AR 2/1979 - Jure Ulčar: Plezalna oprema je okorna, težka in nerodna za prenašanje, izčrpava pri nameščanju in odstranjevanju.
Vsak plezalec ve za hude napore v negotovi reži, ko so prsti ene roke zatlačeni do členkov v spolzko poč, ko se izčrpavajo in popuščajo, medtem pa druga roka v obupu namešča zatiče, moč pa izginja, v sekundah. Plezalna oprema je bila do sedaj bolj preprosta. Kljub bahanju in ponašanju s pametjo so bili plezalci vse preveč povezani s preteklostjo in so obdajali svoje ljube kline in zatiče z vzvišeno nedotakljivostjo.
Leta 1975 je Ray Jardine, plezalec stopnje 5.12 iz Colorada in nekdanji analizator sistemov vesoljske tehnike pri glavnem podjetju za izdelavo vesoljskih in vojaških mehanskih sistemov začel študirati nove rešitve problemov pri plezalskem varovanju. Želel je izdelati pripravo, ki bi imela:
- veliko moč glede na težo,
- možnost naglega nameščanja in odstranjevanja z eno roko
- in bi bila uporabna v kar največjem številu poči, glede na širino in
naklonino med stenama poči.
Da bi z izdelkom zadostil tem svojim kriterijem, je Jardine opravil številne raziskave in testiranja s področij mehanike in osnov ekscentričnih koles, fizike tornih površin med kovino in skalo ter žilavosti in sil v vesoljskih litinah.
Pričel je z delom. Ponoči je oblikoval svoje ideje v kovinah, podnevi pa jih je preskušal v skali. Potem ko je izdelal več škatel neuspešnih modelov, je opustil naključno brkljanje in proučil matematiko in fiziko umetnega varovanja. Odpravil se je v osrednji računalniški oddelek coloradske univerze v Boulderju in skupaj s profesorjem matematike in dvema absolventoma izračunal naklon in krivuljo za izsrednike (ekscenter - okrogla plošča, vrtljiva okrog osi, ki ne gre skozi njeno središče), ki naj bi zgrabili in držali tudi v razpokah v gladkem granitu, ki se širijo navzven do kota 30°. Izsrednike je oblikoval tako, da se dotikajo stene pod enakim kotom glede na njihovo os in z enako prijemno močjo po vsej dolžini svojih zunanjih robov. Ker so vsi štirje pričvrščeni tako, da so med seboj neodvisni, se lahko prilagodijo številnim spremembam površin, ki se jih dotikajo.
Tako je nastala priprava »prijatelj v sili«, ki jo sestavljajo štirje izsredniki, napenjalo s pletenico in podaljšek za nameščanje vponk ali trakov.
Za izsrednike je bila izbrana kovina z veliko tornostjo in majhno specifično težo. To je redka vesoljska zlitina, znana pod imenom 7075-T6. Zobje na zunanjih površinah so le lepotnega značaja. Ni namreč potrebno, da zagrabijo skalo. Dejstvo, da zadeva drži, je zasnovano na golem trenju in je učinkovito ne glede na to, kako gladki so granit, apnenec ali beton.
Ker je zlitina izredno odporna na upogibanje, tako da se lahko znatno upogne, ne da bi počila ali se izmaličila, je iz nje narejen tudi podaljšek. Zaradi padca se upogne le v primeru, če je zaradi namestitve negiben in se ne more obračati.
Dejanska pretržna sila je pri »prijatelju v sili« še neznana. Pitu Schubertu, predsedniku komisije za varovanje pri UIAA pri nateranju s silo 1700 kp še ni počil, kar predstavlja zgornjo mejo za tovrstne pripomočke. Zdržal je več kot matica oziroma šesterokotni zatič.
Nameščanje in odstranjevanje je svojevrstno. Kot čepi in matice (trapezasti in šesterokotni zatiči), so tudi »prijatelji v sili« podvrženi vtikanju globoko v razpoke. Stisnjene jih plezalci tlačijo pregloboko in v preveč tanke razpoke. Če so popolnoma stisnjeni, jih sprožilo ne more razkleniti in jih ne moremo odstraniti. Druga past, ki se ji je treba izogniti, je nameščanje v razpoke, katerih širina se spreminja na majhnem prostoru; na primer razpoke s poškodbami po klinih. Zaradi potegov z vrvjo se »prijatelj v sili« obrača in se v taki razpoki kateri od izsrednikov lahko nenadoma sprosti in obrne. Obrnjeni izsrednik pa lahko zdrži padec ali pa tudi ne. V prvem letu proizvodnje jih je bilo v ZDA v uporabi že več kot 5000. Reklamacija je bila ena sama; pri tem je bil model številka 2 uporabljen v razpoki širine 3 in so bili izsredniki popolnoma razširjeni. Ker niso bili elastično obremenjeni, med njimi in steno tudi ni bilo trenja. Zato tudi niso zdržali. Osemmetrski padec vodje naveze je enostavno obrnil vse štiri izsrednike kot obrne veter dežnik.
Šibka točka zgodnjih modelov so bile objemke za spajanje pletenic, ki povezujejo izsrednike z napenjalom. Zanje je znano, da popustijo v najbolj neugodnem trenutku in pustijo plezalca s polnim prgiščem nadomestnih delov in z mešanimi občutki osuplosti in obupa. Pri kasnejših modelih so objemke odstranili in vstavili po dve pletenici is enega kosa.
Plezalcem v glavnem niso znane velike razlike v tornih lastnostih kamenin. »Prijatelji v sili« so narejeni tako, da držijo tudi v apnencu, ki je najbolj gladka izmed vseh kamenin, v katerih plezamo. Toda nameščanje v apnencu je podvrženo pravilu, da morata biti robova poči vzporedna, drugače bo »prijatelj v sili« zdrsnil ven. Nasprotno ima granit velik torni količnik, tako da naprava, drži celo v počeh, ki se razširjajo pod kotom 30 stopinj.
Največji problem je pri »prijateljih v sili« prav njihova mnogostranost in učinkovitost, ki ustvarjata preveliko mero zaupanja vanje. Plezalci pričenjajo verjeti, da so neke vrste čarovnija, nekakšno mahanično lepilo ali pa popolnoma zanesljivo sredstvo za varovanje, ki bo zdržalo vse. To nikakor ni res. Zahtevajo pazljivo in preudarno ravnanje pri nameščanju in odstranjevanju. Niso nekaj čudežnega, so pa hitreje uporabni, varnejši in bolj vsestranski kot rasne vrste zatičev.
Avtor naprave navaja tudi nekaj primerov.
Poroča, da je z uporabo »prijatelja v sili« padel večkrat, kot se sploh lahko spomni. S tremi pripomočki je bil na primer tudi na »športnem padanju« oziroma na srečanju plezalcev, na katerem vadijo varovanje vodečega v navezi in namerne padce. S takimi srečanji žele razviti tehniko padanja, ki naj bi najbolj obvarovala plezalca pred poškodbami, ob tem se žele znebiti strahu in uživati v tej nori zadevi. Štirje udeleženci so opravili skupno petindvajset padcev vodja naveze. Padci so bili dolgi do sedem metrov. Nekdo od udeležencev je ponesreči obrnil enega izmed izsrednikov naprave, ko je plezal mimo. Skočil je štirikrat, »prijatelj v sili« je odlično držal.
Ray Jardine meni, da bi bil njegov prvenstveni vzpon po smeri Elephant’s Eleminate v Yosemitu popolnoma brez varovanja, če ne bi imel s seboj svojega izuma. Poč, ki vodi čez streho, se razširja pod kotom 25 stopinj; v taki poči ne držijo niti klini, niti zagozde ali zatiči. Čeprav je stena zahtevala pet dni poskusov, je šlo prosto, varovanje pa je bilo urejeno s »prijatelji v sili«.
Joshui Tofieldu je na primer »prijatelj v sili« rešil življenje. V krušljivi steni je naletel na poč, v kateri je bila luska. Zataknil je matico, ker pa ji ni preveč zaupal, je namestil pod njo še »prijatelja v sili«. Dober meter višje se mu je odlomil oprimek in je padel. Omeniti velja, da se je luska zaradi padca, premaknila, matica je ob tem seveda padla ven. »Prijatelj v sili« pa se je hkrati razširil in povsem upravičil svoje ime.
* Ker ne bi želeli spodbujati planinske angloslovenščine, je v članku za angleško ime Jardinove priprave »friend« uporabljena oznaka »prijatelj v sili«. Vse alpiniste pa vabimo, da se spomnijo kakega primernejšega kratkega in predvsem domačega imena.
Jure Ulčar
Alpinistični razgledi, št. 2., december 1979