in s tem občutno zmanjšal tveganje.

Torej, poglejmo si odkrito in naravnost v oči, brez zavisti močnejšega in hudobije: »Kdo ima prav, ali kdo ima bolj prav?!« Ne trdim, da Bojan in Ciril nimata nekaj pozitivnih misli.

Res je, tudi novovalovstvo v plezanju ni brez napak, saj nobena stvar na svetu ne more biti tako popolna. Že zveni nemogoče. Res je, da si nekateri plezalci, pa ne mi (čeprav na tem mestu oziroma v tem primeru ni najbolj primerno dejstvo, da je Iztok Tomazin »letel« iz previsa v smeri »Brid za mali čekič« v Paklenici), privoščijo padec za padcem, kakor je razbrati iz Debeljakovega pisanja, ki meče vse v en koš, Amerikance in nas in predlaga neko novo disciplino v »gnečah« - nekakšno preštevanje padcev (kar že v piščevi ideji meji na skrajno butalstvo). Toda ali ne povesta dovolj primera, objavljeno, v Alpinističnih novicah, kjer je pisalo, da tržiški plezalec Ivnik v neki smeri v Aniča kuku v Paklenici ni mogel prosto preplezati nekega mesta, pa se je »brez sramu« oprijel klina. Zakaj bi se šel padanje?! Podoben primer sta imela Tržičana Perko in Tomazin v stebru Vežice, pa še je tega. Ali res ne pove dovolj? Sam sem že precej poskušal in uspel prosto preplezati nekaj težjih smeri predvsem v steni Raduhe in Uršlje gore. In že se mi jo zgodilo, da ni šlo in bi lahko padel, čeprav le kakšen meter ali dva do klina spodaj. Toda še enkrat: »Zakaj?«

Razumemo, da ne plezamo v granitnih stenah, kjer pomeni izraz pasti drugo, kakor v ostrem in ponekod krušljivem skalnatem svetu pri nas.
Pa nam vseeno veliko uspe prosto preplezati. Pri tem ni in ne sme biti bistveno, v koliko klinov imaš vpeto vrv, bistveno in važnejše naj bo: plezati varno, a v mejah svojih zmogljivosti, če pa vendarle ne gre, pa se vseeno oprijeti kosa zabitega železa. Brez sramu. To ni nikakršen poraz. Kje pa, daleč od tega. Nekoč, še z več telesne vadbe doma, bo šlo.

Seveda se pri takem počenjanju ne sme pozabiti na stalno in intenzivno treniranje. Vsi vemo, da brez tega ne gre. Ni varnosti in če tega ni, niso pri plezanju prisotni občutki lepote, ampak le pretiran strah. To pa je brezsmiselno. In tisti, ki nam je novi val všeč, smo njegovi zagovorniki in pristaši, to vemo in delamo.

Prepričan sem, da se plezalec, ki ne zaupa vase in v svoje sposobnosti, ni dovolj natreniran oziroma telesno in duševno pripravljen, sploh ne bo lotil prostega plezanja.

Prav je, da so se »stari fotri« oprijeli peresa in kritike, čeprav besede, ki so jih poslali v svet, niso bilo zmeraj najlepše ali kritične v pravem pomenu, temveč bolj napadalne (neuki bralec bi lahko sklepal, da imajo lahko samo oni prav). Prav je, kajti še nikdar ni uspela stvar, ki ni kritizirana tako ali drugače, ki nima odmeva v zainteresirani javnosti pa tudi pri nezainteresirani v smislu nealpinistov - mislim na zelo dober članek »himalajskega« novinarja »brez dlake na jeziku«, kar je prav. Zakaj bi delali eno, pisali pa drugo. Mislim na Marjana Raztresena in njegov članek v Teleksu, ki je vzbudil nemalo zanimanja in polemike v širši javnosti, od gornikov do tistih, ki niso prilezli dlje od barskega stolčka. Šele na podlagi kritike bo stvar zaživela, našla oziroma si izborila svojo pot in bo nekoč vendarle morala biti sprejeta v širšo srenjo. Kot vedno obstaja tudi možnost propada, to je dejstvo izkušenj, če so kritike le preveč negativne in dotični izgubi voljo in smisel ter začetni zalet.

Prepričan sem, da bodo Alpinistične novice vedno bolj polne stavkov: ta in ta smer preplezal prosto ali ta in ta smer mestoma preplezana prosto, ker je preveč krušljiva in podobno.

V Ljubljani se imam vedno znova priložnost srečati z mnogimi mladimi plezalci. In mnogo od njih »veliko da« na presto plezanje. Všeč jim je, trenirajo in kjer se da in je varno, uspevajo. Hočem reči, novi val se širi. Pravzaprav so je šele začel širiti, čeprav zaradi zgradbe naše kamenine nikoli no bo dosegel tistega, kar dosega na primer v Ameriki.

Zakaj bi mu nasprotovali, če pa tisti, ki smo v tem, sami najbolje vemo, kaj je v tem početju prav in kaj ni. Kaj se ne sme. Saj smo ljudje, ki znamo misliti in delati z razumom. Kritike zvene preveč kot nezaupanje v zadnjo oziroma zadnje generacije plezalcev. Vsaj jaz jih tako vidim.

Čemu že kar »nečloveške« in »nerazsodne« obtožbe od nekoga, ki tega v taki obliki več ne more počenjati, morda ni sposoben, zanaša pa se na svoje »ime« in ravno zato kljubovalne nasprotuje.

Vse kritike so preveč enostranske. Neutemeljene. Če se je dal Iztok Tomazin, ki je prosto plezanje v stvarnosti, v tisku in v propagandi s soplezalcem Borutom Bergantom prenesel iz Amerike in naletel med mladimi gorniki na zelo dober sprejem, fotografirati za naslovno stran Teleks brez čelade in vrvi, to res ni in ne more biti prav, saj gotovo meče slabo luč izven naše sredine; ampak bil je vendar v plezalnem vrtcu kakšen meter od tal. Poznavalci - kritiki naj bi to znali razumeti. Ali pa morda nočejo!? Torej res le za »foto« in za potrditev ambicioznosti. To zadnje pa mora biti. Le kam bi prišel šport brez navdušenja posameznikov in potrditve v javnosti. Bi bil brez tega osvojen Everest? Resnica v stenah, tistih pravih - velikih, je drugačna. Plezalec brez čelade (mislim na nas doma in ne v tujini), pa čeprav novovalovski in v kratkih hlačah, za nameček še v majici, je pri nas sila redek primer. Pravzaprav mislim, da ga sploh ni.

Pa še nekaj. Zakaj tudi pri nas ne bi bili samo plezalci v kopni steni, kar je nekaterim pač všeč in jim ni tolike do ledu, zasneženih sten in nekoč do »vojaške« odprave v Himalajo. Rajši so bolj svobodni, kajti alpinizem na vseh področjih lahko postane suženjstvo, garanje do vrat odpravarstva in natiskanega imena s fotografijo v časopisu. Zakaj ne? Zakaj je vsa vzgoja usmerjena ravno v Himalajo in če nekdo hoče plezati drugače, je »potolčen«.

Je to prav? Mar nismo amaterji s pravico, da delamo tisto, v čemer se počutimo najbolje, vidimo najprej lastni osebni smisel. Če bo plezalstvo zaživelo kot samostojna veja alpinizma (kot je na primer v ZDA), nikakor ne bo samo sebi namen, kakor pravi Bojan Pollak v prvi številki Alpinističnih razgledov. V amaterizmu se ne sme ničesar prisiliti.

Naj bo športno novovalovsko plezalstvo, če so interesenti »zdravi« po mišljenju in načinu pristopa
Omenil bi še tole. Slučajno sem po poklicu pedagog. Večkrat se spomnim predavanj znanega profesorja pedagogike Milojka Vidmarja. V njih je poudarjal tezo in dejstvo, da učencu ali svojemu otroku ne smemo nikdar s silo »vcepljati« v glavo, kako smo sami živeli in ga skušati prisiliti, naj tudi on tako živi. Nikdar tega, saj sta si popolnoma različna po generacijah in okolju, v katerem se začenja mlado življenje. Strokovno bi rekli »ti učitelj in otrok učenec«. Učencu ali otroku moramo naša mlada leta lepo in z razumom v pogovoru razložiti in mu o tem samo povedati, ne pa ga v to siliti. Saj se vendar svet in način življenja spreminjata.
Spreminja so tudi alpinizem in pogledi nanj. Tu je novi val, male odprave v Himalajo ... Povejte, ali ne bi bilo žalostno nazadovanje, če učenec ne bi prehitel učitelja. Potem ko mu je ta odprl okno v svet, mu nakazal začetne korake, naj gre sam. Razvoj bi se vsekakor ustavil ali pa bi bil še daleč od tega, kar je danes.

Zakaj nas potem »stari« hribovci »obkladajo« s tem, kako so plezali oni, naj silijo, naj delamo tako in se pri tem celo »pohvalijo«, kako so tvegali in celo preživeli. Da, tudi to zadnje se prebere. Lahko bi rekel: »Slaba šola in slab zgled, slab poduk.« Veliko so naredili, ker so nam pokazali gore, stene in poti do njih, nas naučili plezanja in življenja v naravi. Ni ga med nami mladimi, ki jim ne bi bil hvaležen. Toda razumeti je treba, da večno ne moremo biti neuki učenci. Moramo si ustvariti svoje poglede, moramo naprej, pa čeprav malo drugače, novovalovsko, komur je seveda do tega.

Kdo bi rekel: »To je smisel vsega! «

Milan Vošank



Nikar ne dvigaj težkega kamna zato, da bi ga potem samemu sebi spustil na noge.

kitajski izrek

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
AR novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti