Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Piz Badile (1. del)

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

sreda, 10. oktober 1979, ob 20:41, Boris Štupar, ogledov: 1881

AR 1/1979 - Bine Mlač: Poznavanje gorstev

Po cesti med St. Moritzem in Chiavenno prideš iz Bonda do doline Bondasca. Zapira jo krog granitnih vrhov: na levi oziroma na vzhodu se dviga SCIORA DI FUORI (3411 m), ki je znana po svojem severozahodnem stebru, PIODA DI SCIORA (3485 m), oster vrh AGO DI SCIORA (3450 m) in še SCIORA DI DENTRO (3525 m), ki je zahodno od prve Sciore. Nad izredno razpokanim ledenikom Bondo, ki nas pripelje do Passa di Bondo, se še naprej proti zahodu dviga iz masiva gladkih plošč BULGELEISENA (FLATIRON) severozahodni greben PIZ GEMELLI (3511 m) ter PIZ CENGALO (3889 m), ki skupaj tvorita tisočmetrsko severno steno, ob kateri je desno popularni severozahodni grebene.

PIZ BADILE (3561 m) lahko takoj prepoznamo zaradi njenih neskončnih črnih plošč v tisočmetrski severovzhodni steni, ki jo na desni strani zapira severni greben. Od Cengala jo loči ledeni ozebnik, ki vodi na Colle del Cengalo. Rahla izdolbenost gore na tej strani je Italijanom navdihnila ime za goro – »Lopata«. Granitne stene se razprostirajo še naprej proti zahodu, dokler spet ne dosežemo ozebnika ki vedi na Colle del Badile in ločuje Badile od PIZ BADILETE (3418 m). Piz Badilleto imenujejo tudi PUNTA ST. ANNA. Na drugi strani pa se nahajajo vrhovi Trubinasca.

V območju Budile stoje štiri koče. Na severovzhodu že preko morene in pod Bondo ledenikom je koča SCIORA, koča SASCFURA pa leži ob vznožju severnega grebena. Do obeh koč je 2.30 do 3.30 ure hoda iz Bonda. Kočo GIANETTI ločijo obsežne morene od dolge in precej razbite petstometrske stene, ki je na južni strani Badile. Iz koče Gianetti pridemo v 4 urah do Sciora koče, iti pa moramo preko Passo di Trubinasca (sedlo 2624 m).

Ob lepem vremenu in če ni preveč snega, po tej poti ni potrebna uporaba cepina in derez. Na vrhu Badile stoji pločevinast bivak »Alfredo Raedelli«, ki so ga postavili plezalci iz Lecca in italijanska vojska.

Prvi vzpon na Piz Badile, ki se je takrat imenoval še CIMA DI TSCHINGEL, so opravili 26. julija 1867 W. A. B. Coolidge, Francois in Henri Devouassoud. Šli so naravnost iz toplic Massimo, ki leže nad San Martinom, po južni steni po grebenih in žlebovih, njihovo smer pa danes uporabljajo za sestop. To je bil prvi Coolidgov prispevek k alpinistični zgodovini, takrat pa je bil star šele šestnajst let. Po tem dogodku je bilo zanimanje za to področje manjše zaradi važnejše skupine Bernina, vse do prihoda Christiana Kluckerja iz Silsa, ki je preplezal nekaj težkih smeri po severni strani. Med julijem 1892 in junijem 1895 je trikrat preplezal ozebnik Cengalo in po njem tudi enkrat sestopil. Vodil je vzpon po vzhodnem grebenu Badile, z njim sta bila še njegov ruski delodajalec Anton von Rydzewski in vodnik Emile Rey. Julija 1896 je vodil vodnika Martina Schöckerja po ozebniku Badile in tako neutrudno sekal stopinje, da sta prišla iz njega že po slabih devetih urah. Naslednje loto je bil zopet v ozebniku, z njim sta bila Rydzewski in kortinski vodnik Mansueto Barbaria; nadaljevali so sprvim vzponom po zahodnem grebenu. Ozebnik ima naklonino 55° do 60° in Klucker ni imel s seboj ne derez ne klinov (ne pozabimo na obdobje!). Ozebnik Badile so ponovili šele leta 1932. Leta 1962 sta ga ponovila Clough in Grandison, ki sta bila vzhičena nad težavnostjo vzpona, saj sta morala celo bivakirati. Klucker je opravil tudi prvi vzpon po severni steni Piz Roseg in v Lyskammu z Ludwigom Normanom-Nerudo.

11. julija 1892 jo Klucker, ki je bil rojen 1852 in je bil takrat star že 40 let, poskušal preplezati severni greben Badile. Za današnjega plezalca pomeni ta greben običajno smer, čeprav je kar precej strm in se v zgornjem delu spremeni v steber. Kluckerjevo dejanje je za tiste čase izredno predrzno, saj je plezal sam in v strganih nogavicah ter brez vrvi. Priplezal je do mesta, kjer se začno stometrske plošče, ki so danes ključno mesto smeri. Tu se je obrnil. Prepričal se je, da ne bo mogel popeljati svojega klienta von Rydzewskega preko tega mesta, pa čeprav bi že sam preplezal ta raztežaj.

V juliju 1911 so bili pod grebenom Italijani brata Caligani in vodnik G. Scotti. Tudi oni so prišli do plošč, kjer so obrnili, podobno kot pred njimi že Klucker. V avgustu so se vrnili, tokrat se je eden od bratov spustil z vrha navzdol in tako so »premagali« ključno mesto.

Prvi pravi vzpon pa je bil opravljen šele leta 1923, opravila pa sta ga vodnik Walter Risch in švicarski plezalec Alfred Zürcher (ki je bil tudi pri prvem vzponu po Lauperjevi smeri v Eigerju). Današnji normalni dostop do vznožja severnega grebena vodi iz koče Sciora preko Vial Passa. Risch in Zürcher pa sta šla preko ledenika Cengalo, prečila sta približno 200 metrov desno od vstopa v Cassinovo smer po severni steni. Smer je precej nevarna, posebno poleti, ker sneg navadno obleži na gladkih ploščah, poleg tega pa je izpostavljena nenehnim plazovom, s seboj sta imela 18 klinov in 60-metrsko vrv. V grebenu sta našla veliko vrvnih zank in klinov, ki so jih pustili plezalci leta 1911. Poleg tega je v grebenu ostala tudi še dolga vrv, ki so jo uporabili avstrijski filmski snemalci prejšnje poletje (1922). Stometrske plošče so Rischa zaposlile tri ure, zabil pa je tri kline. Največ težav pa je imel v ploščah v severovzhodni steni, kamor se izgubi greben. Drugi vzpon je bil opravljen julija leta 1926. André Roch in Fortunato L'Orsa sta se držala grebena, kar je še danes najbolj običajno. Smer je izredno popularna, trije raztežaji so ocenjeni od V do VI-. Veliko plezalcev, ki preplezajo severovzhodno steno, sestopa po tem grebenu, saj ima čudovito lego, poleg tega pa je kamenina izredno trdna. Vendar ne smemo pozabiti, da jo smer kljub vsemu precej utrudljiva. Tu je velikokrat slabo vreme in nevarnost strele. Pred nekaj leti je imel plezalec Neil Allison neverjetno srečo, da je preživel, saj je strela, udarila v njegovo bližino.

Februarja leta 1964 je greben doživel prvi zimski vzpon, ki so ga odpravili plezalci iz Lecca Casimiro Ferrari, Aldo Anghileri in Giuseppe Negri.

(se nadaljuje)

Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št,1., oktober 1979

 

eXTReMe Tracker