Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki pionirji alpinizma (1.)

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar

sreda, 10. oktober 1979, ob 20:38, Boris Štupar, ogledov: 1578

AR 1/1979 - Bine Mlač: Tita Piaz

 Veliki pionirji alpinizma (1.)

Po prvem valu raziskovanja gora, ki se je osredotočil na velike snežne in ledne vrhove Zahodnih Alp, so začeli evropski gorniki sistematično osvajati vse manjše vrhove Vzhodnih Alp. Gorovje v Vzhodnih Alpah je večinoma iz apnenca in večinoma zelo strmo, zato se je tu hitreje razvilo skalno plezanje kot na zahodu. Plezalci iz Dolomitov, Tirolske, Avstrije in Bavarske so v tem pogledu prekašali svoje sodobnike. V zadnjih letih devetnajstega stoletja so se že pojavila imena, kot na primer: Purtscheller, Innerkoffler, Zsigmondy in Winkler. Ti so napeli vse moči, da so premagali večino nedostopnih vrhov v Dolomitih. To »vojskovanje« je doseglo višek v zadnjem letu prejšnjega stoletja, ko sta dva avstrijska študenta, Otto Ampferer in Karl Berger, preplezala Campanile Basso di Brenta. Od tega časa dalje se je pozornost odvrnila od čistih prvih vzponov na vrhove in od smeri po grebenih in lažjih stenah k prizorišču razcveta vzhodnoalpskega skalnega plezanja, saj so se plezalci začeli spopadati z do takrat še nepreplezljivimi apnenčastimi stenami.
Poleg tega se je v tem času spremenilo še nekaj: alpinisti Vzhodnih Alp so postali tudi srednje premožni študentje in ne le uspešni profesionalci in bogataši, ki so tvorili jedro gorniškega sveta. Pomanjkanje denarja je prisililo te mlade plezalce, da so plezali brez vodnikov in tako se je začelo počasi spreminjati to jedro in je privedlo alpinizem v »Zlato dobo«.
S socialnimi spremembami so prišle do veljave tudi nove ideje, novi predmeti, boljša oprema, višja življenjska raven, plezalni vodniki, poleg tega pa se je povečalo tudi število nesreč. Stara tradicionalna središča alpinizma so gledala na Vzhodne Alpe kot na prizorišče nepremišljenih in fanatičnih norcev; to je bilo le njihovo mnenje, ozadje pa je že kričeče naznanjalo vse tisto, kar se je nato zgodilo v tridesetih letih. Vsa leta pred prvo svetovno vojno in med njo ter kasnejšo katastrofo so izoblikovala najbolj očarljivo obdobje, katerega mo-ramo prav dobro preučiti zaradi njegovega vpliva na razvoj plezanja v Vzhodnih Alpah.

Tita Piaz (1879 - 1948)

Tita Piaz je bil eden redkih italijanskih plezalcev, ki so plezali nove smeri še pred prvo svetovno vojno. Zaradi njegovih predrznih smeri so ga imenovali »dolomitski hudič«. Njegovo življenje je polno dogodivščin in je nemirno teklo vse do smrti, saj se je ubil s kolesom, ki je bilo brez zavor. Bil je odločen, prav nič obziren do domišljavih klientov. Širokogrudnost in globoka ljubezen do hribov sta bila uravnotežena z živahno, osebnostjo. Njegov način plezanja je bil za tiste čase kaj nenavaden. Pri prvem vzponu na Guglio Edmondo de Amicis leta 1906 je na primer priplezal na vrh Punte Misurine, ki stoji nasproti Guglie. Z vrha Punte je vrgel železno kroglo z žico na sosednji vrh, napel je žico in se tako spustil po njej na sosednji vrh, pri tem pa ni niti enkrat pomislil na to, da bi se krogla lahko izmuznila. Vsekakor bi ta vzpon lahko opravil v lepšem stilu, saj je kasneje le obžaloval to dejanje. Upravičeno pa je lahko ponosen na svojo druge prvenstvene vzpone. S smerjo v Punti Emmi je leta 1900 opravil neverjeten podvig po tej 350 metrski severovzhodni steni, saj je plezal sam, smer pa je danes še vedno ocenjena s četrto težavnostno stopnjo. Večinoma jo plezal v Dolomitih; leta 1908 je vodil večjo skupino po za hodni steni Totenkirchla v pogorju Kaiser po Piazovi smeri. Ta petstometrska smer je večinoma ocenjena s peto težavnostno stopnjo, posebno pa je izpostavljena v tako imenovani »Piazovi steni«.
Naslednje leto je Piaz uspel tudi v Vajoletskih stolpih, saj je plezal v jugovzhodni steni Vzhodnega stolpa (Torre Est) in to po značilni zajedi, ki je dobro vidna iz Vajoletske koče. Leta 1911 je leto dni po svojem obisku z Guidom Reyem preplezal še Torre Delago po jugozahodnem grebenu, ki še danes nudi resnični plezalni užitek. Z njim sta bila I. Glaser in F. Jori. Veliko prvih vzponov je preplezal v Catinacciu (Rosengarten) in celo v Brenti. Ko je bil že pri štiridesetih letih, je še vedno plezal težke smeri, na primer smer v

severovzhodni steni Torre Winklerja, ki je sicer kratka, je pa vendarle ocenjena, s šesto težavnostno stopnjo in je v celoti prosto preplezljiva.

(se nadaljuje)

Bine Mlač
Alpinistični razgledi, št,1., oktober 1979

eXTReMe Tracker