AR 1/1979: ... Tik preden se odločiš za predavalno turnejo po svetu, moraš naskočiti prav posebno težko steno.
Koristno je, da pred odhodom na tako turo opozoriš prijatelje in tovariše. Poudari pa, naj tega nikomur ne omenijo, ker nočeš, da se zadeva obesi na veliki zvon ...
Za turo samo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno nameščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed v skrajnem kotu koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kake žalostinke. Učinek ne bo izostal! Iz oprti vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora imeti vsak dober alpinist. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana! Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin boj s steno ...
Če ti gre plezanje dobro izpod rok in nog in če se obeta za naslednji dan lepo vreme, tedaj se ne prenagli. Glej, da po možnosti bivakiraš. To povzdigne vajino junaštvo. Takole dva, tri bivake si lahko privoščita. Z brašnom ne varčujta. Ko izstopita iz stene, oziroma dosežeta vrh, bo jedače in pijače v izobilju ...
Za intervjuvanje imej pripravljen dolg seznam vzponov, ki jih nameravaš izvršiti v sezoni. 0 stenah Grandes Jorasses, Matterhornu in sličnem govori z nekim omalovaževanjem. Vzpon, ki si ga izvršil, mora biti najtežji v Alpah ...
Na predavanjih, po vznesenih besedah predsednika društva, ki je povabilo zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora.
Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljeno tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej »borbi na življenje in smrt«.
Pri opisovanju naj ne manjka bomb, kakor: »plazovi so grmeli v dolino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvaveli ... itd.«. Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvojih rokah; patetično povzdiguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občutek, da so resnično deležni posebne milosti, če sede tu ter poslušajo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet ...
... poskrbi za reklamo. V ta namen pošlji šop najizbranejših posnetkov, povečav seveda, ki te pokažejo v posebno težkih situacijah v steni. Pripominjam, da ni važno, če posnetki niso iz stene same. Kdo bi se na to oziral! Važno je le, da si na fotografiji jasno viden, vse drugo zavisi od napisov, A tudi pri tem podčrtavaj svojo skromnost. Priljubljen napis je na primer: »Moja malota na vrvi; moja neznatnost pod previsom itd.« ...
(Edo Deržaj: Gruh, Ljubljana 1937)
Alpinistični razgledi, št,1., oktober 1979