AR 3/1980 - Bine Mlač: Porast tehničnih pripomočkov
Leto 1910 je pomembno zaradi pravcatega izbruha plezalskih tehničnih pripomočkov. Napredovala ni le plezalna tehnika v kopnih stenah. To leto je Eckenstein izdelal par lahkih derez, katere so plezalci lahko nosili v nahrbtniku in jih uporabljali v kombiniranih in čisto lednih smereh. Izdelal je tudi kratek cepin, za katerega je bilo izredno zanimanje med plezalci, ki so plezali v strmih lednih smereh, kjer je bilo sekanje stopinj omejeno na kratke zamahe. Kline so že uporabljali pri mnogih vzponih, vendar se je leta 1910 dokončno razvila tehnika plezanja, s klini, uporabljali pa so tudi že vponke za lažje in hitrejše napredovanje.
Toni Hiebeler, urednik Alpinismusa, je raziskoval razvoj vponke. Njegova odkritja velja omeniti: Razvoj vponke je tesno povezan z imenom Otto Herzog - Rambo (za prijatelje): »Zahvaliti se moram dolgoletnemu prijatelju v navezi, Gustavu Haberju, temu še danes nepozabnemu skalnemu plezalcu iz Münchna, ki je pri gasilski vaji opazil, da ima vsak gasilec na pasu »karabinec« hruškaste oblike. Zato se je domislil, da bi to stvar prilagodil plezalskim potrebam, uspel je in to varno orodje praktično preskusil.«
Franzl Fischer, nekdanji oskrbnik Oberreintalske koče v Wettersteingebirgu, se tega prav dobro spominja: »Uporabljala sta dolge skalne kline, saj jih poznate, dolge »karnise«, na katere sta nataknila vrvne zanke in gasilske vponke. Rambo in Heini Schneider sta nam velikokrat govorila o tem. Toda kdo je izdelal to vponko, vam žal ne morem povedati, pa čeprav sem vedel.«
Heini Schneider, ki je bil v mladosti izredno uspešen skalni plezalec, se dolgo ni mogel spomniti, kdo je izdelal vponko, toda iznajdbo pripisuje Ottu Horzogu. Franz Hofmann iz Müuchna, Herzogov nečak, je potrdil, da je vponko obdeloval za plezanje njegov stric, kakor mu je povedal tudi sam.
Dobili smo še eno zgodbo, ki nam jo je poslal Franz Nieberl, »Wildekaiserski papež«, iz Kufsteina: »Spominjam se natančno prvega srečanja s Hansom Dülferjem; tedaj je bil nova zvezda, med alpinisti, saj je že preplezal svoj »Dülfer-U« v Totenkirchlu. Pojasnil mi je svojo novo metodo varovanja, pri kateri je uporabljal tudi vponke - dva okorna primerka, ki sta zanj pomenila pravo bogastvo in ju je neizmerno hvalil. To je bilo v letu 1910, morda v juliju. Poleg tega moram pripomniti, da mi je še pred Dülferjem Otto Herzog govoril o svojih poskusih v vzhodni steni Fleischbanka z vponko.
Prav tako je trdil tudi Fiechtl, da je na svoji odpravi v Zillertalske goro imel s seboj nekaj vponk z izgovorom, da nikoli ne veš, kaj te lahko doleti.
Ti podatki nam ničesar ne povedo o novi tehniki, temveč govorijo le o novotarijah in o nejasnostih v tem zgodnjem razvoju. Marsikaterega, prav gotovo zanima, kako so uporabljali kline brez vponk, saj sta to danes neločljiva pojma. Takratni plezalci so s seboj nosili kratke vrvno zanke, ki jih je vodilni zavezoval skozi klin in okoli vrvi. Drugi plezalec je moral tako zanko odvezati in jo prinesti na stojišče.
Zgodnje učne knjigo o gorništvu, ki so jih napisali Claude Benson (leta 1909), George Abraham (leta 1910) in Harold Raeburn (leta 1920), namigujejo na uporabo klinov med sestopom, toda nikoli med samim vzponom. Edward Alfred Broome je preplezal južno steno Marmolato leta 1906. Med vzponom je naletel na »majhne kline, ki jih ni uporabil za vzpon, vendar so bili tam, ker so jih najbrž namestili plezalci pred njim, saj so gotovo mislili po smeri tudi sestopiti.« Claude Wilson je komentiral te tehnične pripomočke, da so nečastni in so velika sramota. Tako je na tehniko v tistih časih gledala večina.
OTTO HERZOG (1888 – 1964)
Če smo malo več razpredali o »prvi« vponki, ne moremo mimo imena Otto Herzog. Brez dvoma je bil prav tako odličen plezalec kot Hans Fiechtl. Slednjega ozko povezujejo z razvojem prvega klina in s tehničnim plezanjem, vendar o tem kdaj drugič.
Vzpon Otta Herzoga leta 1911 po severozahodnem grebenu Lalidererspitze v Karwendlu jo izredno pomemben. S smerema v vzhodni steni Fleischbanka in v južni steni Schüssolkarspitze pa je postal nekakšno morilo za ocenjevanja težav v severnih apnenčastih področjih. Tu je še njegova 400-metrska smer v severni steni Droizinkenspitze, ki jo je preplezal z Gustavom Haberjem leta 1921. Smer je še težja in so jo uvrstili med najtežje smeri tistega časa. Tri dni sta bila v steni in sta dvakrat bivakirala. S seboj sta imela samo šest »rahitičnih« klinov (opomba Tonija Hiebelerja). Smer sta sebi v čast poimenovala »Ha-He-Verschneidung« (Ha-He-zajeda). Po vsej verjetnosti je to prva smer z oceno VI+ in je izredno pomembna, posebno za tiste, ki se zanimajo za razvoj šeste stopnje. Kljub mnogim poskusom sodobnih »kovačev«, da bi jo ponovili, so jo prvič »premagali« po tridesetih letih, če lahko verjamemo Ottu Wiedmannu, ki je opravil četrto ponovitev lota 1963. Smer je v celoti ocenil s VI, 25 metrov prostega plezanja pa s VI+. Ta smer jo resnično veličastna, posebno če pomislimo, da sta jo preplezala skoraj prod šestdesetimi leti!
Herzog je imel nesrečen značaj in je bil velikokrat prepirljiv in osoren do sovrstnikov. Kakorkoli že, zaradi tega ne moremo omalovaževati njegovih kvalitet in pozabiti na njegove številne smeri.
(se nadaljuje)
Bine Mlač
Vsi imamo bojazen, ki predmeta oziroma vzroka sploh nima ali pa je zelo meglen, in je zato bolj mučna od strahu. Oba pa sta dva od praafektov ogroženega človeka kot izraz mobilizacije za beg ali aktivno obrambo. Mnogokrat no vemo, kako bi bojazen sprostili. Če prosto lebdi v naši duševnosti, nas moti na vsakem koraku. V steni pa to bojazen vežemo z njo in se je osvobajamo. Ko je nevarnost na višku, je bojazen najbolj vezana in človek doživlja trenutke zmagoslavja v sebi. Ko steno prepleza, je nekaj bojazni sprostil in oddal - plezanje v steni je torej izživljanje bojazni.
Janez Kanoni
V planine rada hodim zato, ker so tam zeleni gozdovi in travniki, ptički veselo pojejo in je čist zrak, ki človeku sploh neškoduje.
Irenca