Dejan Grm: ... jaz, veter in sama belina
Nekaj sobotnega razgibavanja sem imel v mislih, vendar je bilo vse odvisno od mojega kolena in obilnejšega petkovega sneženja. Petek je obilneje snežilo po celotni "kokoški", največ na jugovzhodu. Sprva sem imel v mislih Konja, Okrešelj in tudi Roglo, saj je po vsej verjetnosti dobila največ padavin.
Pozno zvečer dobim od gorskega tekača Erjavška odgovor na moje vprašanje kolikšna je debelina snega v Kamniški Bistrici. Vse je zeleno, kakšen cm. Oči so se mi zasvetile pri tej informaciji. Notranjost nahrbtnika povsem spremenim, saj dodam čelado, cepin in dereze.
Sobotno jutro je bilo jasno in zelo vetrovno pod Kamniškimi gorami. Preobujem se in se peljem naprej in upam da pripeljem do izhodišča v Koncu. Snega res ni bilo veliko, le 5 cm novega na parkingu (900 m). Pot me je nesla proti Žmavčarjem, če bi pa bilo preveč nevarno sem imel pa drugo varjanto in ta je bila Kamniško sedlo. Začetna pot poteka hitro in se vzpenja v ključih, še kar dobro vidna. Zelo spolzek pršič, ki je bil zelo nevaren za zdrs pri višini 1100 m
Dreves počasi zmanjkuje in sem že na melišču oz. ugrezanja do kolen. Grapci se umaknem na spolzke skale mimo dreves, kjer si pomagam še z vidno nekaj metrsko jeklenico.
Sem mislil, da je bilo težko, vendar najhujše je šele prišlo. Ugrezanje je bilo vse večje in tudi veter je bil tako močan, da sem imel skozi celotno pot smučarske očale. Markirano levo pot ob skalah opustim in se čez ruševje vlečem po skalah do vrha tega skalnatega dela. Skozi ves čas sem imel v mislih, da bom vsak čas obrnil nazaj v dolino in grem raje popoldan še do domače Kislice. Nisem odnehal in po vseh štirih nadaljeval prek rušja. Čudežno prispem do zbitega snega, ki me je držal na dveh nogah. Polno je bilo stopinj, kot da bi nekdo hodil včeraj po tej poti. Bile so stopinje izpred 14 dni in bilo je vse spihano, celoten sneg je odneslo med višino 1300 m in 1600 m. Teh 300 m višincev sem hodil 1h in pol. Od tukaj naprej je bilo super trdo. Pred veliko skalo si nadenem dereze in cepin v roke.
Od tukaj je potekalo hitro po grapci gor. Pihalo je kot pri norcih (zagotovo okrog 80 km/h). Izberem levi izstop in odpre se mi pogled na moj željeni cilj bivak pod Skuto, v katerega še nisem nikoli pokukal. Sedaj sem komaj čakal, da ga odprem in zadiham normalno brez vetra.
Malicam in si naberem moči za povratek v dolino.
Nad bivakom še malo nadaljujem in sem že skoraj sedelcu, kjer je razpotje Rinke-Skuta, vendar raje obrnem. Podlaga ni zvenela dobro oz. bila je možnost, da se odpelje, čerpav ni bil naklon velik. Mala Rinka ni bila daleč, a bo počakala na kakšen marec, ki bo veliko bolje ...
Dejan Grm
Nadaljevanje z vsem fotografijami ... na blogu ... foto: Moj album - Bivak pod Skuto - 25.01.2014