Pogledi.si - Eva Vrbnjak: ... ne moreš videti v glavo / Čeprav prezrta, je bila Pavla Jesih brez dvoma ženska, ki je pisala slovensko zgodovino.

... Njena dramatična življenjska zgodba – ko je bila iz sveta, v katerem je imela vse, pahnjena na dno in so ji vzeli celo dobro ime – je navdihnila Andreja E. Skubica, ki je na povabilo Slovenskega mladinskega gledališča napisal besedilo za dramo Pavla nad prepadom.

Na povabilo Slovenskega mladinskega gledališča naj bi napisali dramo o začetkih vrhunskega sodobnega slovenskega ženskega alpinizma. Pričakovali bi, da vas bo kot pisatelja in prevajalca zamikala zgodba o alpinistki, publicistki in prevajalki Miri Marko Debelak (1904–1948), pa ste se raje odločili za Pavlo Jesih (1901–1976). Zakaj?

Ker me je pritegnila njena življenjska zgodba. Mira Marko Debelak je bila mogoče bolj intelektualno usmerjena in tudi mednarodno aktivna, vsekakor veliko ime svetovnega alpinizma. Ampak kljub obžalovanja vredni prezgodnji smrti je mogoče vseeno še imela srečo, da njena zgodba ni bila tako dramatična kot življenje Pavle Jesih. Slednja je doživela usoden padec iz sveta, v katerem je imela vse, na dno, ko ni imela nič in so ji vzeli celo dobro ime. Za vse pa je bila pravzaprav kriva njena lastna vztrajnost, njen nepokorljiv značaj. To pač kar kliče po drami.

Iz besedilne predloge je jasno, da vas je bolj kot plezalni vidik zanimala Jesihova kot podjetnica in lastnica največje kinematografske mreže v tedanji Jugoslaviji pred in med drugo vojno. Čemu pripisujete dejstvo, da je njena »filmska zgodba« ostala pravzaprav zamolčana?

Glavni razlogi za to se jasno pokažejo že na primer iz izjav v Planinskem vestniku, ko so z objavo pisma reševalca Jožeta Štolcarja po desetletjih končno razkrili, kako je resnično potekalo njeno reševanje iz osrednjega stebra Triglavske severne stene, namreč da je ob dobrem varovanju izplezala sama. V spremnem besedilu so priznali, da je bilo o Jesihovi nezaželeno lepo govoriti že zgolj zaradi tega, ker je bila predvojna buržujka, po vojni na sodišču zaradi domnevne kolaboracije z okupatorjem obsojena na zaplembo premoženja. Bila je dobesedno razredni sovražnik.

Znašla se je tudi v knjigi Pozabljena polovica (2007) o pomembnih ženskah 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki so le zaradi svojega spola ostale prezrte. Ampak mislim, da pri taki markantni in uspešni osebnosti, kot je bila Jesihova, ki so ji seveda ponujali različne funkcije, preden jih je zavrnila in zato tudi morala »pasti«, najbrž ni bil kriv njen spol. Lahko bi naredila tudi zelo lepo kariero, če bi hotela.

Ampak tudi sorodniki, s katerimi ste uspeli navezati stike, zgodbo in dogajanje okrog Jesihove čuvajo bolj zase, je ne želijo deliti …

No, saj so ob predstavi z veseljem priskočili na pomoč z nekaterim gradivom, zlasti fotografijami … in po eni strani se iz njihovih besed čuti, da si želijo, da bi se ji popravila krivica. Po drugi strani pa so morda tudi upravičeno nezaupljivi, ker pravijo, da so jo že velikokrat poskušali izkoristiti za različne namene in da se je Jesihova sama izrazito izogibala vsakemu cirkusu v zvezi z njenim imenom. Sem bil pa zelo vesel, da je bila njena pranečakinja Nina Jesih po branju besedila nazadnje zadovoljna.

Škoda, da sem v stik s sorodniki prišel pozno, ko je bilo besedilo že praktično dokončano – čeprav nekaterih stvari, ki sem jih našel v arhivih, tudi oni niso vedeli. Na začetku sem namreč iskal neko »meso«, konkretne dogodke, ne samo nekih shematskih linij, ki so znane iz biografskih podatkov; hotel sem slišati njen glas, in to bi mi oni gotovo olajšali. Tako pa sem glavnino »mesa« našel v arhivih.

S čimer je povezano tudi moje naslednje vprašanje o virih, ki so vam bili dostopni pri zbiranju gradiva. Imeli ste vpogled v sodne arhive in v proces, s katerim so Jesihovo po vojni spravili na kolena – ste v njem prebrali kaj, kar vas je presenetilo?

Presenetilo me je predvsem, kako so se nekateri posamezniki, ki so potem v slovenski filmski zgodovini postali ugledni in so celo še danes občasno počaščeni s tematsko številko kakšne revije, v tej zgodbi izkazali kot ljudje, ki so mislili, da cilj posvečuje sredstva. Seveda mi je bilo čisto jasno, tako kot vsakomur, da je revolucionarna oblast po vojni nacionalizirala vse, tudi veliko manjša podjetja, kot je bila Pavlina veriga kinematografov – tudi v naši družini, konec koncev. Toda v dveh letih po vojni so se ti ljudje nad Pavlo Jesih spravili z najbolj umazanimi ovadbami in klevetami, čeprav je bila več kot samo simpatizerka Osvobodilne fronte. Zlomiti so hoteli tudi njen značaj. Sodni mehanizem pa je v tistem času deloval tako, da jim ni bilo treba ničesar dokazovati. Bili so pač predstavniki delavske oblasti, ona pa buržujka.

Koga konkretno imate v mislih?

Takrat je bil to direktor Državnega filmskega podjetja France Brenk … On je vložil vse prijave proti njej, in vsaka je bila absurdnejša od prejšnje.

In v središče drame ste postavili ravno spor med Jesihovo in Brenkom. Kaj vas je pri tem »spopadu« najbolj pretreslo?

Po eni strani je bila tudi Brenkova zgodba nekoliko tragična, ker je bil razpet med dva pola, med lastno željo, da ustvari slovensko nacionalno filmsko industrijo, in željo oblastnikov, da se Pavla Jesih pri tem angažira. Gotovo je bil na svojem področju sposoben strokovnjak, ampak recimo temu, da je šel z nekaterimi potezami predaleč. On je temu rekel, da so »v boju za podržavljenje kinematografov odnesli prenekatero rano«.

Jesihova je med vojno ščitila in financirala tudi najvišje pripadnike VOS in OF, in ti so se svojega dolga verjetno zavedali – enako kot so se zavedali, da je Pavla Jesih med največjimi kinematografskimi in filmskimi strokovnjaki tistega časa, že za samo tehniko, podnaslavljanje in tako naprej. Zato so si želeli, da bi bila angažirana v državni filmski industriji. Ampak ni hotela predati svojih kinov; hotela je samo, da tisto, kar je sama ustvarila, tudi ostane v njenih rokah. Enostavno ni sprejela pravil njihove igre. V enem izmed zagovorov je sicer izjavila, da sploh ne drži, da bi nasprotovala podržavljanju – ampak ne vem, kako si je to predstavljala, najbrž tako, da bi ostala upravnica teh podjetij.

France Brenk je pač moral opraviti »umazani posel« razlastitve – a očitno niso bili vsi navdušeni nad tem, da je pri tem odtujil nekatere najsposobnejše ljudi, zato so se na koncu, ko je delo opravil, znebili tudi njega. Proti njegovi volji so ga poslali v Beograd v zvezni Komite za kinematografijo, a tudi iz njega je bil čez pol leta izključen in nato nekaj časa brezposeln, tako da je životaril in učil na viški gimnaziji. Šele nato so mu dali službo na novoustanovljeni Filmski akademiji, do izvršnih funkcij pa ni več prišel. Sam je zagrenjeno ugotavljal, da so se njegovih razmer »podržavljeni kinematografarji« veselili. »Podržavljanje je očitno greh zoper svetega Duha,« je zapisal desetletja pozneje.

Ali ni nekoliko ironično, da so Jesihovi med drugim očitali protinarodno delovanje, čeprav je evidentno, da je med vojno opravljala tajne obveščevalne akcije v prid OF in pomagala internirancem, denimo družini Vita Kraigherja?

V življenjski zgodbi Pavle Jesih je kar nekaj ironije. Saj ni bil samo povojni komunistični oziroma revolucionarni režim; že pred vojno je imela izkušnje s tipičnim slovenskim spletkarstvom in uporabo vseh zakulisnih mehanizmov za diskreditacijo tekmeca. Konkurenti so dosegli, da sta kino Union v Celju in Royal na Ptuju za kratek čas veljala za »nemčurska« – čeprav je Pavla javno izpostavila, da je bilo ravno nasprotno: da je v hiši nemškega kulturnega društva na Ptuju sama odprla kino ravno zato, ker so bili v tistem času že Nemci sami tik pred tem, da dobijo koncesijo, pa jih je Jesihova s podporo Prosvetne zveze prehitela. No, seveda je bila tukaj tudi krasna poslovna priložnost. In na začetku, ko se je revolucionarni stroj spravil nadnjo, je celo mislila, da so v ozadju isti ljudje, ki so že pred vojno spletkarili proti njej, pa se je nazadnje izkazalo, da ni res – da je bilo hujše, tokrat je šlo za sam vrh oblasti.

Videz medvojne kolaboracije je bil posledica tega, da je znala Pavla Jesih ustvariti zelo dobro »fasado« za svojo podtalno dejavnost: v svojem kinu je namreč imela bunker OF, kjer so tiskali gradivo, skrivali ljudi, tam so se srečevali obveščevalci. Je pač morala negovati to fasado, zato je korektno, tudi družabno sodelovala z okupatorsko oblastjo, da je imela mir. Politične elite so za to seveda zelo dobro vedele; Jesihova jih je med procesom vabila tudi kot priče, vendar jih sodišče ni pripustilo, ali pa so pričale zelo protislovno.

Ker so bile smernice drugačne.

Seveda. Jesihova je na zagovor poklicala sedemdeset prič, od navadnih delavcev in aktivistov do najvišjih članov OF, ki naj bi potrdili njeno zgodbo, pa ji to ni dosti pomagalo. Vse priče so bile dan pred pričanjem vabljene na sestanke svojih četrtnih odborov, kjer so dobile navodila, naj pričajo v duhu »višjega interesa«. Na koncu pa je sodišče tako ali tako zaslišalo samo dve, Ančko Apih, ki je pričala, da je Pavla njej in njenemu možu Milanu – takrat načelniku oddelka pri Ozni za Slovenijo! – pomagala le iz osebnega prijateljstva in ne iz privrženosti OF, in eno naklonjeno pričo, ki je potrdila, kako je Jesihova od ponarejenih vstopnic oddvajala davek za osvobodilno gibanje; potem se je sodnik preprosto ustrašil in prekinil pričevanja; kot izključni dokaz o krivdi je vzel samo prijavo, ki jo je proti njej vložilo Državno filmsko podjetje.

Dejansko drži, da z našo današnjo moralo težko presojamo mentaliteto ljudi, kot je bi takrat France Brenk – ki so par let preživeli v gozdovih, tvegali življenje, bili v situaciji, da ubijajo ali bodo ubiti … In ko pridejo taki ljudje na oblast, ta oblast ravna drugače, kot smo vajeni danes. Naša demokratično izvoljena elita svoje klikarske interese dosega z izigravanjem lukenj v zakonih, pravilnikih, z denarjem … Takrat pa so pač delovali z grobo, brutalno silo. Desetletja je trajalo, da je vojna v ljudeh potihnila, da se je ta mentaliteta malo normalizirala in prešla v to »normalno« sociopatijo današnjih politikov.

Izbris Pavle Jesih se ni zgodil le na sistemski, družbeni ravni. Zakaj so se ji po vašem mnenju odrekli – razen redkih izjem – tudi prijatelji, soplezalci?

Ni šlo za kakšno formalno odrekanje, bolj za izogibanje. To je bilo obdobje strahu; tisti, ki so bili obsojeni pred sodišči, so bili okuženi, nevarni, o njih ni bilo dobro govoriti. Vsekakor je z njo ostala družina, družino je tudi sicer takrat doletelo več tragedij. Ampak Jesihova je bila vajena širšega sveta; zlomilo jo je to, da se je je ta širši svet odrekel in jo oblatil. Torej ni bilo zgolj to, da so ji vse pobrali, bolj jo je bolelo to, da so jo tako brezobzirno umazali.

Očitno je bila prikladna za vlogo državnega sovražnika. Koliko je temu botroval njen značaj, njena samosvojost?

Saj ko so enkrat dosegli, kar so hoteli, proti Jesihovi niso več vršili pogroma. Čez leta so ji celo ponujali različna priznanja za plezalske dosežke, a jih je odklanjala – saj ji ti isti ljudje niso priskočili na pomoč takrat, ko jih je najbolj potrebovala. V osamo je v tistem času šla zaradi lastnega značaja, načelnosti; ko je pozneje iskala nekompromitirane ljudi, ki niso bili del takratne zarote, pa je ti niti niso več dobro poznali in z njo niso mogli imeti kakšne osebne solidarnosti. Bili so toliko mlajši, ona pa tudi novih razmerij med njimi verjetno ni več tako dobro razumela.

Ja, če bi v tistih kritičnih trenutkih samo malce popustila, bi se zanjo veliko bolje izteklo. Samo ni bila take sorte.

V drugem delu dramskega besedila ste uvedli lik tovariša Mačka, ki Pavli očita nekooperativnost in to, da je proti podržavljenju kinov. Ste imeli v mislih Ivana Mačka - Matijo?

Ja, seveda. Glede Mačkove vpletenosti sicer obstaja samo en vir, in sicer Pavlin nečak Josip Jesih (oče Jakice Jesih, op. p.), ki je leta 2004, leto pred smrtjo, dal dokaj obsežen intervju. Ta je ostal neobjavljen, bil pa je uporabljen tudi kot gradivo za njen članek v knjigi Pozabljena polovica. Pripovedoval je, kako je nekaj desetletij pozneje spoznal sina Ivana Mačka, ki mu je povedal, da bi ga njegov oče nujno rad spoznal. Josip je srečanje zavračal, saj je bila zaradi povojnih revolucionarnih ukrepov njegova družina hudo prizadeta; vseeno pa je sin nekega dne preprosto pripeljal na obisk vso Mačkovo družino. Maček je takrat Josipu govoril, kako se je sam osebno angažiral za to, da bi Pavlo Jesih vključili v povojna prizadevanja za ustanovitev nacionalne filmske industrije, ker jo je neznansko cenil; ampak ona o tem ni hotela niti slišati. To se mi zdi imeniten vpogled v njen značaj, pa tudi v njeno težo, moč, da je dosegla, da so se najvišji funkcionarji angažirali ob njenem primeru.

Jesihova je izhajala iz premožne trgovske in gostinske družine. Sta ji skromnost in ponižnost, ki so ju od nje zahtevale gore, predstavljali antipod »družinski ekonomiji«, ki ji sicer ni bila ravno po godu?

Jesihovi so bili podjetna, delavna družina, imeli so tudi dober občutek za posel – nič ne kaže, da bi bila Pavla v tem pogledu kakorkoli drugačna. Tudi sama je, preden se je osamosvojila, delala v družinskem podjetju. Jaz sem Pavlino plezanje razumel bolj na neki simbolni ravni – kot podaljšek njene volje do uspeha, do premagovanja samega sebe, doseganja vrha. Zato je tudi vedno hotela plezati prva v navezi in je bila ena redkih žensk, ki ji je to tudi uspevalo (poleg Mire Marko Debelak).

Je pa res, da je bil posel, ki se mu je posvetila po padcu z Mojstrovke – ko je prenehala plezati najtežje, prvenstvene smeri –, malo bolj »poduhovljene« sorte. Tudi tukaj se je povsem angažirala, postala je izjemna poznavalka filma, natančno je spremljala aktualno dogajanje, v Ljubljani je vodila elitni, danes bi rekli art kino. In tudi njeno poslovno prizadevanje bi težko razumeli v smislu sodobnega kapitalizma: ni si prizadevala kopičiti kapitala zaradi kapitala, zaradi lastne plače ali ekonomskih kazalcev. Dobršen del denarja je šel drugam; hotela pa je pač biti najboljša v tem, kar dela. Med vojno je svoje podjetje s podpiranjem ilegalcev, internirancev, spravila skoraj na rob bankrota, morala se je celo zadolževati, čeprav je imela kino ves čas poln. Ljudje so bili očitno potrebni iluzij.

Razlastitvi po vojni sledijo zagrenjenost, dosmrtna jeza na politične in planinske funkcionarje, osama. Na stara leta je bila prisiljena v skromno življenje, pa je vendarle večino prihodkov zapravila za krmljenje golobov in cigarete. Kaj je bilo s temi golobi? Pavla že na začetku vaše drame reče: »Če ima kdo rad golobe, kaže plemenitost duha.«

Drugemu človeku ne moreš videti v glavo. Bili so ji očitno pri srcu, tudi če njenim sosedom ne. Že v mladosti je bila posebna ženska in je taka vedno ostala. Menda je rada govorila, da je imel tudi Kugy (Julius Kugy, pravnik, pisatelj in oče alpinizma v Julijskih Alpah, op. p.) zelo rad golobe, ta argument sem vpletel v tekst. Bila sta dobra prijatelja, vedno ga je rada obiskovala. Prav njej je recimo med vojno, ko so nacisti Aljažev stolp preimenovali v Kugyhaus, sporočil, da je v to privolil samo kot »varuh Aljaževega imena«, sicer bi lahko dobil kakšno dosti hujše ime … Z objavo te njegove izjave je tudi njegov povojni spomin rešila kakšne hujše čistke.

Ampak golobi … Meni so pomenili predvsem simbol popolne zapuščenosti in hrepenenja po nečem živem. Dokaz, da res ni blefirala.

Zastopanost domačih besedil v slovenskih gledališčih je v primerjavi s tujimi precej skromna. Gledališča nimajo sredstev za spodbujanje domačega dramskega pisanja, za razvijanje besedila z avtorjem, za promocijo … V primeru Pavle nad prepadom to najbrž ne drži? Drama je že pred premierno uprizoritvijo deležna precejšnje medijske pozornosti.

Ta pozornost je za zdaj vsekakor posledica osebnosti Pavle Jesih same – saj predstave sploh še nihče ni videl. Zgleda, da vleče – mogoče pri kom iz slabe vesti, pri večini pa verjetno iz čiste radovednosti. V glavnem, vesel sem, da smo nekako pritegnili to pozornost, ker si jo je zaslužila, čeprav je mogoče ne bi hotela.

Kar se pa tiče besedil … no, del gledališč oziroma režiserjev se v zadnjem času usmerja v to, da sami ustvarjajo svoje predstave, da si sami pišejo tekste oz. skupaj z igralci razvijajo vsebine po kakšnih predlogah, kot da je tekst nekaj naključnega ali nujno zlo. Dodatno se mi pa zdi, da si redko kateri slovenski režiser želi delati s še živimi slovenskimi avtorji. Ne vem, se mogoče bojijo, da bi bili avtorji preveč posesivni do svojega teksta? Meni ni bil problem napisati tekst po naročilu in ga popolnoma predati režiserju, ki mu zaupam in ki ga je naročil. Se priporočam! Še sploh pa seveda za uprizoritev kakšnega čisto mojega teksta.

Novi roman pa imate najbrž že tudi skorajda dokončan?

Že pozimi sem napisal besedilo, ki pa je zdaj kar dolgo ležalo v predalu. Vmes sem imel cel kup dela s prevajanjem. Zdaj tekst pilim za objavo. Zbiral sem različne odzive, tudi take čisto strokovne. Zgodba se namreč tokrat ne dogaja med marginalci, malimi povzpetniki, birokrati ali boemi, se pravi sortami, ki jih poznam, ampak med advokati in tajkuni. To so še eni taki, ki jih v leposlovje praktično ne spustimo, ker se nam vsem tako zelo gravžajo. Se pravi, še eni manjšinci, ki obupno potrebujejo svoj glas. Jaz jim ga dam – za skromen honorar, ki mi ne bo pokril niti polovice stroškov. Samo še seksi naslov obupno iščem.

Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013