Gorenjski Glas - Marjana Ahačič: Marica Globočnik je ob 130. obletnici rojstva pisatelja Josipa Vandota, avtorja nepozabnega Kekca, ...
... strnila svoje spomine na družino, ki se je začela s prihodom Napoleonovega vojaka v Srednji vrh nad Martujkom.
»Danes nisem Pehta, sem teta Mina, pripovedovalka domačih stvari,« je svojo pripoved ob 130. obletnici rojstva pisatelja Josipa Vandota prejšnji teden v kranjskogorski knjižnici začela Marica Globočnik. Petindevetdesetletno Smerinjekovo Marico po domače številni poznajo prav po liku Tete Pehte iz Kekčevih zgodb, ki ga kljub častitljivi starosti še vedno rada oživlja. Tokrat pa je predstavila zgodovino družine Josipa Vandota – Turnovega Joža, kakor so ga v Kranjski Gori poznali domačini.
»Okol leta en tavžent osemsto se je Napoleon umaknu iz naših krajev, razpustu svoja vojska. Ampak soldat so šli po svoje, kamor je kdo htou in tko je od tistih soldatov francoskih ostal u Srednjem vrhu en mlad soldat, ki se je pisal van Dot. In tisti je bil verjetno zaljubljen v prateto današnjih Hlebanjevih – ne vem, kako jima je bilo ime – pa se je z njo oženu,« je v sočnem kranjskogorskem narečju začela svojo pripoved Smerinjekova Mina.
»Skupaj sta prišla v Kranjsko Goro, takrat imenovano še Borovška vas, in tam, kjer danes še stoji Vandotova domačija – zdaj je zaprta – od zakoncev Urbas, ki najbrž nista imela potomcev, kupila hišo, kjer sta »naštimala« oštarijo. Bolj majhna je bila, a je zadostovalo. Dobro sta gospodarila. Rodili so se jima otroci: tri hčere in po mojih informacijah le en sin. Ena od hčera je bila Marija Vandot – takrat so jo najbrž klicali Mina – se je pa poročila h Grehcu – njeni potomci še zmeraj živijo tam. Mož Šimen se je pisal Smolej, imela pa sta tri otroke. Joža, ki je rod nadaljeval v Vandotovi hiši, pa sestri Mino in Marjano. Ko je Šimen prišel k hiši, so priimek Vandot začeli uporabljati kot hišno ime, le spremenili so ga v Bandot. Tako smo tudi mi rekli kot otroci. Druga sestra je kupila hišo pri Skalarju – še danes se reče tako. Njen sin ni imel potomcev, pa je hišo Kersnikom prodal in še danes tam živi Kersnikov rod.«
»Moral pa je biti en pob, ki se je Vandot pisal, nemogoče je drugače. Ta pob se je v Rutah oženil z eno Erjavcovo – Nežo Robič. Rod sta nadaljevala v Turnovi hiši, v rojstni hiši Josipa Vandota. Paru so se ob Josipu rodili še Mina, Marjana pa Rudi in Andrej, pisateljevi bratje in sestre. Se spomnim družine. Ko je Mina, Vandotova teta, umrla, se je njen mož Smolej še enkrat poročil. Tokrat z mojo babico Nežo. Torej sem na stara leta izvedela, da sem nekako tudi jaz Vandotova. No, in eden od potomcev Vandotovih je tudi brskal po arhivih in ugotovil, da tisti vojak van Dot, ki se je zaljubil v Srednjem Vrhu, pravzaprav ni bil Francoz, ampak potomec Belgijcev.«
Marica Globočnik je bila stara pet let, ko je s svojim nekaj let starejšim bratom pasla koze. »So nama ušle v Malo Pišnico, sva oba jokala. Ampak sva vse prelezla, da sva jih ujela,« pripoveduje. »Ko sem bila osem let stara, se je šel brat tišlarja učit, jaz sem pa še naprej koze pasla. Bila sem majhna in drobna, a sem hodila za kozami in uživala v svojem svetu. Ko sem prišla domov, sem pa brala. Kaj brala, požirala sem knjige! Tudi Vandotove, čeprav sem junake, o katerih je pisal, poznala že iz očetovih storij. No vse, razen Anje Panje, Koceljna in Brinclja. Te se je po mojem Joža izmislil in zapisal, čeprav si lahko mislim, po kom jih je oblikoval.«
Marica pravi, da se spomni, kako sta pisatelj in njegov brat med počitnicami hodila domov. »Veliko storij jima je mama Neža pripovedovala, pa tudi k mojemu očetu sta hodila. Vse sta zapisala. Ata so povedali, da je Rudi zbiral, ves material dal Jožu, ki je zgodbe potem ovekovečil.«
Dobesedno. Zgodbe so prav z Vandotovim zapisom postale večne. Kot je na domoznanskem večeru, posvečenem obletnici pisateljevega rojstva, dejal odličen poznavalec Vandotovega dela Benjamin Gracer, je skozi otroške oči orisal pogosto grob in trd svet, v katerem so živeli ljudje pod Triglavom. Popisal je mnogokrat temačne zgodbe, ki so živele nekakšno svoje življenje v neprijaznem gorskem svetu, v njih zgostil življenjsko silo, ki je se je tu oblikovala skozi tisočletja, in ohranil poetični sen, ki Vandotove zgodbe naredi tako zelo posebne.
Marjana Ahačič