Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: Menih se je brez besed obrnil, segel po mreže in odičnice, si jih del na roko in hotel oditi.
Toda Hajmo mu je zastavil pot »Prosim vas, spregovorite vsaj besedo! Morda vam morem s čim postreči? Povejte mi ... kaj vas teži?«
»Življenje!« je zdrsnilo tiho z menihovih ustnic, kakor da bi bil spregovoril besedo samo zase, ne pa kot odgovor na prijazno lovčevo vprašanje. Potem je nagnil glavo — za pozdrav in slovo obenem — in krenil proti stezi, ki je vodila doli proti Jezeru.
Osupel je gledal Hajmo za njim; dvignil je glavo in prisluhnil. Iz gozda nad njim se je oglasilo čisto in zvonko petje. Hajmo je glas spoznal in kri mu je vroče udarila v lice. Sedaj se je med drevjem zasvetlikalo tudi že rdeče krilce. Gitka je bila, in pela je pesem, ki jo je Hajmo pač že stokrat sam prepeval:
Strm. strm je breg,
pokriva ga sneg —
v snegu cvetličica,
zelena in bela vsa.
Iz zmrzle prsti
poganja, cveti,
in v sneg in led
kaže svoj beli cvet!
Sredi zimskih dni,
ko vse zmrzuje, ko sneži,
vigred je njena ob skali;
ko pa Jug zaveje
in ko se pomlad prismeje,
hira, umira, in kmali
zvoni!
Na dnu srcá, na dnu srcá
rastla je, rastla rožica,
lepa, da lepše ni bilo; je rdeče cvetla
pa je smrt prišla
in jo odnesla bledò, bledò
v črno zemljò!
Kakor škrjančkova pesem se je dvigal Gitkin glas nad hrumeči vihar in zamolklo šumenje gozda. A do konca s svojo pesmico ni prišla. Komaj je bila začela peti zadnjo kitico, je iznenada umolknila, in Hajmo je videl, kako je vsa prestrašena obstala na ozki stezi z očmi bojazljivo uprtimi v patra ribičarja. Menih sam je stal pred njo z okamenelim licem in z očmi tako polnimi groze, ko da bi dekle pred njim ne bilo najbolj ljubka slika življenja, temveč prikazen, ki se je izvila iz najtemnejšega kola zemlje. Noge so mu klecnile, mreže in vrvice so mu padle z roke, negotovo je iskal kake opore in z drhtečih ustnic se mu je utrgal hripav glas:
»Kdo si?«
»Gitka sem,« je za jecljalo dekle komaj slišno.
»Kdo je tvoj oče?«
»Moj oče je že davno mrtev in mati tudi. Stanujem pri bratu, ki mu je ime Wolfrat in je solar v samostanskih solarnah.«
Vse to je Gitka zjecljala plašno in boječe kakor otrok molitvico v šoli, če kaplan vihti brezovko nad njim. Nato je utihnila in se tresla in pritiskala košarico s telogi na prsi, podoba, tako ljubka in ganljiva, da je Hajmu zakipelo srce, ko da bi hotelo počili. Zasrbelo ga je v pesteh in pri srcu mu je bilo, kakor da bi se moral pognati na skrivnostnega napadnika in mu zakričali v obraz: »Kaj hočeš od otroka. Pusti ga v miru! Ali boš pa imel opraviti z menoj!«
Menih je nepremično zrl mi deklico. Lice mu je zdaj zagorelo nato spet smrtno prebledelo, njegove oči so bile ko dva ognjena zublja, vroča in jedka. »Kdo ti je dal ta obraz?« se mu je naposled skoro ko krik utrgalo z ustnic; stegnil je roke, kakor da bi hotel deklico prijeti, objeti — tedaj je Gitka prebledela in se mu umaknila; za trenotek je postala, nevede kaj bi storila, nato se je pa v srčnem skoku pognala prek strmega obpotnega roba doli na mahovita gozdna tla in je z vihrajočim krilcem stekla mimo Hajma ter izginila med drevjem.
Kakor gledamo še dolgo proti temnemu mestu, kjer se je bila utrnila in ugasnila zvezda, tako je bolščal Hajmo v gozdno senco, kamor se je izgubila deklica. Le počasi se je obrnil in pogledal spet no stezo. Tam gori je še vedno stal menih z iztegnjenimi rokami, ko da bi hotel objeti zrak, ki ga je bilo dihalo dekle. Nato ga je streslo, roke so se mu povesile, ječaje se je spustil na kamen in z obema rokama zakril obraz.
Hajmo ni vedel, kaj bi. Jeziti bi se bil moral na duhovna, in vendar je čutil, kako mu je vso srce objelo sočutje. Trenotek je še postal ko začaran, nato se je splazil proč, in čimdalje je bil, tembolj je spešil korake.
Morda se mu še posreči, dohiteti dekleta? Ob njem bi bila Gitka varna in bi prišla domov brez nevarnosti, je menil — in pričel teči.
Cesta se je pričela dvigati; izvila se je iz gozda, in Hajmo je kmalu zapazil deklico više nad sabo, prav na prelomu ceste; solnce jo je obsevalo. »Gitka! Gitka!« je zaklical, da se je razlegalo daleč naokoli. Čula ga je. Obstala, se obrnila proti njemu ter zamahnila s košarico kakor v pozdrav, nato stekla dalje in izginila z vrha ceste.
Hajmo je najprej vzdihnil, nato se je pa zasmejal in stopal dalje še pol urice in prišel je do Podsamostana. Na obeh straneh reke Ache se je vrstila hišica za hišico, z griča je pozdravljal lovca vitki zvonik cerkve in mogočno, široko razprostranjeno zidovje samostana, s sto bleščečimi okni.
Hajmo je po lesenem mostu prešel Acho in dospel do ogromne lesene stavbe. Bila je solarna, samostanska zlata jama, ki je dajala toliko dukatov, da je v kratkih dvesto letih revna Martinja samotama v Berchtesgadenu zrasla v najbogatejši samostan daleč naokoli. Vsi knezi so se prepirali zaradi vladarskih pravic nad bogato proštijo, in salzburški nadškofje so jo gledali po strani.
V dolgi vrsti so stali tovorni vozovi in konji iz vseh mogočih dežel pred solarno, in samostanski brat v podpasanem habitu je zapisal na tablico vsako vrečo, ki so jo prinesli hlapci, da bi jo naložili. Po vrveh, napetih preko Ache, so se hreščeč prevažali na škripcih tekoči čebriči s sirovo soljo. Tam čez se je dvigal solni hrib Tuval, v kojega rovih so samostanski rudarji kopali kameno sol. Potem so jo stresali v rudniške stope, iz stop v soline, in solinsko so varili še v mogočnih kotlih v čisto sol. Celo v velikem tednu niso smeli ugasniti ognji. Kako pridno so varili, je pričala črna sopara, ki se je v gostih oblakih valila iz vseh odprtin na strehi, skozi vsaka vrata in iz vseh oken na solarni.
Tu notri v dušeči vročini pač ni bilo za delavce prijeten posel. To je Hajmo opazil na možu, s katerega je tekel pot v curkih, ko je stopil skozi vrata na prosto, da bi si malo oddahnil. Na sebi je imel samo modre platnene hlače, gornji del telesa in roke je imel gole in od vročine tako rdeče ko rak, ki pride iz vrelega kropa na mizo. Silna postava, mišice in roke ko vlite iz jekla, govedji vrat, oglata glava s kratkopristriženimi, rdečkastimi lasmi; sršasta brada je prerastla lica skoro do oči, s čimer je dobilo lice temen izraz, ki ga je zlovoljen pogled sivih oči še ostril.
»Wolfrat!« je zaklical nekdo zapovedovalno v solarni in mož je zginil izpred vrat
Slovenec, 3. februar 1934