Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ecrins 2014

ponedeljek, 27. januar 2014, ob 14:27, Franci Savenc, ogledov: 1844

Dejan Koren - DeKo: Ni mi potrebno pisati, da je moja naj »disciplina« alpinizma kombinirano plezanje. Mogoče sem res malo len in bi se lahko loteval višjih sten in smeri, ampak vse še pride, zagotovo!

In ker tako rad plezam led in vihtim cepine sem, ko sem prišel iz Patagonije imel kar nekaj abstinenčne krize, ker je bil že skoraj december tu jaz pa še vedno v slabi, kaj slabi – gnili formi. Potem se je pljunilo v roke tako, kot bi se moralo že dva meseca prej in ročaji Nomicov so bili moje glavno orodje decemberskih dni ... potem so tekli dnevi – dokaj enolični in stvari so se začele vračati v želijene tire.
Pogosteje smo zavijali na italijanski Kras in ja, ni bilo tako lahkotnega šetanja po smerh, kot lansko zimo, a počasi se je bližal vsaj zadovoljiv nivo ... in uspelo mi je celo preplezat moj Luping (D12+), čeprav si nisem niti mislil, da ga bom to zimo. Bilo je nekako tako, telo sem čutil, da ni imelo dovolj priprav in forme, a glava je hotela drugače in stisnil sem iz sebe mnogo več, kot sem pričakoval ... še enkrat se je pokazalo kaj telo zmore, če je glava pravilno »naštelana« ... saj je potrebno le teh 27 kompletov vpeti pa bo, sem si dejal in počasi šel od enega do drugega ...

S tako glavo sem šel tudi na tekmo v Ecrins in prepričan, da ne bom ravno zadnji, da se bom vsaj približal lanski zmagi na tem, mislim, da petindvajsetem festivalu lednega plezanja v bližini Briancona. No, daleč daleč je bila letošnja organizacije te mednarodne tekme, ki je do sedaj imela nek renome od lanske tekme, kjer se je vedelo kaj se lahko pleza, kdo pleza, kdaj se tekma začne in kdaj konča, kje in kdo mora biti v izolacjiski coni ...
Tekma je sicer potekalo v odličnem sektorju, z lepimi smermi za drytooling. V kvalifikacijah je bilo za plezat deset smeri, vsaka smer je bila vredna tisoč točk, če jo je en splezal, če je smer splezalo več plezalcev se je tisoč delilo s številom plezalcev – pravila kot na nekaterih bulder tekmah. Po vsej logiki in beleženju bi moral končati med prvo trojico, ki je šla še v finale, a »pristal« nisem niti v prvi peterici. No, ko smo videli kje tiči zajec in da se z nikomur ni dalo pogovarjat, kaj šele, da bi mi odgovoril na vprašanje o rezultatski listi sem to tekmo – če temu sploh lahko rečemo tako (morda) prehitro »pogoltnil« in se na to tekmo zagotovo ne vrnem nikoli več. Noben ne prenaša krivice, tudi jaz nisem imun na to!

No, to tekmo ali kar koli je že bila sem hitro pozabil, škodo si delamo največkrat sami sebi, če se sekiramo za stvari, ki niso v našem dosegu reševanja ... Dan potem zares uživamo v ledu nad idilično vasico Ceillac. Elvis, Anej, Tine in jaz smo se naplezali sto na uro, bilo je fenomenalno ...

Nisem bil ravno prepričan, če je moja glava »naštelana« na stvar, ki smo jo uzrli ob izvidnici v dolino Freissinieres. Potem za to stvar malce pobrskam po lokanemu vodničku in netu. Izvem, da sta prvo in verjetno, do sedaj edino prosto ponovitev opravila Tim Emmett in Jérôme Blanc-Gras. No morda je to premaknilo jeziček na tehtnici, da sva se z Anejem naštelala, kot se spodobi za tako smer. In morda je mogoče malo pretiranih oh in sploh Emmettovih besed pripomoglo, da se mi smer ni zdela niti ne vem kako težka, splezala sva jo v osmih urah in imela sva še precej dneva, če bi imela tak načrt kot Emmett in Blanc, ki sta z vrha smeri hotela še skočiti z BASE skokom, a jima je noč preprečila varen pristanek.

No smer je krasna, varovanje se da večino urediti na premičnih varovalih, le trije svedri sumljive kvalitete tičijo v smeri. Enega sem spregledal, ostalima dvema nisem ravno zaupal in sem se zanesel raje na svojo kilometrino. Za Aneja je bila to ena prvih smeri v hribih sploh, mlad fant odlično pleza v plezališčih ima glavo športnika, deset let je aktivno kolesaril in vidi se, da zna glavo naštelat in da ne spusti ob prvih znakih bolečine oziroma utrujenosti. Kolega Elvis je ta dan poskrbela za odlične fotografije, bilo mu je precej težje kot nama, čakat pri minus osmih kdaj bosta kolega končno pritelovadla na vrh stene.

Za nami je še en super teden, tekma oziroma ta lokalni francoski mnogoboj je pozabljen, smeri in okolje je tu fenomenalno, verjetno se lokalci tam sploh ne zavedajo kaj imajo in jim je to samouevno, da lahko zjutraj pred šihtom odpelješ eno turno smuko ali pretečeš nekaj kilometrov na smučeh, splezaš enega od stotih slapov v okolici, letiš s padalom, da o mnogih, za njihove razmere majhnih smučišč sploh ne govorim in ja, to je kraj kamor se zagotovo še vrnemo, morda že na pomlad, skalnih smeri je tod okoli na pretek.

Dejan Koren

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker