Silvo Baznik: Ura je pol devetih, ko stopiva iz avta na cesti, ki pelje na Rudno polje.
Ustavila sva pri odcepu z gozdno cesto, ki pelje pod planino Zajavornik. Najprej lopato v roke in narediva malce več prostora ob robu ceste in tako varno parkirava. Za nama se postavi terenec, ki nima nikakršne težave pri vožnji v polni sneg. Čas je za preobuvanje, nahrbtnik na rame, smuči v roke in čez cesto v novi sneg, kjer smuči romajo pod čevlje in greva na pot.
Hodiva po že utrjeni gazi in kmalu prehitiva pohodnika s krpljami. S smučmi gre pač malce hitreje. Temperatura je minus pet stopinj in ker hodiva v senci dreves, se prav nič ne ogrejeva. Stopiva na klanec in z vrha se spustiva na planino. Vse do lani sem jo imenoval planina Javornik a sem nato prebral na lični leseni tabli ime Zajavornik in sedaj uporabljam to ime prelepe planine v pokljuških gozdovih. Na planini je zavel veter in pogled na oddaljene gore nama je dal vedeti, da bo danes lep sončen a tudi vetroven dan. Hitro stopiva čez planino v objem gozda in nadaljujeva po gazi postopno navzgor. Na stičišču poti od spomenika dalje srečujeva številne pohodnike in do planine Lipanca prehitiva še nekaj smučarjev. Piha, piha veterček z gora in treba je naprej. Po kratkem razmisleku se odločiva za pot na Brdo kajti na Mrežcah je celotno vršnje pobočje bolj podvrženo učinkom vetra.
Predhodniki so naredili lepo gaz, ki jo z veseljem izkoriščava. Gaz naju popelje pod strme stene, se malce obrne in po strmem pobočju v kratkem doseževa sedelce, kjer se desno odcepi pot na Debelo peč. Tu si privoščiva odmor. Čas je za okrepčilo in seveda tudi toplejše oblačilo roma iz nahrbtnika. Potrebno se je pripraviti na ples vetra, ki nosi sneg po zraku. Nadaljujeva pot čez kotanjast svet pod vznožje Brd, kjer pripelje mimo prvi smučar v popolni zimski opremi. Ni nama treba spraševati, zakaj le. Višje sva, več vetra čutiva. Greva, greva naprej. Po zraku se vrtinči sneg in veliki kosi snega letijo kot kometi na nebu. V ritmu piša doseževa sedelce pod vrhom. Ustaviva se in pospraviva kože s smuči, zapneva smučarske čevlje in ... Višje ne greva, že tu komaj obstaneva na nogah, tako piha. Tudi smučarji, ki prispejo za nama, ne gredo na vrh. Povzpnem se le do robu sedelca, naredim posnetke očaka gora in se poženem za prijateljem po bregu navzdol. Smučava po snegu, ki ima že malce skorjice, ki jo je naredil veter. Kjer je veter odnesel novi sneg, je trdo, na trenutko poledenelo a vendar gre lepo navzdol. Srečujeva še kopico turnih smučarjev, ki gredo navzgor. Nižje, v kotanjastem svetu, je veter izgubil svojo orkansko moč in smučanje je lažje. Doseževa stičišče poti z Debele peči in pred nama je strmo pobočje.
Rado se prvi spusti. Grem za njim, nato odvijem drugam in nižje se mu zopet priključim. Paziti je treba na moč pritiska na smuči, sicer se odpelje kopica snega v dolino. Prečiva pod stenami in doseževa vzpetino nad planino Lipanco, ki je spihana. Še nekaj zavojev in sva na planini. Narediva kratek odmor in odsmučava v dolinico pod planino, kjer se povzpneva nekaj deset metrov in spustiva v gozd. Presmučava poseko in nato mimo izruvanih velikih smrek nižje v gozd do planine Zajavornik. Na planini tekaška proga nudi zimske užitke tekačem, ki jih ni malo.
Tudi midva se malce poigrava in kot tekača se povzpneva nad planino in zopet v gozd.
Še vedno srečujeva pohodnike, tudi veliko skupino otrok, ki so verjetno na zimovanju na Pokljuki. Tako nama ni prav nič dolgčas in hitro doseževa cesto, kjer smuči odloživa, se zopet preobujeva, pospraviva vso opremo ter se odpeljeva domov.
Silvo Baznik