Alpinistični razgledi 53 (1995) - Bojan Pograjc in Bine Mlač, Ljubljana I. del [Okrogla miza posvečena petdesetletnici vzpona po osrednjem stebru v severni steni Triglava, ki sta ga opravila Joža Čop in Pavla Jesihova.]
Koča na Gozdu 8. julija 1995
Pričujoči "intervju" ni avtoriziran, lektoriran*, prav tako ni opremljen s spremljajočimi komentarji, ki bi ga napravili bolj tekočega in razumljivega. Je pač dokument nekega časa in hkrati zadnje srečanje pokojnega dr. Mihe Potočnika s slovenskimi alpinisti. Tisti mladi alpinisti, ki jih ni bilo na Vršiču - to je zelo lepo napisal v prejšnji številki Tone Škarja - so zamudili dve razgibani uri zgodovine. Nikdar več jih žal ne bo mogoče ponoviti!
Vse, kar je dr. Miha Potočnik povedal, sva poskušala čim bolj verno dati na papir.
Dr. Miha Potočnik: Ne, mlade ne za okrogle mize, ampak za oglato mizo .... za ta mlade alpiniste. Danes 8. julija pred 55 leti sem se oženil na Kredarici. Na včerajšnji dan, 7. julija, nas je bilo 17 svatov v severni steni triglavske stene, kjer smo uprizorili ta pravo šranganje.
Ker je bil glavni pogajalec Joža Čop... bili so tudi jeseniški skalaši itn. Skratka, zelo veselo.
Številka ena. Danes sem prišel iz ožjega družinskega kroga direkt na tale alpinistični sestanek. Kakšna žrtev!? (Smeh med prisotnimi.)
(Medklic Marjete Svetel-Keršič: Pa še res je!)
Drugič. Še imam sliko o zadnji plezanji Joža Čopa v severni steni Triglava leta 1957. Moja zadnja plezanja je bila 16 let pozneje, leta 1973, ko sva se s sinom Miha jaz star 66, sin 33, skupaj 99 - iz Za Aka, iz Amfiteatra, povzpela na grebene Široke Peči; šla po vsej tisti žagi na vrh, od tam na Dovški križ in po Jugovi grapi nazaj Za Ak.
Krasen konec.
Jaz pravim, zmeraj je treba ta prav čas nehat. (Medklic Ante Mahkota: Miha, edino to te je zajebalo, ker nisi imel dost dobrih čevljev, ker bi prišel na Pik Lenina (Smeh.). Malo ti je manjkalo. (Smeh.))
Lepa številka. Zdaj pa nekaj za ta mlade... Ker ni vklopljeno ... lahko to rečem: Če pa bo kdo drugače mislil, pa tudi ... ko berem ta poročila v Delu, časopisu, o raznih (teh) prostih plezarijah, o športnem plezanju itn. Izredno me motijo poimenovanja nekaterih smeri. Pri teh imenih - ameriških, francoskih, italijanskih, nemških ... Povedal bom, zakaj. Spominjam se, ko je meni - ko smo preplezali Gorenjsko smer leta 1928 - v imenu Turistovskega kluba Skala dr. Henrik Tuma napisal pismo - ga imam še zdaj.
"Tak si ne smemo drzniti, da bi sami poimenovali svoje smeri."
In je imel prav. Glejte, kaj so delali naši stari predniki ... nepismeni, ampak ...
Leta 1922. Oni so takrat našli nov vstop skozi kamine Slovenske kamine, ker je bil prej vstop na macesne. Joža je začel takrat plezati in je plezal vse do leta 1957. Ob tridesetletnici (?) je naju z dr. Jožetom Hafnerjem Joža Čop peljal skozi Slovensko smer.
No, v severni steni so po letu 1929 - pred tem, pred prvo svetovno vojno, leta 1890 je steno preplezal Ivan Berginc - Štrukelj, trentarski človek. On je po mojem mnenju povedal za to plezanje Jožetu Komacu - Pavru, ki je vstopil pri macesnih in izstopil nekje, ne ve se kje. Ampak leta devet (op. 1909) sam.
Leta 1910 je peljal dr. Henrika Tumo čez Steno in za izstop uporabil tisto polico, ki jo zdaj imenujemo Frelihova.
Meni (jo) je Henrik Tuma v Vratih, sam osebno, pokazal, jaz pa mu nisem verjel, kje je ta (verjetno sta) s Komacem izstopila. Okrog Slovenskega stolpa, ne skozi kamine na stolpu. To je zdaj vprašanje - jaz mislim, da mi je takrat dr. Tuma zelo natančno pokazal, mi pa smo plezali naravnost skozi kamine na Slovenski stolp, ne pa okrog.
Marjeta Svetel-Keršič: Kaj pa osrednji steber v Steni? Ta je bil vendarle že prej preplezan, preden je končno nastala ta Čopova smer po vojni. Kakšna je bila pravzaprav vloga tega osrednjega stebra?
Dr. Miha Potočnik: V osrednji del severne triglavske stene smo prvič prišli leta 1928 - Joža Čop, dr. Stanko Tominšek in pa jaz. Iskali smo (mesto) kam je leta 1924 z vrha stene v Črni graben padel Vladimir Topolovec. In takrat je bilo prvič, da so bili ljudje v Črnem grabnu, in takrat smo preplezali tudi ta najtežji del, ki smo (mu) rekli Ladja.
Leta 1929 se je posrečilo Pavli Jesihovi in Gostiši, da sta preplezala Skalaško smer. Spodnji del. Do Gorenjskega stebra.
...
Priplezala sva do Gorenjskega stebra, obtičala pa sva pod Ladjo. Pet dni in štiri noči. No, to se je srečno končalo in takrat se je pravzaprav začela ta stvar v osrednjem delu triglavske stene.
Mi smo potlej - Joža Čop, Tominšek in jaz izpeljali še smer iz Skalaškega stolpa na desno v Prusikovo smer. Varianto. In takrat je, izgleda, Joža Čop začel opazovati ta svoj steber. Vendar to pred vojno ni bilo storjeno (uresničeno), ampak takoj po vojni. Leta 1945 je s Pavlo Jesihovo šel po raznih policah - na Gorenjski stolp, Gorenjski turne, in tam sta se odločila, da bosta preplezala steber.
Na najtežjem mestu je Pavla Jesihova nekako omagala, ni zmogla, in je zato Joža Čop čez najtežje mesto izplezal sam. Pozneje sta ga ponovila dr. Daro Dolar in dr. France Avčin.
Marjeta Svetel-Keršič: Kakšna človeka, kot človeka in kot alpinista, sta bila Čop in Pavla Jesihova?
Dr. Miha Potočnik: Tle (tukaj) imate eno zanimivo vprašanje - poseben fenomen v slovenskem alpinizmu so bile ženske. To je premalokrat povedano, ampak od samega začetka - prva Slovenka na Triglavu je bila Rozalija Škantarjeva iz Bohinja. Prva Slovenka na Škrlatici, na Mangartu in Jalovcu je bila Maša Švigljeva. In tako naprej doleta 1926 (?), ko je bila prva Slovenka Nevina Rebekova z dr. Slavcem Prevcem v Slovenski smeri ...
Potlej pa sta se pojavili dve fenomenalni plezalki: Mira Marko Debelakova (op. B.M.: dr. Potočnik je nekoliko pomešal priimke; prvič je bila MMD poročena Pibernik, drugič Deržaj) in Pavla Jesihova. Nekaj časa so (sta) plezali skupaj - potlej pa sta se ženski razšli.
Takrat se je tudi zgodil v eden najbolj fenomenalnih vzponov po severni steni Špika - malo pred tem je izpod Srca na t. i. Dibonovo polico splezal slavni cortinski vodnik Angelo Dibona. - Ima svoj doprsni kip, spomenik, (na)sredi Cortine d'Ampezzo. Plezal je z Ano Escherjevo iz Tržiča. To je bil takrat velik podvig in kvaliteten skok.
Severno steno Špika so oblegali mnogi avstrijski, italijanski, pa tudi domači alpinisti (op. B. M.: Modec, Režek, Cizelj itn.). Eno leto potem je smer v severni steni Špika ponavljala Pavla Jesihova s Tonetom Guerro in obtičala pod izstopnim kaminom.
Ko smo dobili slišno zvezo, je Pavla sporočila, da je vse v redu, ampak, da rabi vodo, plezal(ni)ke itn. In med skalaši... kdo bo šel? Javil se je Joža Čop in vprašal: Kdo pa gre z mano? Mi smo se en čas gledali, nakar sem rekel: Grem pa jaz. In to je bila moja prva plezarija z Jožo Čopom. Šla sva po Špikovi grapi in nato na pomoč Pavli in Guerri.
Jaz sem se spoznal z Jožo Čopom leta 1922 - po tistem vzponu s Kvedrom, Jugom in Volkarjem - na Golici.
Marjeta Svetel-Keršič: Za Čopa je veljalo, da se mu nikoli ni zgodila nobena nesreča, da se je vedno loteval stvari, ki so se dejansko posrečile. Nikoli ni nikjer obtičal, nikoli ga niso reševali.
Dr. Miha Potočnik: Ja, Joža ni nikoli bil v kakšni skrajni stiski, nikoli ni imel nobene nesreče - jaz tudi ne.
Marjeta Svetel-Keršič: Mogoče še eno kratko vprašanje. Joža je v nekih svojih izjavah sam rekel, da se je bal, da je bil nek strah, da bi tujci to naredili, preden bi se to njemu posrečilo.
Dr. Daro Dolar: Tudi, ja. Tam je bilo še majčken tega, ja. To je bila še tista stara gonja.
Marjeta Svetel-Keršič: Takrat je bila Stena zelo zanimiva za tuje alpiniste in verjetno je bil tudi ta moment močan razlog?
Dr. Miha Potočnik: Brez dvoma, saj je šlo za to, da nas ne bi prehiteli tujci. Za triglavsko steno so se zanimali Avstrijci, Nemci, Italijani itn. Bila je neke vrste tekma - kdo bo prej. Neko prednost smo imeli mi domačini, ker smo naše gore podrobno poznali in ker smo lahko vsako nedeljo plezali. Takratni bilo prostih sobot, takrat ni bilo avtomobilov, avtobusov, bila je samo železnica Jesenice - Rateče.
Tukaj na Vršiču, nad nami, pa je bila državna meja, ki je bila dolga leta zaprta.
Ko smo prišli, recimo, v Zahodne Julijske Alpe, v (na) Viš, v (na) Montaž, na Kanin ... niti dve, tri leta pred vojno s planinskimi izkaznicami... Takrat se je v maloobmejnem prometu lahko prišlo 10 km daleč v Avstrijo ali Italijo.
V triglavski steni je bil največji interesent Roman Szalay, ki je plezal tudi z Miro Marko - poskušal je tudi tam, kjer sta Pavla in Gostiša preplezal vstop v Skalaško smer.
Marjeta Svetel-Keršič: Torej ta nacionalni prestiž je bil sigurno prisoten moment pri teh velikih vzponih v severni steni?
Dr. Miha Potočnik: Absolutno. In tudi pri drugih.
* V poobjavi smo skušali obdržati tudi enako podobo, popravili smo le nekaj tipkarskih napak.