Železar - Marko Šurc: V soboto, pred dnevom JLA, sta se z Jesenic odpravili dve skupini planincev mladinskega odseka PD Jesenice in krenili, prva proti Valvasorju, druga pa čez Jelen kamen na Pristavo.
S Pristave smo po poti, izhojeni s težkimi vojaškimi čevlji prišli do karavle, kjer smo čestitali graničarjem ob njihovem prazniku. Trije smo pot nadaljevali, ostali pa so prisostvovali proslavi.
Glasovi ljudi in ropot motorjev, se je počasi oddaljeval ter se zlil v šumenje vode, ko smo prigazili na Medji dol. Z razdrapanih skal nad nami je vela le še tišina, polna skrivnostnega šelestenja mračnega gozda, ki se je vlekel daleč tja pod plazove Belščice. Zrak je bil prepojen s prijetnim vonjem smole, katere zmrznjeni kristali so se svetili med zelenimi iglicami ruševja. Čez čas smo le prilezli iz objema temnega gozda na greben, ki se je ostro ločil od temnomodrega neba, katerega je razžarjalo toplo sonce. Stare, zarjavele jekle vrvi in razmajani klini, ki že zdavnaj več ne služijo svojemu namenu, so nam trgale rokavice, ko smo se prebijali na Belščico. Toda glej, na vrhu se že nekdo predaja milini sončnih žarkov. Ne, cel trop je bil teh ponosnih živali, katerih dlaka se je lesketala v dnevni luči. Mogoče so imeli ravno občni zbor, na katerem so razpravljali o ukinitvi modernega planinstva?
Nebo na zahodu je pričelo počasi rdeti, na vzhodu pa je že črnelo in se utapljalo v temino noči, ki je grozeče pričela poplavljati vrhove Kamniških Alp. Stali smo na vrhu Stola, katerega pobočja so v rožnatih barvah jemala slovo od sonca, ki je tonilo daleč za bohinjskimi gorami. Le temnomodro nebo, prelivajoče se v oranžno barvo večerne zarje in sive stopinje so ostale za nami, ko smo se spuščali"v mračno dolino, na dnu katere so se že pričele prižigati prve luči.
Marko Šurc
Z gamašami na Slavnik
Poln avtobus mladih planincev planinskega in mladinskega odseka se je predzadnjo nedeljo v letu po mokri cesti zibal proti Primorski. Že v Ljubljani nas je zagrnila neprijetna megla in se vlekla pred in za nami prav do Kozine, kjer smo ta dan prvič zagledali sonce, ki nas je v svoji svetli nedolžnosti požgečkalo skozi umazano steklo po nosu. S svojo nagajivo lepoto nas je tako navdušilo, da smo z natančno predvideno »sabotažo«, nekomu pred nami je namreč kapituliral avto, ki pa ga na ozki cesti seveda nismo mogli prehiteti, ustavili avtobus, si naprtili nahrbtnike in jo peš mahnili proti vrhu.
Skrbno opremljeni za nevaren vzpon, z vrvmi, ki so služile vezalkam, z gamašami, katere smo pozabili vzeti iz nahrbtnika po prihodu s Stola, smo gazili mokre travnike, katerih naklon je nesramno silil navzdol namesto, kot bi zaslužila vsaj oprema, navzgor. A kmalu se je obrnilo, če bi hodih še nekaj časa tako hitro navzgor, kot smo zastavili, bi gotovo moral sleči srajco, ki je po treh razbremenitvah obleke še ostala na meni. Toda po polurnem vzponu smo že stali na vrhu tisočaka, na Slavniku.
Čudovit razgled! Videlo se je temnomodro nebo, pod katerim je valovilo in se v opoldanskem soncu bleščalo Jadransko morje, seveda tako gosto prekrito z meglo, da niti nismo vedeli, na kateri strani Slavnika naj ga gledamo. Pa Jesenice, polne dima so samevale tam nekje za belimi venci Julijcev, ki so rasli iz megle, na desni, pa je kot otok sameval mogočen Snežnik. Na poti domov smo se ustavili še v Lipici, kjer je eden izmed drznih planincev občutil na lastnem stegnu oblino kopit majhnega, črnobelega jeznoritega ponija. Kot se zaključi vsak izlet, se je tudi naš moral končati. »Vesel in ... sem prišel domov in se še dolgo po tem spominjal brce.«
Marko Šurc
Železar, 9. januar 1975