Boris Štupar 30.01.1980 01:06 1685 0

Razmišljanje o sedmi stopnji

AR 3/1980 - Ciril Debeljak: Dokončno je ta stopnja potrjena!

Ob tem ne mislim razpravljati o upravičenosti (pravičnosti) te težavnostne lestvice, rad bi samo opomnil na spremljajoča dejstva, ki včasih to oceno postavijo v nepravo vprašljivo luč!

Z več člani alpinističnega odseka Celje sem bil priča, da se ocena VII uveljavlja nekajkrat tudi ob pogojih, ki kršijo planinsko etiko in moralo. Doseči VII. stopnjo je pač cilj mnogih in nekaj od teh je brezhibnih in tudi sposobnih izplezati smer, ki presega ustaljeno lestvico šestice, posamezniki pa hočejo na vsak način slediti temu na nepošten način.

V pogorju Wilder Kaiser, ki je »rojstni kraj sedmice«, smo opazovali plezalca v mešani navezi, ki je v Fleischbanku metal sidro z vrvjo, po kateri je nato brez vsakega tveganja prežimaril skrajno težka mesta in so na vrhu vpisal med »sedmaše«. Čeprav smo bili temu dejanju neposredna priča, smo zapustili vrh brez pripombe v njegovem vpisu - sami zase smo pogoltnili očitek in si ustvarili svojo sliko »sedmice«. Pri tej ugotovitvi smo postali žalostni in neumni obenem - ker plezamo pošteno, brez pretenzij na številko - in srečni, ker smo plezalci, doma in na tujem, ki v alpinizmu in vzponu ne glede na stopnjo iščemo vsaj malenkost več od poznanosti v javnosti - zadovoljstvo zase in zahvalo v očeh drugega v navezi! K sreči za večino gora še ni postala stadion in nas še ostaja nekaj, ki spoštujemo prevlado sicer mrtvega in celo še mrkega sveta strmine, kjer človek res postane človek, in nekajkratni »naj« lahko prikliče katastrofo.

Pošteni in močni, najboljši zaslužijo slavo - drugi ostanimo na trdnih tleh!

Ciril Debeljak