Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Wolfrat? ... Ali se ne imenuje tako Gitkin brat?
Hajmo je smehljaje se zmajal z glavo. V duhu je postavil drugega poleg drugega. Bila sta brat in sestra, ki sta pristajala drug k drugemu kakor hrast k šipku, kakor medved k srni, ali — ljudje pravijo navadno: kakor pest no oko!
4.
Ko je Hajmo stopil skozi vrata samostanskega obzidja, se je oglasil od cerkve doli glasen klopot in ropot. Bile so regije, ki so vabile k maši; saj v dneh trpljenja zvonovi ne smejo zvoniti; njih pojoče duše, tako pripovedujejo, gredo v Rim po blagoslov k svetemu očetu, in se vračajo v svoja bronasta telesa šele neposredno pred velikonočnim jutrom, da z vnesenim glasom oznanijo Odrešenikovo vstajenje.
Po kamenitih stopnicah in ovinkastih stezah je stopal Hajmo po griču, kjer je na vrhu stal samostan. Vse pobočje, nekdaj posejano s kamenjem in prerastlo z mešanico grmovja, je bilo spremenjeno zdaj v prekrasen vrt, s številnimi cvetličnimi gredami, skupinami drevja in čistimi stezami. Res še vrt ob tem zgodnjem času ni bil bogat z zelenjem in cvetjem. Toda kakšen sijaj in veselje je moralo bili to poleti! Brat Severin, vrtnar, je umel svoj posel, to je morala pripoznati tudi zavist.
Po gugajoči se brvi je stopil Hajmo čez globoki jelenji jarek, v katerem se je mirno pasel trop gorske divjadi. A živali so bile borne in zakrknjene; jelen, ki mu je začelo na glavi poganjati novo rogovje, se je vzpel na vrh jarka in pritisnil glavo ob leseno ograjo; skozi odprtine med drogi je videl modreti tam daleč svobodne gorske vrhove. Hajmo se je obrnil proč, tako ga je ganilo usmiljenje; zdelo se mu je trdo in krivično, zapirati tako plemenito žival v tesne kletke za srnino brezdelno radovednost.
Ko je bil lovec potrkal z lesenim kladivcem na samostanska vrata, mu je naročil vratar, naj se zglasi po maši v pisarnici samostanskega valpta; vendar naj poleg službe in dolžnosti ne pozablja na zemsko telo in naj se ne ustraši ovinka skozi kuhinjo. »Veseli se, dečko, danes je post!« mu je prišepnil vratar in se namuznil.
Hajmo je dal shranili samostrel in palico ter je odšel proti cerkvi, odkoder je skozi odprta vrata dišalo po kadilu, in so migljale goreče sveče. Stoje in s čepico med sklenjenimi rokami se je udeležil svete maše. V spovednici je preživel težek četrt urice. Bil je ves skrušen in mala pokora, ki jo je dobil, se mu je zdela nezasluženo mila. Pobožno je prejel Gospodovo telo in pobožno odšel iz cerkve.
Brat, ki mu je odprl samostanska vrata, mu je prijazno pomežiknil in rekel: »Le pojdi! V kuhinji že vodo, da prideš! Le pojdi!«
Hajmovi okovani čevlji so klopotali po pločah dolgega križnega hodnika, ki ga je moral prehodili. Skozi visoka obločna okna je lila zlata solnčna svetloba in ožarjala barve svetih podob, ki so krasile bele stene. Skozi neka vrata je začut šumno govorjenje, ki ga je spremljalo glasno ropotanje in rožljanje. Odprl jih je in stopil v samostansko kuhinjo. Objela ga je vlažna vročina in prijeten vonj mu je udaril nasproti. Razsežen prostor s šestimi visokimi in širokimi okni; stene možno pobeljene, tla obložena z rdečimi, ko zrcalo svetlimi marmornatimi pločami. Povsod lepo pomite mize, predalniki, omare in skrinje; z vseh sten so se iskrile bakrene ponve in kositrne sklede; na medokenskih stebričih so viseli pločevinasti obodi za pecivo, kakor zvezde, srca, cvetlice in vsakovrstna živad. Sredi prostora je stalo ogromno ognjišče, katerega notranjost, kakor bi se dalo sklepati po mnogih bakrenih vratcih, je morala obsegati neznansko množino pečic in vdolbin za ogenj; na ognjiščni plošči so na gosto stale kadeče se ponve in kotliči, na žerjavici so na dolgom ražnju pekli postrv, pač do trideset funtov težko.
S svojim prihodom v kuhinjo je povzročil Hajmo celo zmešnjavo. »Lovec! Lovec!« se je čulo odvsepovsod, bratje so hiteli k njemu, hlapci so spustili vse iz, rok in mu tekli naproti. Z zijalasto radovednostjo so ga obkrožili: ta je segel po Hajmov lovski nož, drugi je gladil njegov samostrel, tretji spet je šel z roko v tulec in poskušal s prstom ostrino puščic. In vprašanj je deževalo od vseh strani, da bi lovec ne bil mogel na vse odgovoriti niti v eni uri. Hajmo ni vedel, kaj bi počel od zadrege, bilo mu je kakor divjemu golobu v kurniku. Tedaj se je prikazal brat kuhar in mu prišel naproti.
»Tako? Prišel si torej? In si okrepčal svojo dušo? Prav, moj sin, prav! To je krščanska dolžnost! Sedaj pa pridi in si pokrepčaj telo!« Segel je lovcu pod pazduho in ga odvedel v stransko izbiro poleg kuhinje, podobno napol meniški celici, napol pa jedilni shrambi. V pomolu je stala okusno pogrnjena mizica, na njej pa poleg kositrnega krožnika lesen vrč, do vrha polil peneče se »dobrote božje«.
Usedla sta se in strežaj jima je prinašal na mizo toliko raznovrstnih jedi, da Hajmo še nikdar v svojem življenju ni jedel tako gosposko. Zali lovec je očividno osvojil srce brata kuharju, ki se je široko naslonil z rokami na mizo in z zadovoljnim nasmeškom gledal jedca pred sabo.
Za konec je prišel na mizo še ocvrt bobrov rep in Hajmo je vprašal kuharja, odkod je dobil to imenitno žival, ki ni doma v berchtesgadenskih vodah.
»Z Donave; tam živi na stotine bobrov v svojih vodnih domovih. Od Straubinga daleč doli proti Welsu ima passauski škof lovno pravo. Zadnjič nam jih je s tovornim vozom poslal pol tucata ... same mastne korenjake!«
»Passauski? Ali je to tam, odkoder je prišel novi pater ribičar?«
»Zakaj vprašuješ?«
Hajmo je zardel. »Samo menim tako ... videl sem ga davi ob jezeru.« !
Fratrove oči so zagorele. »Naj ga ljubi Bog ohrani našemu samostanu! Toliko ko ta, se ni še nobeden spoznal na jezero in ribe. Ali si videl ribo zunaj na ražnju? Z lastno roko jo je ujel. Pa ga tudi ne pustim obrekati. Jaz sem zanj! Pa naj govore v samostanu o njem, kar hočejo!«
»Kaj pa govore,« je vprašal Hajmo, pri čemer se je na vso moč trudil, da bi ne pokazal prevelike radovednosti.
»Neumnosti! Preden je odšel v samoto k jezeru, so ga pogosto slišali ponoči kričati v celici, da je vsakemu, kdor ga je čul, šlo skozi mozeg in kosti. In če so potem stekli k njemu, so ga našli na tleh z razmršenimi lasmi in krvavimi nohti na prstih. In sedaj govore, da ga je satan obsedel, ker da ima na vesti strahovite pregrehe ... in pravijo, da prihaja ponoči k njemu hudič in se tepe z njim za njegovo dušo.«
Hajmo je pobledel in zajecljal: »Ali bi moglo , biti to res?«
Slovenec, 4. februar 1934