AR 1/1979 - France Malešič: ... prva odklonilna kritika planinske knjige
Iz kritike Francija Savenca v Delu, 16. julija 1979: … Ali je bila knjiga Everest Reinholda Messnerja res primerno izbrana za izdajo? Glede zvezdništva in superiornosti smo pri nas v planinstvu že razčistili. Zakaj naj bi ga potem uvažali in to celo tistega, ki se je po služil celo potvarjanja, da bi opravičil svoj neuspeh v Makaluju ob dosežku naših alpinistov? Poleg slabih črnobelih slik in grafičnih napak je še hujše, da se založbi ni zdelo potrebno ali vredno posvetovati se z nekom, ki pozna vsaj planinsko izrazoslovje. Kaj torej pomenijo na primer »skoraj navpičen previs«, »snežni hodnik«, »vrhunski greben«, »snežne krpe, ki visijo preko grebena« itd.? Zakaj po naši dvajsetletni odpravarski in preko petdesetletni planinsko-knjižni tradiciji pisati na primer Camp IV, Western CWM itd.? Pri založbi so morda hoteli doseči predvsem poslovni uspeh, saj je knjiga izšla tik po našem uspehu na Everestu.
Zanimiva je izjava Toneta Škarje, vodje naše odprave:
Prav je, da je knjiga izšla, saj avtor v njej najbolje pokaže, kakšen je.
Gre torej za knjigo Reinholda Messnerja Everest, ki jo je prevedel Bogomil Fatur, izdala pa Državna založba Slovenije 1979. V številnih reklamah zanjo so najprej posredno omenjali tudi naše uspehe, ponekod pa se je med vrsticami pojavila celo meglena obljuba, da bo v knjigi tudi kaj o našem Everestu. Seveda se pri tem lahko izgovarjamo na slučajnega tiskarskega škrata, da ne bi bilo kakšnih težav z očitki, da se je založba skušala s tem čimbolje vključiti v vedno širši krog vseh, ki jim jugoslovanski Everest ne pomeni le alpinistični uspeh, ampak tudi materialni.
Planinsko in alpinistično izrazoslovje v knjigi kaže, da prevajalec najverjetneje nima niti enega prijatelja, ki bi hodil v gore in bi mu vedel kaj svetovati.
Najbolj vprašljiva pa je vsebina. V knjigi Messner poudarja samo sebe. Govori o zavzetju Everesta »s poštenimi sredstvi« (by fair means). Seveda nam ponuja zaključek, da so bili vsi pred njim nepošteni ali še kaj hujšega. In to prav on, ki je ob Makaluju najprej govoril o »outsiderjih« iz neke balkanske države, nato pa se je moral zlagati, da je opravičil svoj neuspeh. Tudi zdaj pri vsej skrbi za poštenost težko prenaša koga poleg sebe, prijatelji so bolj ob strani, Šerpe pa so sploh le najemniki. Začuda ga pri tej skrbi, da bi prišel na vrh pošteno brez kisika, ne moti, da ekipa, ki mu to omogoča, pridno uporablja kisik. Namesto tega bi bil lahko lepo omenil, da bi bil od dosedanjih uspešnih alpinistov že marsikdo zmožen priti na vrh brez kisika in so ga torej uporabljali zaradi zdravja in varnosti, ne pa da bi z njim prigoljufali vrh.
Vprašanje je, ali je alpinistu z največ himalajskimi uspehi res potreben tako nestrpen oziroma nadut način pisanja?!
Izdajo knjige bi lahko v slikoviti poulični ljubljanščini označili kot »levi mimohod«, vendar jo z omenjenimi pomisleki le preberimo, izposodimo pa si jo raje v knjižnici!
France Malešič
Ali že veste
... za »višinski rekord« našega planinskega staroste Franceta Kadilnika? Leta 1904 je obiskal toliko vrhov, da bi drug na drugega postavljeni merili kar 107315 metrov. Pri tem je štel samo tiste vrhove, ki so bili višji kakor 1000 metrov. Kadilnik je bil takrat star že skoraj 80 let, v hribe je hodil le ob nedeljah, med tednom pa je še vedno opravljal službo.
(Hribar-Lovšin-Potočnik: Triglav, gora in simbol,
MK Ljubljana 1979, str. 213)
... da nas je alpinistov približno 1100 do 1200 in to ne šele po uspehu na Everestu, saj nas je bilo že lani 1061? Vendar je tudi lanska ocena pomanjkljiva, saj sta kljub trikratni prošnji prišli le dve tretjini poročil alpinističnih odsekov. Kako bo letos?
... da ima pri nas najverjetneje največ vzponov gorski vodnik Janez Krušic, ki jih je imel že pred dvema letoma preko 1200?
(Alpinistične novice, Delo, 8. 12. 1977)
... da je glavni odbor Planinske zveze Slovenije 25. maja 1979 sprejel alpinistični pravilnik? Sprejet je bil z dopolnilom, da so vsi alpinisti dolžni opraviti vsaj tri vzpone v tekočem letu s pripravniki, če želijo biti registrirani v naslednjem letu kot aktivni. Kdor ni registriran, formalno tudi ni član alpinističnega odseka. Komisija za alpinizem poziva načelnike, da dosledno kontrolirajo, ali so bili vzponi s pripravniki res opravljeni.
Alpinistični razgledi, št,1., oktober 1979