Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Samostanski lovec (5.)

Slovenec (1934), roman iz 14. stoletja - Ludvik Ganghofer: »Valti!« ga je šepetaje poklical. »Kajne, ti poznaš vse ljudi v Podsamostanu?«

»Vse!« je zazehal fant.
»Ali poznaš mlado dekle, ki jo kličejo za Gitko?«
»Da, da, Mlinarjeva je, močna ženska s plavimi kitami, debelimi ko moja roka.«
»Ne, te ne mislim — drugo!«
»Čakaj! Da! Kramarjeva! Hajmo, ta ima pod palcem in še hišo dobi. Toda gleda pa križema in grbasta je tudi!«
»Tudi te ne mislim — drugo!«
»Drugo, Gitko? Ne poznam nobene druge!«
»Spomni se!«
»Kakšna pa naj bi bila?«
Hajmo se je sklonil nad ognjišče; oči so mu bleščale in z lic se mu je odražal sij žerjavice: »Vitka in nežna ko mlado macesnovo debelce, urna ko srna, obrazek tako bel ko gorski telog in oči tako lepe in globoke ko jezero.«
Valti je zijal v lovca in odkimaval. »Ne, te ne poznam. Pa je tudi ni pri nas v vasi take. To morate iskati zunaj na Salzburškem ali v bogatem Hallu, v gosposkih hišah!« Zazehalo se mu je in omahnil je nazaj v svoj kot, toda takoj se je spet dvignil. »Čakaj! Še na eno sem se spomnil. Da, tudi tej je Gitka ime. Toda to še vendar ni dekle! Saj je hodila z menoj v samostansko šolo! Slabotna stvarca! Ima oči ko divja mačka in lase, črne ko vražica! Te pač ne mislite!«
Hajmo se je smehljal. »Te seveda ne mislim! Kaj je pa njen oče?«
»Ga nima; stanuje pri svojem bratu. To ti jo pravi! Se ga kar izogibljem! Zadnjič, ko je zvonilo k jedi, sem prevrnil njegovega otroka. Pa bi mi zato kmalu ušesa potrgali Satan razbojniški! In ga tudi nihče ne mara v vasi. Ni odtod doma. Pred desetimi leti je prišel sem, ne vem odkod. Doli v solarni je varilec in njegova hišica je samostanska last ... daaa!« Valti je glasno zazehal in so obrnil na stran.
Hajmo se je naslonil na stenska bruna, si oklenil z rokama koleno in sanjal z odprtimi očmi. Na ognjišču je vse ugasnilo, brat Severin je smrčal, in zunaj je bučal jug, da se je mala koča kar stresala.
Po težkih naporih minulega dne je imel Hajmo na robu ognjišča kaj malo udobno počivališče, a je kljub temu spal globoko in trdno. Zbudil ga je sunek vetra, ki se je zagnal proti koči, kakor da bi jo hotel odnesli s seboj v zrak. Tudi Valti se je zdramil, celo brat Severin je prenehal smrčati in se je obrnil na drugo stran.
Hajmo je odšel iz izbe, da bi se umil pri studencu; zvezde so kazale, da je minila druga ura po polnoči. Ko se je vrnil, je bil Valti že zakuril ogenj. Brat Severin je pa že spet hreščal ko žaga v tanki limbovini.
Danes Hajmo ni potreboval zajutreka, moral je ostati tešč za sveto obhajilo. Pripasal si je obramnico, si obesil samostrel na hrbet in potisnil čepico na kodraste lase. Iz omare je vzel drug bolj star samostrel in tulec za puščice ter dal oboje fantu, ki se mu je zabliskalo v očeh, ko je segel po orožju.
»Znaš streljati?«
»Na sto korakov pač zadenem drevo!« je hitel Valti zatrjevati.
»Dobro! Naj brat spil ti pa pojdi, čim se bo svitalo, in prevzemi stražo!«
»Katere poti naj se držim?«
»Pojdi tja do Križevja, nato gori gozdu do sten vedno dalje ob stenah. Toda varuj se pred plazovi in ne begaj po hribu doli, če jih slišiš bobneti nad sabo, ampak stisni se k steni! In če zapaziš kozoroga ali tropo divjih koz, potem bodi tiho in ne plaši mi divjadi! Čuješ? In če te kdo sreča, ki nima tu gori nič opraviti, potem pokaži, da si zares fant, in ga pokliči! Pomni, da Čuvaš samostansko lastnino!«
Valti je samo pokimal; toda njegov obraz je žarel, in krepkeje je stisnil lok v rokah.
»In sedaj, Bog s teboj! In pozdravi brata Severina!«
Tiho, da bi spečega ne zbudil, je zapustil Hajmo kočo. Zunaj je vladala še črna noč e svojim viharjem in svojimi zvezdami. Krepko je stopal na trdih kamenitih tleh po lovski stezi, ki ga je vodila v dolino. V eni uri je dospel do zamolklo šumečega planinskega gozda. Skozi temo, ki ga je objemala mod drevjem, je hodil tako varno, ko ob svetlem dnevu. Večkrat je čul, kako si je bežeča divjad utirala pot. Na neki jasi mu je zašumela preko glave velika uharica.
Sedaj se je pot cepila; ena steza je vodila preko obraslih kamenitih sten strmo doli k jezeru, druga po gozdu povprek, proti planšarskim kočam in potem v velikih krivuljah ob Jezeru v dolino.
Mimo planšarskih koč! Hajmo je čutil, kako ga je vleklo in vleklo. Tako rad bi bil vedel, ali je Gitka viharno noč res brez nevarnosti prebila. Da bi obvladal samega sebe, se je moral spomniti na namen, ki ga je vodil danes doli v samostan.
S podvojeno hitrostjo se je spustil po vedno strmejši stezi nizdol. Zvezde so bledele, vedno bolj se je svetlilo nebo, in nad gorskimi vrhovi se je zbudila jutrna zarja. Rožnat sij je napolnil obširno skalno kotlino, kjer je globoko na dnu gnalo jezero bele valove. Ko je Hajmo dospel do strmega brega, se je tem preko Jezera, v Jernejevi samotarni oglasil zvonček. Snel je čepico in pomolil. Potem je potisnil v vodo enodebelni čoln, ki je ležal med gostim dračjem na bregu, skočil hitro v gugajoče se vozilo in prijel za veslo. Res je imel hrupni jug med globoko prevešenimi stenami samo polovico svoje moči, vendar se jo moral Hajmo upirati z vso silo, da je pri pogostih vrtincih, ki so udarjali obenj, obdržal okorni čoln v ravni smeri.
Bil je že velik dan, ko je blizu Jezera v varnem za loku potegnil svoj čoln spet na suho. Med vršečimi smrekami se je napotil po lahno vzpetem obrežju navzgor. Mahoma je iznenaden obstal. Pred njim je na mahovitem obrežju sedel menih. Mreže in odične vrvice so mu ležale ob nogah; lakti je držal oprte na kolena in si je z dlanmi zakrival obličje. Oglavnica mu je zdrknila nazaj in je odkrivala plemenito glavo s kratko pristriženimi vranječrnimi lasmi; gosta in dolga črna brada se mu je spuščala globoko doli do prs.
V Hajmu se je zbudil spomin. Menih pred njim, to bo pač črni, o katerem je bil pripovedoval Valti, novi pater ribičar, ki so ga poslali sem od Passaua, in o katerem je bil trdil brat Severin, da je po cele dolge dneve nem in samoten begal kakor strah gori in doli po zasneženem samostanskem vrtu. Hajmo je stopil za korak bliže, njegov okovani čevelj se je pri tem zadel ob kamen, tedaj je menih naglo dvignil sklonjeno glavo in vstal. Tej ponosni plemeniti postavi bi pač vsebolj pristajal oklep kakor meniška halja; obraz pa, ki ga je obkrožala črna brada, je bil bled ko sneg; žalost in dušne muke so mu bile zaostrile poteze in mu zarezale globoke brazdo v belo čelo; tenke ustnice so mu podrhtevale v bolesti in globoke oči so mu gorele ko ogenj — bile so oči, ki pič dolgo že niso okusile, kakšna dobrota so solze. Hajmovo srce se je zgenilo, ko je zagledal tega duhovnika; ves zmeden je snel čepico in zajecljal: »Častivredni oče! Kaj vam je? Mar ste bolni?«

Slovenec, 2. februar 1934

 

 02.02.1934

dLib.si

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti